Karel II. Angleški
Karel II., kralj Škotske med leti 1649 in 1651 in kralj Anglije, Škotske in Irske med leti 1660 in 1685, * 8. junij 1630, † 6. februar 1685
| Karel II. Angleški | |
|---|---|
| Kralj Anglije, Škotske in Irske | |
 | |
| Vladanje | 29. maj 1660 – 6. februar 1685 |
| Kronanje | 23. april 1661 |
| Rojstvo | 29. maj (8. junij) 1630[1][2][…] London |
| Smrt | 6. (16.) februar 1685[1][2][…] (54 let) London |
| Rodbina | Stuarti |
Karel II. je bil najstarejši preživeli otrok angleškega, škotskega in irskega kralja Karla I. in Francozinje Henriete Marije. Po usmrtitvi Karla I. v Whitehallu 30. januarja 1649, ki je predstavljala vrhunec angleške državljanske vojne, je škotski parlament 5. februarja 1649 razglasil Karla II. za kralja. Sočasno je Anglija vstopila v obdobje, znano kot angleško medvladje z vlado, ki jo je vodil Oliver Cromwell. Cromwell je 3. septembra 1651 v bitki pri Worcestru premagal Karla II., ki je nato pobegnil na evropsko celino. Cromwell je postal lord protektor Anglije, Škotske in Irske. Naslednjih devet let je Karel preživel v izgnanstvu v Franciji in Španski Nizozemski. Politična kriza po Cromwellovi smrti leta 1658 je leta 1660 privedla do ponovne vzpostavitve monarhije, Karel pa se je vrnil v Anglijo, kjer so ga na njegov rojstni dan 29. maja 1660 v Londonu sprejeli z velikim odobravanjem. V pravnih dokumentih so po letu 1660 za leto prevzema oblasti navajali leto 1649, kjer je nasledil svojega očeta.
Karlov angleški parlament je sprejel Clarendonski zakonik, da bi okrepil položaj ponovno vzpostavljene anglikanske cerkve. Karel II. se je z zakoni strinjal navkljub lastnemu zavzemanju za versko strpnost. Glavno zunanjepolitično vprašanje njegove zgodnje vladavine je bila druga angleško-nizozemska vojna. Leta 1670 se je s svojim bratrancem, francoskim kraljem Ludvikom XIV, dogovoril, da mu bo pomagal v tretji anglo-nizozemski vojni in mu plačeval pokojnino, Karel pa mu je na skrivaj obljubil, da se bo v prihodnosti spreobrnil v katolištvo. Karel je leta 1672 s kraljevo deklaracijo o odpustkih poskušal uvesti versko svobodo za katoličane in protestante, vendar ga je angleški parlament prisilil, da jo je umaknil. Leta 1679 je Titus Oates s svojo izmišljotino o domnevni papeški zaroti sprožil krizo izključevanja, ko je razkril, da je Karlov brat in predvideni dedič James, vojvoda Yorški, postal katolik. V krizi sta se rodili stranki whigov, ki so se zavzemali za izključitev, in torijcev, ki so izključitvi nasprotovali. Karel II: se je postavil na stran torijcev, po odkritju zarote in načrtovanega umora Karla in Jamesa leta 1683 so bili nekateri voditelji whigov usmrčeni ali izgnani. Karel je leta 1681 razpustil angleški parlament in je do svoje smrti leta 1685 vladal sam.
Po obnovitvi monarhije je postal znan po svoji prijaznosti in prijateljskosti ter po lahki dostopnosti. Pri svojih političnih načrtih je bil neomajen. Njegov dvor je pridobil sloves moralne ohlapnosti. Iz Karlovega zakona s Katarino iz Braganze ni preživel noben otrok, vendar je kralj priznal vsaj 12 nezakonskih otrok, ki jih je imel z različnimi ljubicami. Nasledil ga je njegov brat James.