Indokitajski polotok
Celinska jugovzhodna Azija, znana tudi kot Indokitajski polotok ali zastarelo Indokina, je celinski del Jugovzhodne Azije. Leži vzhodno od Indijske podceline in južno od celinske Kitajske ter meji na Indijski ocean na zahodu in Tihi ocean na vzhodu. Vključuje države Kambodža, Laos, Mjanmar, Tajsko in Vietnam, včasih je vključena tudi polotoška Malezija.
Izraz Indokina (prvotno Indo-Kitajska) je bil skovan v zgodnjem 19. stoletju, s čimer je poudaril zgodovinski kulturni vpliv indijske in kitajske civilizacije na tem območju. Izraz je bil kasneje sprejet kot ime kolonije Francoska Indokina (današnja Kambodža, Laos in Vietnam). Danes se pogosteje uporablja izraz Celinska jugovzhodna Azija, v nasprotju s pomorsko jugovzhodno Azijo.
Terminologija
uredi
Izvor imena Indokitajska se običajno pripisuje skupaj dansko-francoskemu geografu Conradu Malte-Brunu, ki je to območje leta 1804 označil za indokitajsko, in škotskemu jezikoslovcu Johnu Leydenu, ki je izraz indokitajski uporabil za opisujejo prebivalce območja in njihove jezike leta 1808.[1] Takratna mnenja znanstvenikov o zgodovinskem vplivu Kitajske in Indije na to območje so bila nasprotujoča, izraz pa je bil sam po sebi sporen – sam Malte-Brun je pozneje nasprotoval njegovi uporabi v kasnejši izdaji svoje Univerzalne geografije, saj je trdil, da preveč poudarja kitajski vpliv, in namesto tega predlagal Čin-Indijo.[2] Kljub temu se je Indokitajska že uveljavila in kmalu izpodrinila alternativne izraze, kot sta Zadnja Indija in polotok onkraj Gangesa. Kasneje, ko so Francozi ustanovili kolonijo Francoske Indokine, je uporaba izraza postala bolj omejena na francosko kolonijo[3] in danes se območje običajno imenuje celinska jugovzhodna Azija.[4]
Geografija
uredi.jpg)
Indokitajski polotok štrli južno od ožje azijske celine. Vsebuje več gorskih verig, ki se raztezajo od Tibetanske planote na severu, kjer dosežejo višino tudi do 7000 m, prepredene z nižinami, ki jih večinoma odmakajo trije veliki rečni sistemi, ki tečejo v smeri sever–jug: Iravadi (odmaka Mjanmar), Čao Praja (na Tajskem) in Mekong (teče skozi severovzhodno Tajsko, Laos, Kambodžo in Vietnam). Na jugu tvori Malajski polotok, na katerem sta južna Tajska in polotok Malezije; slednja se različno obravnava kot del celinske jugovzhodne Azije ali ločeno kot del pomorske jugovzhodne Azije.
Prav tako ni jasno, ali bi nekatere južne dele Kitajske lahko šteli tudi za celinsko jugovzhodno Azijo, zaradi bližine jugovzhodne azijske geografije in podnebja ter zaradi številnih etničnih skupin, ki se štejejo za jugovzhodnoazijska, kot so Tai, ki tam živijo. Kljub temu se na splošno ne štejejo za del Jugovzhodne Azije.
Podnebje je tropsko monsunsko, v bolj severnih goratih območjih zmerno monsunsko.
Kmetijska območja Indokitajskega polotoka oskrbujejo svetovno tržišče predvsem z rižem, bogati gozdovi pa z lesom za predelavo in plemenitim lesom tikovino.
Druge naravne vire le delno izkoriščajo. Na polotoku so nahajališča kositra, bakra, svinca, cinka, železa, srebra, antimona, mangana, boksita, premoga in nafte.
Biogeografija
urediV biogeografiji je indokitajska bioregija glavna regija v indomalajskem kraljestvu in tudi fitogeografska floristična regija v oindomalajskem kraljestvu. Vključuje avtohtono floro in favno vseh zgoraj navedenih držav. Sosednja malezijska regija pokriva pomorske države jugovzhodne Azije in se razteza na indomalajsko in avstralsko kraljestvo.[5]
Kultura
urediCelinska jugovzhodna Azija je v nasprotju s pomorsko jugovzhodno Azijo, predvsem zaradi delitve večinoma kopenskega življenjskega sloga v Indokini in morskega življenjskega sloga indonezijskega in filipinskega otočja ter ločnice med Avstroazijsko, Tai–Kadai in kitajsko-tibetanski jeziki (ki se govorijo v celinski jugovzhodni Aziji) in avstronezijski jeziki (ki se govorijo v obmorski jugovzhodni Aziji). Celinski jeziki tvorijo celinsko jezikovno območje jugovzhodne Azije: čeprav pripadajo več neodvisnim jezikovnim družinam, so se skozi zgodovino zbližali in si delijo številne tipološke podobnosti.
Države celinske jugovzhodne Azije so bile v različni meri deležne kulturnega vpliva Indije in Kitajske.[6] Nekatere kulture, kot so kamboške, laoške in tajske, so pod vplivom predvsem Indije z manjšim vplivom Kitajske. Drugi, kot je Vietnam, so pod močnejšim vplivom kitajske kulture z le manjšimi vplivi iz Indije, predvsem prek civilizacije [[Kraljestvo Champa|Champa]g, ki jo je Vietnam osvojil med svojo širitvijo proti jugu. Mjanmar na drugi strani uravnoteži vpliv obeh kultur.
Na splošno je celinska jugovzhodna Azija pretežno budistična[7] z manjšinskim muslimanskim in hindujskim prebivalstvom.[8][9]
Sklici
uredi- ↑ Vimalin Rujivacharakul; in sod., ur. (2013). Architecturalized Asia : mapping a continent through history. Hong Kong University Press. str. 89. ISBN 9789888208050.
- ↑ Malte-Brun, Conrad (1827). Universal Geography, Or, A Description of All the Parts of the World, on a New Plan, According to the Great Natural Divisions of the Globe: Improved by the Addition of the Most Recent Information, Derived from Various Sources : Accompanied with Analytical, Synoptical, and Elementary Tables, Volume 2. A. Finley. str. 262–3.
- ↑ Wesseling, H. L. (2015). The European Colonial Empires: 1815–1919. Routledge. ISBN 9781317895060.
- ↑ Keyes, Charles F. (1995). The golden peninsula : culture and adaptation in mainland Southeast Asia (Pbk. reprint izd.). University of Hawaii Press. str. 1. ISBN 9780824816964.
- ↑ »Biogeographic region – Fauna«. Encyclopedia Britannica.
- ↑ Marion Severynse, ur. (1997). The Houghton Mifflin Dictionary Of Geography. Houghton Mifflin Company. ISBN 0-395-86448-8.
- ↑ 2008 Report on International Religious Freedom (poročilo). U.S. Department of State, Bureau of Democracy, Human Rights, and Labor. september 2008. Pridobljeno 19. decembra 2016.
{{navedi report}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ SIDDIQUE, SHARON (1981). »Some Aspects of Malay-Muslim Ethnicity in Peninsular Malaysia«. Contemporary Southeast Asia. 3 (1): 76–87. doi:10.1355/CS3-1E. ISSN 0129-797X. JSTOR 25797648.
- ↑ »The Minority Muslim Experience in Mainland Southeast Asia: A Different Path«. Routledge & CRC Press (v angleščini). Pridobljeno 27. julija 2021.
Glej tudi
urediLiteratura
uredi- Bernard Philippe Groslier (1962). The art of Indochina: including Thailand, Vietnam, Laos and Cambodia. Crown Publishers.
- History of the mountain people of southern Indochina up to 1945 (Bernard Bourotte, i.e. Jacques Méry, U.S. Agency for International Development, 195?
- Veliki splošni leksikon; knjiga 7, DZS, Ljubljana, 2006
Zunanje povezave
uredi