Elektronska glasba
Elektronska glasba je skupno ime za glasbene sloge, ki uporabljajo elektronska glasbila in elektronsko produkcijsko tehniko za ustvarjanje zvokov. Poleg tega izraz obsega glasbo, ki nastane z uporabo elektromehanskih tehnik (t. i. elektroakustična glasba). Čista elektronska glasbila uporabljajo zvok, ki ga v celoti proizvedejo električna vezja, na primer elektronski oscilator, teremin ali sintetizator, medtem ko elektroakustična glasbila združujejo mehanske dele – strune, kladivca ipd. z elektronskimi komponentami, kot so odjemniki, močnostni ojačevalniki in zvočniki. Med slednje spadajo telharmoniji, Hammondove orgle in električne kitare.[1]
V sodobnem svetu se pojem elektronska glasba uporablja kot sopomenka za elektronsko plesno glasbo in sorodne pop sloge v štiričetrtinskem taktu, ki so množično priljubljeni, za razliko od starejših, eksperimentalnih slogov elektronske glasbe, poznanih le med redkimi navdušenci.[2]
Sklici
uredi- ↑ Holmes 2002, str. 6, 8.
- ↑ Neill, Ben (2002). »Pleasure Beats: Rhythm and the Aesthetics of Current Electronic Music«. Leonardo Music Journal. 12: 3–6. doi:10.1162/096112102762295052. S2CID 57562349.
Viri
uredi- Holmes, Thomas B. (2002). Electronic and Experimental Music: Pioneers in Technology and Composition (2. izd.). London: Routledge Music/Songbooks. str. 6, 8. ISBN 0-415-93643-8.
- Vrbančič, Ivan (2004). Glasbeni slovarček. Ljubljana : Mladinska knjiga. COBISS 213952256. ISBN 86 11 16908 5.