Location via proxy:   [ UP ]  
[Report a bug]   [Manage cookies]                
Wikipedija

Prekmursko narečje

supradialektalna regionalna različica slovenskega jezika

Prekmurščina je najbolj vzhodno slovensko narečje. Govorijo jo v Prekmurju, Porabju in v nekaterih vaseh ob madžarsko-avstrijski meji.[3] Prekmurščina spada v panonsko narečno skupino.

Prekmursko narečje
prekmurščina, prekmürščina, prekmörščina, panonska slovenščina
Prekmurski tisk v
Pomurskem muzeju Murska Sobota
Materni jezikSlovenija, Madžarska in emigranti v več državah
Št. maternih
govorcev
110.000[1]
Jezikovne oznake
ISO 639-3–
Seznam Linguist
slv-pre
Glottologprek1239
{{{mapalt}}}
Zemljevid slovenskih narečij. Prekmursko je obarvano temno rumeno (zgoraj desno).
Prekmurščina
LegaMed rekama Mura in Raba v Prekmurju in Porabju
UpravaPomurski muzej Murska Sobota
RKD št. 2-00072 [2]
Pomembni datumi
Vpis v register9. julij 2019
Razglasitev ŽKD9. julij 2019

Prekmurska književnost se je razvijala ločeno od ostale slovenske književnosti, v njej je bilo izdanih več sto različnih knjig, veliko časopisov, koledarjev in rokopisov, zato velja za najbolj razvito slovensko narečno književnost. V 18. stoletju sta Števan Küzmič in Mikloš Küzmič začela razvijati prekmurski knjižni jezik.[4] Posebna prekmurska slovenska književnost se je ohranila do konca druge svetovne vojne.[5] Božidar Borko je tako menil, da je prekmurščina druga slovenska knjižna norma, ki je ni mogoče prikazovati ozko v narečnih okvorih, zato je predlagal ohranitev tega jezika do neke mere.[6] Po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ni bilo dovoljeno tiskati knjig v prekmurščini, zato je v pogovorni prekmurščini zrasel vpliv slovenskega knjižnega jezika. Na Madžarskem je vlada sprva prepovedala jezike vseh manjšinskih narodnosti, ob koncu stalinistične diktature leta 1958 pa so dovolili uporabo slovenskega knjižnega jezika samo v Porabju. V 1990. letih se je spet začela razvijati prekmurska narečna književnost, znani avtorji so: Feri Lainšček, Milan Vincetič, Vlado Kreslin in Branko Pintarič. Današnji znani raziskovalci prekmurščine so: Franc Kuzmič, Franci Just, Zinka Zorko, Marc L. Greenberg in v Porabju Marija Kozar Mukič.

Govorci prekmurščine že več stoletij priznavajo slovenstvo kot del svoje identitete. Števan Küzmič in drugi prekmurski pisatelji v 18. stoletju niso dvomili, da je prekmurščina sorodna slovenskemu jeziku, ki ga govorijo tudi na Kranjskem in Štajerskem, vendar so trdili, da je poseben jezik. Tudi v 20. stoletju so menili, da je bolje nadaljevati z uporabo prekmurščine in se slovenščine le učiti, ker so razlike velike.

Danes strokovnjaki priznavajo, da prekmurščina s svojim izročilom presega preproste narečne okvire ter jo lahko imajo hkrati za jezik in narečje.[7] 2021 je bil po posvetovanju s strokovnjaki sestavljen amandma, ki ga je podprl tudi predstavnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vložil so dve dopolnili k Resoluciji za večjo veljavo prekmurščine ter večje sofinanciranje projektov za ohranjanje, razvoj in promocijo prekmurskega jezika, toda ni bilo zadostnega posluha.[8] V drugem poskusu je državni zbor sprejel dopolnili Dejana Židana za večjo veljavo prekmurščine ter večje sofinanciranje projektov za ohranjanje, razvoj in promocijo prekmurskega jezika.[9]

Ime

uredi

V sredjem veku so Madžari vse Slovane imenovali toti (tótok). Današnje Prekmurje in Porabje sta bila Slovenska okroglina (Tótság), slovanski jezik, ki so ga govorili v okroglini pa je bil totski jezik (tót nyelv). Leta 1587 so v Lendavi (takrat Dolnja Lendava) natisnili latinski obrednik Agenda Vandalica, ki se je skliceval na Slovence (Prekmurce). Znanstveno ime prekmurščine je bilo vandalski jezik, vandalščina (lingua vandalica). Tudi Jožef Košič je podpiral vandalsko razlago, v svojih delih je napisal, da je prekmurščina Vandalszki jezik, Vandalszka vüszta.

Poimenovanje Vend, Vendek (vendski, vendiški, Vendi) se je izoblikovalo v 19. stoletju, istočasno z mnenjem, da Prekmurci niso Slovenci (Vendsko vprašanje). Na Ogrskem so uradno zanikali, da med Muro in Rabo živijo Slovenci.

V prvih prekmurskih knjigah so slovenski pisatelji na Ogrskem uporabljali ime sztári szlovenszki jezik, ker jim je prekmurščina starejša bila kot kranjski in štajerski govori ali kajkavščina. O tem piše Božidar Raič v 19. stoletju: »Neka sveta groza obide človeka, ki je Prekmurce in njihov krasni jezik že poprej poznal, kedar se njegova noga prvič dotakne tal, koder so že od nekdaj naši slovenski dedje in pradedje orali mastno zemljo, kopali gorice, prepevali starinske pesmi, mirno pripovedovali okoli ognjišča povesti svojih blagih prednikov.« Obstajalo je tudi poimenovanje 'vogrszki szlovenszki jezik (ogrskoslovenski jezik).

Ime Prekmurje je bilo uradno sprejeto v Kraljevini SHS, vendar sprva ni preveč ugajalo Prekmurcem, ki so vztrajali pri imenu Slovenska krajina.[10][11] Bili so poskusi udomačiti ime Prekmurje v prekmurščini ter so tvorili oblike Prekmürje, Prekmörje, prekmürski, prekmörski[12][13][14][15] glede na to, da se glavna prekmurska reka Mura v prekmurščini imenuje Müra ali Möra.[16] Po drugi svetovni vojni, po zlomu knjižne prekmurščine je to ime izginilo v pogovoru.

Položaj prekmurščine

uredi
Glavni članek: Vprašanje prekmurščine kot jezika.

V sodobnem strokovnem pisanju mnogo znanstvenikov dosledno uporablja izraz prekmurščina, kar pomeni, da je to nadnarečni jezikovni kod.[17][18][19] Po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije je prekmurska regionalna identiteta ostaja zelo močna.[18]

Kljub temu še danes negativno presojajo rabo prekmurščine in ji nekateri višji znanstveni krogi ne priznajo njenih vrednot iz preteklih stoletij. To vpliva tudi na govorce, saj tisti, ki imajo univerzitetno ali visokošolsko izobrazbo, manj uporabljajo prekmurščino, saj mislijo, da ta jezik nima ugleda v družbenem življenju.[20][21]

Ob prvem ljudskem štetju po osamosvojitvi je bila v anketah omenjena tudi prekmurščina, ki jo je označilo za svoj jezik le malo ljudi.[navedi vir] Pomembno je pripomniti, da je bila raba prekmurščine po drugi svetovni vojni prepovedana,[22] pravtako so včasih preganjali tiste, ki so jo uporabljali v javnem življenju. Leta 1956 je imel Vilko Novak slavnostni govor v prekmurščini, zaradi česar mu je sledila dveletna disciplinska preiskava.[23] Razumljivo je, da zaradi slabih spominov iz preteklosti mnogo Prekmurcev previdno ravna z vprašanjem prekmurščine, čeprav jih je večina ponosna na svoj jezik.[24] Pisatelj Evald Flisar, ki ne piše v prekmurščini, je priznal, da je prekmurščina pravzaprav jezik in ne narečje.[25]

Narečja prekmurščine

uredi
 
Avgust Pavel, največji književnik in znanstvenik madžarskih, ter prekmurskih Slovencev. Veliko se je ukvarjal s prekmurskim jezikom in prekmursko književnostjo.

Prekmurščina ima pet podnarečij:

Šomodski Slovenci, ki so danes že izumrli, so v Taranyju pri Nagyatádu govorili derivat dolinskega (markovskega) narečja.[26] O drugih vasi, kjer je bilo nekoč veliko Slovencev po rodu iz današnjega Prekmurja, ni nobenega podatka.

Posebnostni

uredi

Prekmursko narečje se od slovenskega knjižnega jezika razlikuje v leksiki, morfologiji, sklanjatvi, soglasniški palatalizaciji ter intonaciji in v izgovoru.

Glasoslovje

uredi

Prekmurščina ima zapleten samoglasniški sistem, ki se je razvil v tesni povezanosti z naglasnim sistemom. Večina samoglasniških nasprotij se pojavlja v naglašenih zlogih, vendar prekmurski samoglasniki razlikujejo kolikost v naglašenih zlogih.[27] Značilno je naprimer, da namesto določenih dolžin iz dolgega a iz dolgega in kratkega polglasnika nastane dolgi é (dén [dan])

Samoglasniki

uredi

V prekmurščini zasledimo zlogotvorni r (prt, smrt, trs) kot v knjižni slovenščini. Zlogotvorni l se pojavi v takih besedah kot detelca, cincelca, medtem ko se zlogotvorni n pojavi v besedah bzekanca, metünca. Ti glasovi so nastali iz stalno dolgih r, l in n.[28] Razvoj nenaglašenih samoglasnikov je v vseh prekmurskih narečjih dokaj enoten.[29]

Izvor dolgih naglašenih samoglasnikov:[30]

  • dolgi i ali ij je nastal iz stalno dolgega i
  • dolgi ü ali üj se je razvil iz stalno dolgega u (grüška, grüjška)
  • dolgi ö je nastal iz dolgega u pred r (Möra)
  • dolgi a se je razvil iz stalno dolgega a

Izvor kratkih naglašenih samoglasnikov:[30]

  • kratki i je nastal iz staroakutiranega in po mlajšem naglasnem umiku naglašenega i
  • kratki ü je nastal iz staroakutiranega u v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu (tü, krüj, düj)
  • kratki u je nastal iz staroakutiranega ɫ (pun), redko je iz dolgega o pred j (bujti) in umično naglašenega o pred n (sunce)
  • kratki ö se sliši pred r (vöra, šörc, tören)
  • kratki ozki e je nastal iz staroakutiranega jata
  • kratki ozki o je nastal iz novoakutiranega o v nezadnjem (vòla) in zadnjem (kròp) besednem zlogu, iz staroakutiranega nosnega ǫ (tòča) in umično naglašenega o (kòsa)
  • kratki široki e (ä) je nastal iz novoakutiranega e v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu, iz umično naglašenega e, iz staroakutiranega nosnega ę (mèša) ter iz novoakutiranega ə v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu (pès)[31] in umično naglašenega ə (mègla)
  • kratki zaokroženi a (å) je nastal iz staroakutiranega a (cåjt, fålat)
  • kratki r je nastal iz staroakutiranega r.

Izvor nenaglašenih samoglasnikov:[32][33][34][35][36]

  • nenaglašen i je nastal iz prednaglasnega in ponaglasnega i (grabiti), u (imenovalnik človek, dajalnik človeki) in ĕ (bilica)
  • nenaglašeni u je nastal iz nenaglašenega samoglasnika ɫ (gučin)
  • nenaglašeni o je nastal iz prednaglasnega in ponaglasnega o (obrouč), iz nosnega ǫ (imenovalnik kloup, rodilnik klopi)
  • nenaglašeni e (ä) je nastal iz prednaglasnega (imenovalnik tèle, rodilnik teleta) in ponaglasnega e ter nosnega ę (mesou), redko iz prednaglasnega ĕ (drevou), slišimo ga tudi za nenaglašeni ə (závec).

V goričkem in ravenskem narečju se v izglasju končni i sliši v nenapetem izgovoru kot dolgo nenaglašeni é. V dolinskem narečju se je ohranil v izglasju kratki i, ki je prisoten tudi v prekmurskem knjižnem jeziku. V vseh treh glavnih narečjih je splošno, da se trdilni začetek besede z ne- močno pomeša z nikalnico ni v naglašeni obliki, naprimer neka, nika (nekaj, nikaj).[37]

Soglasniki

uredi

Na Goričkem in Ravenskem se glas j v položaju pred zadnjimi samoglasniki (lahko tudi pred e) izgovarja kot dž (đ) (dž↔dj)[38] naprimer: đoukati, đaboka, đo. V položaju pred sprednjimi samoglasniki (lahko tudi pred ü) se izgovarja kot g, naprimer: ges (jaz), pigeš, getra, günec.[38] Na Dolinskem se po prvotno govorjenem j razlikuje od goričkega in ravenskega govora, a temeljni samoglasniški in soglasniški razvoji v prekmurščini potekajo skupaj (razen nekaj odmaknjenih krajevnih govorov).[39][40]

V prekmurščini je nekaj dolgih oziroma dvojnih soglasnikov, ki so na meji besed po izpadu, krnitvi ali zlivanju glasov ali pri močno poudarjenem naglasu: odtec, sej(d)te si![41]

Končni zveneči zvočnik m v prekmurščini preide v n: delan, pišen, dati njin/lidan/decan, tan, poton, pesen, vüzen.[42] Isti sistem je v prleških, slovenskogoriških[43][44] ter v hrvaški čakavščini.[45]

Premena m>n je možna tudi sredi besede in pred soglasniki, vendar ni splošna v vsakih govorih, naprimer: zinski, nenški, vüzenski.[42]

Soglasniški sklop mn v prekmurščini lahko prehaja v ml (gümlo). V starem jeziku je bilo še več takih premen, ki so ohranjene v govoru najstarejših ljudi ali pa v nekaterih goričkih in porabskih vaseh (kamen, kamla, kamli).[46]

Ohranjen je mehčani (palatalni) n (korenje). Včasih se glas nj razvije v n, zlasti na koncu besede ali sredi nje, naprimer: ogen, škegen, kniga. V odvisnih sklonih se vrne nj na koncu besed: ogen, ognja, ognji; škegen, škegnja, škegnji.[47][48]

V stari prekmurščina je bila tudi premena soglasnika v množini moškega spola v ednini, ki je tvorila končnico -cke, -cje, naprimer: grejšnicke, vucje (na Dolinskem grešnici, vuci).[49] Danes je to ohranjeno samo v govoru najstarejših Prekmurcev in Porabskih Slovencev. Danes govorijo naprimer: grejšniki, vuki. Ta soglasniška premena je ostala v nekaterih izjemah, naprimer: nalejci (nalahko).

Ob zvočnikih r, l in n se v izgovoru izgubi velelniško obrazilo i v dvojini in množini. Zato govorijo v prekmurščini naprimer: zemte, pečte, idte. Ob zvočniku m (meti, meu, mejla, meli) je zaradi morfološkega iznačevanja opazna izguba j ob zvočniku r: gospodar, gospodara, gospodari.

Na Ravenskem in Goričkem se končni -l v nenaglašenem položaju izgovarja kot -o zaradi krnjenja, zlasti pri spregatvi glagolov (proso, küpo, delo, najšo, piso, đo, mogo, oudo, pravo, pozdravo, zmuvo), v naglašenem položaju se izgovarja kot -u (biu, dau, šou, mantrau, meu, zeu).[50][51] Na Dolinskem je več naglašenih oblik, zato se izgovarja večinoma -u (delau, najšeu, mogeu, pisau, odau, büu, dau, šou, mantrau, möu, segrüu, zeu) in manj -o (proso, küpo, pravo, pozdravo, zmuvo).[52] V nekaterih dolinskih govorih govorijo namesto nenaglašenega -o nenaglašeni -u (slüžu, vdaru, doubilu).

V prekmurščini v splošnem prehaja za zvočniki c, č, ž, š, j, s samo glas o (vroučo sunce, mojo srce, mojoga srca). Pridevniška končnica srednjega spola v imenovalniku je celo drugačna, če je pridevnik neoseben (brez samostalnika), ker takrat v vsakem prekmurskem govoru govorijo naprimer Trno vrouče je gnes. Fse san napravo. Izjeme so svojilni zaimki, ki imajo v ednini samo končnico -o v srednjem spolu: Tou je mojo/tvojo/svojo/našo/vašo. V nekaterih dolinskih govorih za omenjenimi zvočniki lahko pride glas e kot v knjižni slovenščini.

V prekmurščini za soglasniki c, č, š, ž, s ne pride pripona j (Boži). V drugih primerih se pripona j prevrsti v drugo mesto: vrag, vrajži.

Samoglasnik u večinoma izgine na začetku besed (mrejti) ali se pojavlja kaka proteza kot v ali f (vživati, fčitel, fčenec).

Glas v se pred samoglasniki, zvočniki in zvenečimi nezvočniki izgovarja kot v: višnja, glavna, v goricaj. Pred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede se izgovarja kot f (fčera, brütif).[53]

Premen in izgub glasov je še več:

  • sklop kd ja prešel v št, naprimer što (kdo)
  • sklop tl prehaja v kl (mekla)
  • drugotni sklop dl prehaja v l (gejla/jejla)
  • sklop tm prehaja v km (kmica)
  • sklop dn prehaja v gn (gnes)
  • končni z po izgubi zvenečnosti preide v s (skous)
  • končni ž po izgubi zvenečnosti preide v š (klantoš, Mikloš)
  • pojavlja se priličenje s>š in z>ž (ščasoma, ž njin, ž njega)

Večinoma je povsem ohranjen sklop šč (ešče, ščeti), izjema je govor madžarskih Slovencev, kjer v števanovski okolici govorijo štj (eštje, štjeti),[54] na Gornjem Seniku pa šk (eške, šketi).[55]

Trdi končni l večinoma izpada in se razvija v u ali o: krau, spau, mislo.[56][57]

Palatalnega lj v prekmurščini ni, vendar se spreminja v u v naglašeni poziciji (krau, pepeu, cigeu) ali se razvija v trdi l: lübiti, lübezen, metül, cepleni, trplenje, klüč.[58]

Glas h onemi na začetku besede (iža). V medsamoglasniškem h prehaja v j (müja). V izglasju h preide v j (praj). V sklopu hč preide v š (nišče), v sklopu hv pa prehaja v f (fala, zafalnost). Izjeme so nekateri vaški govori (Gornja, Dolnja in Srednja Bistrica)[navedi vir]. Prav tako ostane glas h v nekaterih prevzetih besedah iz knjižne slovenščine, naprimer: zahtejva.

Dvoglasniki

uredi

Prekmurščina je bogata z dvoglasniki, vendar je njihova raba različna v govorih.

Dvoglasnik ej je sestavljen iz kratkega ozkega e in kratkega nepopolno izgovorjenega i,[59] naprimer: črejpnja, drejti, lejko, strejlati, vrejdnost. Dvoglasnik ej je nastal iz stalno dolgega jata ĕ.[60]

Dvoglasnik ou je sestavljen iz o in kratkega nepopolno izgovorjenega u,[59] naprimer: Boug, črvou, gospoud, koula, nouga, obrnouti, posouda, rouka, stoupiti, tour. Dvoglasnik ou je nastal iz stalno dolgega o in stalno dolgega ǫ.[60]

V nekaterih govorih je značilni dvoglasnik au, ki ga govorijo namesto ou, zlasti v severnih krajih. Različni kratki in zlasti dolgi samoglasniki so razširjeni z j, z le-tem pa se tudi diftongizirajo, naprimer: üj večinoma na Ravenskem (küjpiti, küjriti, lüjbiti).[61] Tudi v števanovski okolici na Madžarskem je veliko dvoglasnikov öj, ki jih govorijo namesto ü, naprimer: döj, dröjzgati, tjöjpiti, ki so v drugih govorih düj, drüzgati, küpiti.[62]

Redko govorijo dvoglasnik uj ali aj, naprimer: čujskati, mujvanca, mujvati; cajt, majster, najgerik, snajžen.[63]

Oblikoslovje

uredi

V oblikoslovju je shranjeno vse bogastvo razvoja oblik in pisanost naglasnih tipov, zlasti končno naglašanje ustvarja podobo ritmično razgibanega jezika. Ohranjena je vsa fleksija, trije spoli, tri števila, trije časi. V porabskem narečju (predvsem v števanovskem govoru) ženske uporabljajo obliko moškega spola, ko govorijo o sebi v prvi osebi, pa tudi v pripovedi o ženski uporabljajo moško obliko, če se njeno ime končuje na soglasnik.

Sklanjatev in spregatev

uredi
Samostalniki
uredi

V prekmurščini je pravtako v sklanjatvi šest sklonov (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik in orodnik). Vsak spol ima svoje oblike v sklanjatvi, hkrati pa ima veliko sklonov enake oblike zlasti v množini, zato je sklanjatev v prekmurščini bolj enostavna.

V sklanjatvi dvoglasniških besed lahko dvoglasnik izgine s spreminjanjem sklona ali števila, ali pa se prestavi na konec besede naprimer: Boug, Boga, Bougi, z Bougon. V množini je dajalnik istega samostalnika bogoun. Lahko se spreminja tudi naglas, naprimer v imenovalniku rosa [rósa], v rodilniku rose [rosé].

Moški spol[64][65]
Sklon Ednina Dvojina Množina
Imenovalnik ø -a -i(éGoričko, Ravensko)
Rodilnik -a -a,
-of/ouf 		-of/ouf
Dajalnik -i(éGoričko, Ravensko),
-ej(odvisno od nekaterih posebnih samostalnikov) 		-oma -on,
-an(odvisno od nekaterih posebnih samostalnikov)
Tožilnik -ø,
-a(odvisno od živega ali neživega tipa) 		-a -e
Mestnik -i(éGoričko, Ravensko) -ama,
-aj(odvisno od narečja) 		-aj,
-i(odvisno od narečja)
Orodnik -on -oma -ami,
-i(odvisno od narečja)
Druga moška sklanjatev[66][67]
Sklon Ednina Dvojina Množina
Imenovalnik -a -a -e,
-i(odvisno od narečja)
Rodilnik -o,
-e(odvisno od narečja) 		-of,
-a(odvisno od narečja) 		-ø,
-of(odvisno od narečja)
Dajalnik -i(éGoričko, Ravensko),
-ej(odvisno od narečja) 		-oma -on
Tožilnik -o -a,
-i(odvisno od narečja) 		-e
Mestnik -i(éGoričko, Ravensko) -oma,
-aj(odvisno od narečja) 		-aj
Orodnik -of -oma -ami,
-ai(odvisno od narečja)
Ženski spol[68][67]
Sklon Ednina Dvojina Množina
Imenovalnik -a,
-ø(druga ženska skalanjatev) 		-i,
-ej(odvisno od nekaterih samostalnikov) 		-e,
-i(druga ženska sklanjatev)
Rodilnik -e, -ej(odvisno od nekaterih samostalnikov),
-i(druga ženska sklanjatev) 		-ø, -ej(v nekaterih narečjih),
-i(v drugi ženski sklanjatvi) 		-ø,
-i(druga ženska sklanjatev)
Dajalnik -i(éGoričko, Ravensko),
-ej(odvisno od nekaterih posebnih samostalnikov) 		-ama -an
Tožilnik -o/ou,
-ø(druga ženska sklanjatev) 		-i,
-ej(odvisno od posebnih samostalnikov) 		-e,
-ej(odvisno od posebnih samostalnikov),
-i(druga ženska sklanjatev)
Mestnik -i(éGoričko, Ravensko) -ama,
-aj(odvisno od narečja) 		-aj,
-ama(druga ženska sklanjatev)
Orodnik -of/ouf,
-jo(druga ženska sklanjatev) 		-ama -ami,
-ama(druga ženska sklanjatev, a samo v nekaterih narečjih)
Srednji spol[69][70]
Sklon Ednina Dvojina Množina
Imenovalnik -e,
-o 		-i(éGoričko, Ravensko) -a
Rodilnik -a -ø,
-i(éGoričko, Ravensko;
odvisno od narečij) 		-ø
Dajalnik -i(éGoričko, Ravensko),
-ej(odvisno od nekaterih posebnih samostalnikov) 		-oma -an
Tožilnik -o,
-e 		-i(éGoričko, Ravensko) -a
Mestnik -i(éGoričko, Ravensko) -oma,
-aj(odvisno od narečja) 		-aj
Orodnik -on -oma -ami,
-i(Dolinsko)

V imenovalniku množine imajo nekateri samostalniki moškega spola končnico -gej (lidgej) (Goričko, Ravensko) ali -je (gospoudje). Na Dolinskem govorijo samo končnico -je:[71] lidje, lüdje, gospoudje. Nekoč so bile množinske končnice -cke, -cje, -ci, naprimer betežnicke, betežnicje, betežnici, ki so do danes povsem izginile. Namesto tega govorijo -i(é) (betežniki).

Samostalniki srednjega spola, ki se končujejo na -e, se podaljšajo z zlogom en,[72] naprimer: ime, imena, breme, bremena, pleme, plemena. V stari prekmurščini je bilo veliko teh samostalnikov kot breme, vrejme, pleme, maskulariziranih[72] in so tako postali vrejmen, bremen, plemen. Danes govorijo maskulanizirane samostalnike srednjega spola le starejši ljudje na Goričkem in Slovenci na Madžarskem.

Nekateri drugi samostalniki srednjega spola s končnico -e se podaljšajo z zlogom -et, naprimer: tele, teleta, dejte, deteta, žrebe, žrebeta kot v knjižni slovenščini.[73] Toda v sklanjatvi besed tejlo (telo), vüjo (uho), drejvo (drevo) se ne podaljšajo kot v slovenskem knjižnem jeziku z zlogom -es (telo, telesa). V prekmurščini se sklanjajo kot drugi samostalniki srednjega spola: tejlo, tejla, vüjo, vüja, drejvo, drejva. V tem primeru je prekmurščina podobna hrvaščini.

Pridevniki
uredi
Moški spol[74][75]
Sklon Ednina Dvojina Množina
Imenovalnik -i(éGoričko, Ravensko),
ø(redko) 		-iva,
-eva 		-i(éGoričko, Ravensko)
Rodilnik -oga -iva,
-eva,
-ivi(j),
-evi(j) 		-i(j)
Dajalnik -omi(éGoričko, Ravensko) -ima -in,
-én(odvisno od glasoslovnih značilnosti na Ravenskem in Goričkem)
Tožilnik -i(éGoričko, Ravensko),
ø(redko),
-oga(v živem tipu) 		-iva,
-eva 		-e
Mestnik -on -ima,
-ivaj,
evaj,
-i(j) 		-i(j)
Orodnik -in -ima,
-ivima,
-evima 		-imi(éGoričko, Ravensko)
Ženski spol[74][75]
Sklon Ednina Dvojina Množina
Imenovalnik -a -ivi(é),
-evi(éGoričko, Ravensko) 		-e
Rodilnik -e -ivi(j),
-evi(j),
-i(j), 		-i(j)
Dajalnik -oj -ima -in,
-én(odvisno od glasoslovnih značilnosti na Ravenskem in Goričkem)
Tožilnik -o -ivi(éGoričko, Ravensko),
-evi(éGoričko, Ravensko),
-i 		-e
Mestnik -oj -ima,
-ivaj,
-evaj,
-i(j) 		-i(j)
Orodnik -of -ima,
-ivima,
-evima 		-imi(éGoričko, Ravensko)
Srednji spol[74][75]
Sklon Ednina Dvojina Množina
Imenovalnik -o,
-e(redko, predvsem na Dolinskem) 		-ivi(é),
-evi(éGoričko, Ravensko) 		-a
Rodilnik -oga,
-ega(redko, predvsem na Dolinskem) 		-ivi(j),
-evi(j),
-i(j) 		-i(j)
Dajalnik -omi(éGoričko, Ravensko),
-evi(éGoričko, Ravensko) 		-ima -in,
-én(odvisno od glasoslovnih značilnosti na Ravenskem in Goričkem)
Tožilnik -o,
-e(redko, predvsem na Dolinskem) 		-ivi(éGoričko, Ravensko),
-evi(éGoričko, Ravensko) 		-a
Mestnik -on -ima,
-ivi(j),
-evi(j),
-i(j) 		-i(j),
-aj(na Goričkem)
Orodnik -in -ima,
-ivima,
-evima 		-ima,
-imi(éGoričko, Ravensko)

Pridevniki se pravtako stopnjujejo kot v knjižni slovenščini z obrazili -ši, -ejši, -ajši.[76] V pogovoru (kot tudi v starem knjižnem jeziku ali v jeziku sodobnih pisateljev) je zelo pogosto opisno stopnjevanje z besedama bole, najbole,[77] če pridevnik pomeni barvo, se končuje na -ski, -ški, -ki, -čki, -nji ali na -č, -l, -en, -t, če je pridevnik snovni v prenesenem pomenu, če se končuje na -av, -ast, -en, -at in podobno. Pravtako je precej pogosto elativno stopnjevanje v pogovoru in pisavi.[78]

Zaimki
uredi

Osebni zaimki:[79]

1. oseba 2. oseba 3. oseba
Sklon Ednina Dvojina Množina Ednina Dvojina Množina Ednina Dvojina Množina
Ime. ge(s)(Goričko, Ravensko)
jes(Dolinsko) 		müva mi ti vi vüva(moški)
vüve(ženska) 		vi un una njüva/njiva(moški)
oneva(moški)
njüve/njive(ženska) 		uni(moški)
une(ženska)
Rod. mene/me naja/naj nas tebe(j)/te vas vaj(a) vas njega/ga nje(j)/je njiva(moški)
njivi(ženska) 		nji(j)/jih(j)
Daj. meni/mi nama nan tebi/ti van vama van njemi njoj/njej/ji njima njin/jin
Tož. mene/me naja/naj nas tebe(j)/te vas vaj(a) vas njega/ga njou/jo njiva(moški)
njivi(ženska) 		nji(j)/jih/je
Mes. v meni v nama v nas v tebi v vas v vama v vas o njen v njoj/njej v njima v nji(j)
Oro. z menof/z meuf z nama z nami s tebof/s teuf z vami z vama z vami ž njin ž njouf ž njima ž njimi

Povratni osebni zaimek:[80]

  • sebe(j)/se (rodilnik, tožilnik)
  • sebi/si (dajalnik)
  • (v) sebi (mestnik)
  • s sebof/seuf (orodnik)
  • Vprašalni zaimek: što, ka, zakoj
  • Nedoločni zaimek: nekák, nešče, neka/nika
  • Nikalni zaimek: nišče, nika
  • Oziralni zaimek: što, ka
  • Celostni zaimek: sakši/saki, fse
Sklanjatev[81]
Sklon što ka
Imenovalnik što ka
Rodilnik koga česa/koj
Dajalnik komi(éGoričko, Ravensko) čemi
Tožilnik koga ka/kaj
Mestnik kon čen/kon
Orodnik kon čin/ken
Števniki
uredi
Ta razdelek potrebuje razširitev. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. (mesec ni naveden )

V prekmurščini se je ohranil stari način dvoštevilčnih števil. Na prvo mesto pride desetka, nato enoštevilčno število. Veznika ne uporabijo. naprimer enainštirideset (41) je v prekmurščini štirideset eden. Števila, začenši s stou, gezero/jezer (tisoč), milijon, milijarda, tudi v prekmurščini zmeraj pridejo na prvo mesto.

Glagoli
uredi

Glagolska pripona na Goričkem in večidel na Ravenskem je -i-, glagolska končnica pa -ti (naprimer dosegniti, süniti, zdigniti). Na Dolinskem in v nekaterih ravenskih vaseh je glagolska pripona -o-, glagolska končnica je pravtako -ti kot v drugih dveh glavnih prekmurskih govorih (naprimer dosegnoti, sünoti, zdignoti). Nekateri redki glagoli imajo pripono -ou- (naprimer minouti, obrnouti, počinouti), ki so prisotni v vseh treh glavnih govorih.

Prekmurska spregatev glagolov ima nekaj posebnosti: pri nekaterih glagolih se osebno obrazilo -jo za 3. osebo združi v isti zlog z glasom pred njim v -o, naprimer: začajo – začo, bijejo – bijo, delajo – delao.

Sedanjik
Ednina lübin lübiš lübi
Dvojina lübiva lübita lübita
Množina lübimo lübite lübijo
Preteklik
Ednina san/sen lübo(m.)
lübila(ž.) 		si lübo(m.)
lübila(ž.) 		je lübo(m.)
lübila(ž.)
Dvojina sva lübila(m.)
lübili(ž.) 		sta lübila(m.)
lübili(ž.) 		sta lübila(m.)
lübili(ž.)
Množina smo lübili(m.)
lübile(ž.) 		ste lübili(m.)
lübile(ž.) 		so lübili(m.)
lübile(ž.)
Prihodnjik
Ednina mo lübo(m.)
lübila(ž.) 		boš lübo(m.)
lübila(ž.) 		de lübo(m.)
lübila(ž.)
Dvojina va lübila(m.)
lübili(ž.) 		ta lübila(m.)
lübili(ž.) 		ta lübila(m.)
lübili(ž.)
Množina mo lübili(m.)
lübile(ž.) 		te lübili(m.)
lübile(ž.) 		do lübili(m.)
lübile(ž.)
Pogojnik
Ednina bi lübo(m.)
lübila(ž.) 		bi lübo(m.)
lübila(ž.) 		bi lübo(m.)
lübila(ž.)
Dvojina bi lübila(m.)
lübili(ž.) 		bi lübila(m.)
lübili(ž.) 		bi lübila(m.)
lübili(ž.)
Množina bi lübili(m.)
lübile(ž.) 		bi lübili(m.)
lübile(ž.) 		bi lübili(m.)
lübile(ž.)

Deležniška končnica v moškem spolu je -o ali -u, odvisno od glasu, ki je pred deležnikom. Če je to samoglasnik, takrat uporabijo -u na koncu (biu, skriu, znau, dau, šou/šau), če je soglasnik, pa uporabijo -o (mogo, delo, odo, lübo, gučo).[82][83][84] V drugem spolu in številu je deležnik -l, ki mu je dodana končnica, ki označuje spol in tudi njegovo število (bili, bila, bilou; znali, znala, znalo; šli, šla, šlo).

Na Dolinskem je pogostejša deležniška končnica u (büu, mogeu, delau), ker se lahko druži v tem govoru vedno s samoglasniki. Čeprav je nekaj izjem kot lübiti ali oditi (lübo, odo; v drugih manjših govorih lübu, odu).

V tretji osebi ednine se lahko rabi pomožni glagol bou samo v tistih kontekstih, v katerih ni glagola, naprimer: Tüu naj bou v dvorani (Tiho naj bo v dvorani).

Besedišče

uredi

Prekmursko besedišče je izvrstno bogato, ker se je zmeraj razširilo z ljudskimi tvorbami, prevzetimi besedami iz tujih ali sorodnih jezikov in novotvorjenkami književnikov.[85] V živem govoru so ohranili veliko besed, tudi sodobni avtorji uporabljajo besede iz stare knjižne prekmurščine, ki so ustrezne za sodobno rabo.[86][87][88]

V besedišču je veliko arhaizmov, naprimer beseda ves (vas): spis, ki opisuje spreobrnjenje Karantancev[89], omenja naselje Lindol ves. Beseda mlaka pomeni lužo ali kal, ki je manjša stoječa voda. Nekoč so bile mlake pri starih kmečkih hišah, v katere so zbirali vodo iz dežja ali snega, da bi napajali živino, polivali vrte in prali obleke. Mlaka izvira iz praslovanske *mőlka.[90] Beseda lejs v prekmurščini velikokrat pomeni gozd, ki je morda iz praslovanske *lĕ̂sь. Izvirni izraz lahko pomeni zapuščeno zemljišče, na katerem je pognalo grmičevje, torej se je začelo pogozditi.[91] Krščanski praznik binkošti so v prekmurščini risali, saj izvirajo iz starocerkvene slovanske rusalije (praznik rož).[92]

Pri nekih besedah se pojavi etimološka mutacija. To pomeni, da se prekmurščina razlikuje tudi v nekaterih podobnih besedah, ki imajo različen pomen. To so tako imenovani lažni prijatelji, naprimer günec, jünec slovensko vol. Knjižni slovenski junec pomeni goveji mladič moškega spola oziroma mlad bik. Prekmurski grah, graj pomeni fižol, knjižni slovenski grah v prekmurščini je grajšček. Beseda glejv, lejv je v knjižni slovenščini svinjak, hlev pa je v prekmurščini štala (iz nemško Stall). Prekmurski stüdenec pomeni v knjižni slovenščini vodnjak, medtem ko je studenec v prekmurščini vretina.

Nekateri kraji v Prekmurju in Porabju imajo svoje značilne besede, kadar se druge besede razlikujejo le po naglasu. Na Goričkem fantu rečejo pojeb, pojbič, na Dolinskem pa dečko. Za pokopališče imajo naslednje besede v raznih govorih: cintor (Zgornje Goričko, Porabje, Dolinsko), brütif, brütof, britof (Goričko, Ravensko), grobišče (Severovzhodno Goričko).

Ljudski jezik je tvoril izraze za predmete ali pojme s prevzetjem tehnologije ali gospodarskih načinov. Največ ljudskih tvorb je v kmetijskem besedišču: čemerika, črtalo, graba, grajour, grmalija, ilojca, krčefka, letina, lüpati, mlejčnjek, nagrca, orač, osovina, ostrica, ograd, pepelnik, pernjača, rasoje, ritonja, sejanca, torica, vinjek, vodejr, zemlenjak in tako naprej. Te besede so ogrožene zaradi izginjanja poljedelstva v Prekmurju.

Madžarizmi

uredi

Madžarščina je veliko vplivala na prekmurščino, saj so ogrski Slovenci pripadali madžarskemu državnemu in cerkvenoupravnemu sistemu do konca prve svetovne vojne in so imeli neposredne stike z madžarsko kulturo.[93]

Razvoj prekmurskega glasu ö, ki je nastal po labializaciji glasu e, je tako verjetno vpliv madžarskega jezika.[94]

Veliko madžarskih izposojenk se je tudi v knjižni prekmurščini udomačilo in madžarske izposojenke so še danes pomemben in značilen del prekmurskega besedja.[95]

Prekmurščina Madžarščina Slovenščina
beteg, betežen betegség, beteg bolezen, bolan
čonta, čunta csont kost
engriš egres kosmulja
gezero,Goričko, Ravensko jezeroDolinsko ezer tisoč
pajdaš pajtás kamerad
laboška lábas, lábos kozica
ugorka uborka kumara
koudiš koldus berač
valon való veljaven
varaš város mesto

Germanizmi

uredi

Čeprav se germanizmi nahajajo v vsakem slovenskem narečju, se prekmurščina razlikuje od drugih slovenskih narečij po številnih posebnosti, na katere so vplivali tudi zgodovinski, geografski, verski in politični dejavniki.[96] Tudi knjižna prekmurščina je prevzela dokaj nemških izrazov. Še danes je najbolj močan vpliv nemščine na Goričkem in v Porabju.[97] Iz nemščine je izposojeno še nekaj predlogov: cuj k, coj, kcoj, ober.

Prekmurščina Nemščina Slovenščina
brütif, brütof Friedhof pokopališče
cajgar Zeiger kazalec
cigeu Ziegel opeka
cimprati zimmparon(bavarsko) graditi
cug Zug vlak
cvek zwëc(srednjevisoko nemško) žebelj
dönok, denok dennoch(srednjevisoko nemško) vendar
fabrika Fabrik tovarna
fašenek Fasching pust
farba Farbe barva
farar Pfarrer duhovnik (protestantski)
fejronga Vorhang zavesa
förtoj Fürtuch(bavarsko) ženski predpasnik
glaž Glas steklo
gratati geraten postati, nastati
gvant Gewand obleka
lampe Lippen usta
pejgla Bügeleisen likalnik
plac Plaz trg
rafankeraš, rafankerar Rauchfangkehrer dimnikar
šalica Schale(bavarsko) skodelica
šker geschirre(srednjevisoko nemško) orodje
špilati spielen igrati
šrajf Schrafe(bavarsko) vijak
šraklin Schürhakel žarač, grebača
žajfa Seife milo

Ostale tujke

uredi

Zasledimo tudi latinske tujke, ki jih je posredovala madžarščina, nemščina ali hrvaščina. To so naprimer: bauta/bunta (trgovina, latinsko voluta), cintor (pokopališče, latinsko coementerium), kanta (ročka, latinsko canna), kupica (kozarec, latinsko cuppa), marela (dežnik, italijansko ombrella), numera (število, številka, latinsko numerus), oštarija (gostilna, italijansko osteria) štacun (prodajalna, beneško stazona), somar (osel, beneško somaro), upkaš (smrdokavra, latinsko upupa).

 
Stari prekmurski napis na križu (1884) v Noršincih iz Svetega pisma: „Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre…”Jn 11-25

Zgodovina

uredi
Glavni članek: Prekmurski knjižni jezik.
 
Prvi prekmurski abecednik (neznani avtor, 1725)

Dvojni razvoj: osrednja in vzhodna slovenščina

uredi

V slovenskem jezikoslovstvu ter jezikoslovni in literarni zgodovini je bilo do 21. stoletja premalo upoštevano dejstvo[98] dvojničnega razvoja slovenskega jezika, ki je posledica alpskega (osrednjega) in panonskega jezikovnega in kulturnega razvoja ter zgodovinskih in geografskih razmer.[99] Osrednjeslovenski knjižni jezik se je normativno razvijal na časovni premici od Brižinskih spomenikov do nastopa Primoža Trubarja ter prizadevanja različnih izobraženih krogov in zastopnikov (Marko Pohlin, Jernej Kopitar, Matija Čop).[100]

Jezikoslovec Avgust Pavel piše o položaju prekmurščine tako, da prekmurski jezik

/.../ spada v skupino južnoslovanskih jezikov. Pravzaprav je le osamosvojeno, večje narečje slovenskega jezika, od katerega se razlikuje predvsem v naglasu, tonu, mehčanju soglasnikov in očitnem pomanjkanju sodobnega besednega zaklada, ker jezik ni doživel resnejše obnove.[101]

Tudi vzhodna slovenščina ima dve različici: prekmurski knjižni jezik, ki se je normativno razvijal od 16. do 20. stoletja[102] in vzhodnoštajerski knjižni jezik, ki je prenehal v 19. stoletju.[103] Ogrski Slovenci med Muro in Rabo so bili bolj ločeni od osrednjeslovenskega jezikovnega prostora, medtem ko so štajerski Slovenci imeli razmeroma več stikov z današnjo Osrednjo Slovenijo.

Rokopisna tradicija

uredi

Ogrski Slovenci so v 16. stoletju po načelu Cuius regio, eius religio (Čigar dežela, tega vera) prevzeli protestantsko vero od svojih madžarskih veleposestnikov.[104] Protestantska vera je omogočila Slovencem pouk in pridigo v maternem jeziku, čeprav v tem času prekmurščina še ni bila knjižna, zato so pomanjkljivost poskusili nadomeščati z rabo kajkavskih knjig.[105]

V današnjem Prekmurju so nastale tri pomembnejše rokopisne pesmarice: prva Martjanska pesmarica, druga Martjanska pesmarica in Markišavska pesmarica.

Prvo Martjansko pesmarico so od časa do časa dopolnjevali različni avtorji. Prve pesmi so nastale približno v prvi polovici 16. stoletja.[106] Poleg verskih pesmi vsebuje tudi nekaj posvetnih ljubezenskih pesmi.[107] Pesmarica kaže močno sorodnost z drugimi kajkavskimi pesmaricami.[108] Te povezanosti močno vplivajo na jezik zgodnjih prekmurskih pesmaric, kljub temu pa so ogrski Slovenci ohranili svojo narodno in jezikovno samozavest. Naslanjali so se sicer na razvito kajkavsko književnost, zlasti takrat, ko je bilo to nujno pri nadomestitvi manjkajočih strokovnih terminologij v prekmurskem knjižnem jeziku.

Rokopisno izročilo še ni bilo prekinjeno po kodifikaciji knjižne prekmurščine v tiskanih knjigah, saj so imele rokopisne pesmarice še vedno pomembno vlogo v prekmurski književnosti. Prekmurske tiskane knjige niso bile dosegljive vsem ljudem, zaradi tega so si v svoje zvezke prepisovali ljudske verske pesmi, ki so jih slišali ali videli v drugih rokopisih ali pa v tiskih. Več pomembnih knjig je ostalo v rokopisu (naprimer slovnice ali znanstvena dela v prekmurščini), ki pričajo o izraziti moči prekmurskega jezika.

Kodifikacija prekmurskega jezika

uredi

Prva tiskana knjiga v prekmurščini je izšla leta 1715 pod naslovom Mali katechismus. Avtor je evangeličanski duhovnik in pisatelj Franc Temlin. Gre za prevod Lutrovega Malega katekizma iz madžarščine. V tej knjigi je avtor poskušal oblikovati nadnarečni knjižni jezik, ki bi bil lahko razumljiv na širšem govornem prostoru prekmurščine.[109]

Štefan Küzmič je kodificiral prekmurski knjižni jezik s prevodom Nove zaveze Svetega pisma, ki ga je objavil leta 1771 pod naslovom Nouvi Zákon.[110] V njegovem predgovoru je znasnoval pomen prekmurskega jezika. Njegovim načelom so sledili tudi v 20. stoletju ne samo protestanti, ampak tudi prekmurski katoliki.[111]

Izvirno besedilo Prevod v knjižno slovenščino

§. 14. Sto de tak kráto naſim med Mürom i Rábom prebívajoucſim ſzlovenom tè ſz. Bo'ze knige na ſzvoj jezik, po ſterom ſzamom li vu ſzvoji Prorokov i Apoſtolov píſzmaj gucsécsega Bogà razmijo, obracsati? geto je i nyim zapovidáva Goſzpodin Boug ſteti; da je moudre vcſiníjo na zvelicſanye po vöri vu Jezuſi Kriſztuſi; tou pa ni ſzTruberovòga, ni Dalmatinovoga, ni Frenczelovoga, niti znikakſega drügoga obracsanya (verſio) csakati nemorejo. Ár tej naſi Vogrſzki ſzlovenov jezik od vſzej drügi doſzta tühoga i ſzebi laſztivnoga mà. Kakti i vu naprej zracsúnani ſze veliki rázlocsek nahája. Zâto je potrejbno bilou tákſemi csloveki naprej ſztoupiti: kíbi vetom delao Bougi na díko, a' ſzvojemi národi pa na zvelicsanye. Liki je i Goſzpodin Boug na tou nadigno Stevan Küzmicsa Surdánſzkoga Farara: kí je zGrcskoga pouleg premoucſi i pomáganya Dühà ſzvétoga zvelikom gyedrnoſztjom na ete, kákſega ſtés i csüjes, jezik czejlo Nouvi Zákon obrnyeni i ſztroskom vnougi vörni düsícz vö zoſtámpani i tebi rávno tak za toga zroka, za ſteroga volo ti je 'ze pred temtoga od nyega ſzprávleni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk i vHalli 1754. ſtámpani, vrokè dáni.

§. 14. Kdo bo torej kratil našim med Muro in Rabo prebivajočim Slovencem te svete božje knjige prevajati na svoj jezik, v katerem edinem razumejo Boga, ko jim govori po prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje, naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa. Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, Dalmatinovega, niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda (versio). Ta jezik naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko do vseh drugih dosti njim tujega in svojega lastnega. Kajti v že prej omenjenih se najde velika razlika. Zato je bilo potrebno nastopiti takemu človeku, ki bi s tem delom pripravil Bogu slavo, svojemu narodu pa zveličanje. Tako je gospod Bog za to spodbudil Števana Küzmiča, šurdskega duhovnika, ki je prevedel iz grščine s pomočjo in pomaganjem Svetega Duha ter veliko pridnostjo celo Novo zavezo na ta jezik, katerega bereš in poslušaš. S pomočjo mnogih vernih duš je tiskana in tebi v roke dana iz ravno tega vzroka, iz katerega ti je že pred tem od njega pripravljeni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk, tiskan leta 1754.

Mikloš Küzmič je nadaljeval z normiranjem prekmurskega slovenskega knjižnega jezika. Mikloš je bil katoliški dekan, vendar je popolnoma sprejel Štefanov jezik, ki ga je tudi dopolnil in izboljšal.[112] Njegov učbenik ABC kni'zicza je bila več kot pol stoletja v obvezni rabi v šolah.[113][114] Pravtako je bil zel poljuden njegov molitvenik Kniga molitvena, ki je bila 27-krat ponatisnjena.[115]

Pesnik Mihael Barla je v dvajsetih letih 19. stoletja izoblikoval nov črkopis, v kateri uporabi črke ô in ê za označevanje dvoglasnikov ou in ej.[116] Puconski učitelj Štefan Lülik je v svojem učbeniku Nôvi abeczedár prevzel Barlov črkopis, čeprav je bila ta pisava v rabi samo v knjigah evangeličanskih avtorjev.[117] Lülik je napisal obsežnejši učbenik v tej pisavi, v katerem je tudi napisal verjetno prvo slovnico prekmurskega jezika, vendar je ostala ta knjiga le v rokopisu.[118]

Uveljavitev prekmurščine na vseh funkcionalnih področjih

uredi

Prekmurski knjižni jezik je postal kultiviran jezikovni sistem s kodificiranimi ravnmi ter potrebnimi slogovnimi sredstvi in pomenskimi sklopi.[119]

 
Odlomek iz Augustičevega Prirodopisa

Jožef Košič je prestavil prekmurščino iz verskih okvirov v širše znanstvene in družbene okvire, ko je napisal bonton Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov in zgodovinsko knjigo Zgodbe vogerszkoga králesztva.[120] Največja prelomnica je bil prvi prekmurski časopis Prijátel, ki ga je izdajal Imre Augustič od leta 1875 do 1879. Augustičev časopis je služil kot izhodišče za kasnejšo prekmursko periodiko.[121] Veliko je prispeval k razvoju prekmurskega znanstvenega jezika Augustičev Prirodopis s kepami (1878), ki ga je avtor napisal v gajici.[122]

Leta 1899 je začel izhajati Dober pajdás kalendárium. Ta in Augustičev Prijátel sta se v glavnem ukvarjala s posvetnimi temami (politika, javno življenje, leposlovje, znanstvenost, gospodarstvo in tako naprej).[123][124] Leta 1904 je bil prvič objavljen Kalendar Szrca Jezusovoga, ki tematsko ni bil omejen samo na vero, ampak je prinašal ogromno člankov naprimer o svetovni politiki, zdravstvu, industriji, poljedelstvu, zgodovini in tako naprej.[125]

Novine Jožefa Klekla (starejšega) so bile najpomembnejši časopis prekmurske publicistike in so izhajale med letoma 1913 in 1941.[126] Pomembni periodiki sta še evangeličanski Düsevni liszt (1922–1942) in Evangelicsanszki kalendari (1923–1942).[127] Pomemben je tudi časopis izseljencev v Združenih državah Amerikanszki Szlovencov glász, ki je prenehal izhajati leta 1954.[128]

 
Članek o volitvah leta 1925 v Jugoslaviji v Kleklovih Novinah

Publicistična dela so opravljala informativno in izobraževalno vlogo, ker so s svojo vsebino nadomeščala pomanjkanje posebne strokovne literature v prekmurščini, ker je madžarizacijska politika ovirala založništvo. Zatorej je bil tudi neverski del prekmurske književnosti zelo obsežen in ni bil priložnosten ali nerazvit.

Prekmurski jezik so po prvi svetovni vojni v cerkvah, knjigah in časopisih uporabljali kot knjižni jezik. Med dvema vojna, v času Kraljevine Jugoslavije, je prekmurska publicistika cvetela in so izdali mnogo različnih knjig kot tudi naprimer strokovne knjige.[129] Leta 1918 in po prvi svetovni vojni so različne stranke v Prekmurju zahtevale kulturno, versko, jezikovno in šolsko avtonomijo za pokrajino, med drugim ohranitev prekmurskega jezika. Zahtevali so, da v urade nastavljajo predvsem domačine in da je uradne dopise treba razglašati v prekmurščini. 23. aprila 1921 je pripravljeni odbor ustanovil mestno organizacijo Jugoslovanske demokratske stranke za Mursko Soboto in Prekmurje. Takrat so poudarili, da se morajo uradne objave razglašati v prekmurščini.[130] Danes Rimskokatoliška cerkev v Porabju ter Binkoštna in Evangeličanska cerkev v Prekmurju mašujejo v prekmurščini. Med prvo in drugo svetovno vojno je bila posebej aktivna propaganda na Madžarskem za razdelitev Slovencev.[131][132][133][134][135] V času madžarske okupacije je ponovna madžarizacija še bolj omejila možnost rabe prekmurščine za objavo verskih ali demagoških propagandnih tiskov.[136]

Leta 2013 je izšla prekmurska slovnica Avgusta Pavla,[137][19] ki jo je avtor napisal že leta 1942, vendar zaradi različnih vzrokov takrat ni bila izdana.

Novodobna prekmurska književnost

uredi

14. februarja 1991 je začel izhajati tednik Slovencev na Madžarskem Porabje, ki je nadaljeval prekmursko publicistiko, čeprav so mu nasprotovali nekateri slovenski jezikoslovci, ki so še vedno dvomili o normativnosti prekmurščine.[138] V Prekmurju in Porabju so novi književniki objavljali različna literarna in publicistična dela, med njimi tudi nekatera zelo kakovostna kot naprimer prevodi Byronovih pesmi Dušana Mukiča ali postmodernični pisemski roman Za nápršnjek vedríne (2004) Jožeta Ftičarja.Ta dokazujejo, da je v prekmurščini še vedno možno pisati zahtevnejša literarna dela.[139] Pravtako so s svojimi deli prekmursko književnost oživili Feri Lainšček, Milan Zrinski in Milan Vincetič. V glasbi uporabita prekmurščino Vlado Kreslin[140][141][142] in Nika Zorjan[143][144][145][146][147], ki jo popularizirata v sodobni popularni kulturi.

Opombe in sklici

uredi
  1. ↑ Josipovič, Damir (2012). »Prekmurje in prekmurščina« (PDF). Anali PAZU. 2: 101. COBISS 12332621. Dokument v dLib.
  2. ↑ »Seznam registriranih enot nesnovne kulturne dediščine«. Register nesnovne kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. 2013.
  3. ↑ Hajdinjak 2020, str. 11–12.
  4. ↑ Jesenšek 2013, str. 62–71.
  5. ↑ Kuzmič 1999, str. 61.
  6. ↑ Jesenšek 2013, str. 123.
  7. ↑ Mukič, Dušan (2020). »Zakaj ne bi bila oboje hkrati?«. Porabje. Tednik Slovencev na Madžarskem. 51–52: 9. COBISS 23908608. Dokument v dLib.
  8. ↑ »So poslanci zatajili prekmurski jezik? Jezikovna politika ponovno brez omembe prekmurščine«. Sobotainfo. 6. maj 2021. Pridobljeno 12. septembra 2024.
  9. ↑ »Prekmurščina dobiva večjo veljavo«. Pomurec. 6. junij 2021. Pridobljeno 12. septembra 2024.
  10. ↑ Šiftar, Vanek (1989). »Prekmurje 1918-1920 (okupacija)« (PDF). Časopis za zgodovino in narodopisje. 1: 35. COBISS 6936162.
  11. ↑ Matija Slavič je nasprotoval rabi imena Slovenska krajina, češ da velja še za dolenjo Kranjsko.
  12. ↑ »Sv. Trije Kralji v Slov. goricah«. Novine. 23: 2. 6. junij 1920. COBISS 6936162. Z celoga Prekmürja v zeme od penez kak drüge kase… Bratje ino sestre iz Prekmürja Dokument v dLib.
  13. ↑ »Slavnost v Bogojini«. Novine. 37: 1. 12. september 1920. COBISS 38800385. šteri ščejo napraviti iz naših prekmürskih dečkov vesele, pa dobre krščanske može Dokument v dLib.
  14. ↑ »Escse ednouk od nase sztranke«. Novine. 4: 1. 28. januar 1923. COBISS 4903731. morejo prisziljávati vszakoga prekmőrszkoga odebérávca natou Dokument v dLib.
  15. ↑ »Sv. Trije Kralji v Slov. goricah«. Novine. 23: 1. 6. junij 1920. COBISS 6936162. po sküpnom sodelovanji se dosegne blaženost Prekmörja Dokument v dLib.
  16. ↑ Novak & Novak 2009, str. 78.
  17. ↑ Greenberg, Marc L. (2013). »Prekmurščina med slovanskimi jeziki«. V Pavel, Avgust (ur.). Prekmurska slovenska slovnica. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 100). str. 405. ISBN 978-961-6656-94-8.
  18. ↑ 18,0 18,1 Hajdinjak 2020, str. 11.
  19. ↑ 19,0 19,1 »Dr. Marko Jesenšek: Prekmurščina več kot le narečje«. Pomurec. 5. december 2013. Pridobljeno 12. septembra 2024.
  20. ↑ Hajdinjak 2020, str. 47.
  21. ↑ Vegič 2014, str. 82.
  22. ↑ Dončec, Akoš Anton (2016). »Neverjetna usoda medžimurskega "jezika"« (PDF). Arhivi. Glasilo Arhivskega društva Slovenije. 1: 75. COBISS 1879669. Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije.
  23. ↑ Novak 2004, str. 132.
  24. ↑ Tivadar, Hotimir (2017). »Prekmurščina med nekdanjo knjižnostjo in sedanjo narečnostjo«. Avgust Pavel med Slovenci, Madžari in Avstrijci. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 120). str. 147–164. ISBN 978-961-286-008-0.
  25. ↑ »Nagy Világ → Szilágyi Imre: A Muravidék történelmi útja« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. julija 2011. Pridobljeno 3. januarja 2015.
  26. ↑ Marija Kozar-Mukič (1991). „‚Zaj lepau pride ono, ka mergémo, pa nede nas več?‘: (Slovenci v Taranyu)“. Zbornik Soboškega muzeja. str. 110–116. COBISS 24440322.
  27. ↑ Greenberg (2013): str. 405.
  28. ↑ Pavel 2013, str. 25.
  29. ↑ Koletnik 2008, str. 25.
  30. ↑ 30,0 30,1 Zorko 2009, str. 286–287.
  31. ↑ Opomba: brez polglasnika, ki manjka v prekmurščini.
  32. ↑ Lončar 2010, str. 20.
  33. ↑ Zver 2010, str. 18.
  34. ↑ Banfi 2012, str. 15.
  35. ↑ Benkovič 2012, str. 29.
  36. ↑ Pucko 2015, str. 14.
  37. ↑ Pavel 2013, str. 159.
  38. ↑ 38,0 38,1 Banfi 2012, str. 16.
  39. ↑ Koletnik 2008, str. 15.
  40. ↑ Zorko 2009, str. 285.
  41. ↑ Pavel 2013, str. 55–63.
  42. ↑ 42,0 42,1 Pavel 2013, str. 47.
  43. ↑ Koletnik 2001, str. 97–99.
  44. ↑ Zorko 1998, str. 25–47.
  45. ↑ Milan Moguš (1977). Čakavsko narječje. Fonologija. Maribor : Školska knjiga. str. 79–82.
  46. ↑ Pavel 2013, str. 53.
  47. ↑ Pavel 2013, str. 49–53.
  48. ↑ Pucko 2015, str. 66.
  49. ↑ Pavel 2013, str. 43.
  50. ↑ Pavel 2013, str. 37.
  51. ↑ Pucko 2015, str. 68.
  52. ↑ Benkovič 2012, str. 31.
  53. ↑ Lončar 2010, str. 22.
  54. ↑ Bedič 2014, str. 25.
  55. ↑ Zakoč 2020, str. 16.
  56. ↑ Banfi 2012, str. 16–69.
  57. ↑ Pucko 2015, str. 10.
  58. ↑ Pavel 2013, str. 49.
  59. ↑ 59,0 59,1 Pavel 2013, str. 29.
  60. ↑ 60,0 60,1 Pucko 2015, str. 12.
  61. ↑ Lončar 2010, str. 18.
  62. ↑ Zorko 2009, str. 287.
  63. ↑ Zorko 2009, str. 286.
  64. ↑ Kühar 1913, str. 22.
  65. ↑ Zorko 2009, str. 276.
  66. ↑ Kühar 1913, str. 20a.
  67. ↑ 67,0 67,1 Zorko 2009, str. 277.
  68. ↑ Kühar 1913, str. 20.
  69. ↑ Kühar 1913, str. 25.
  70. ↑ Zorko 2009, str. 278.
  71. ↑ Pucko 2015, str. 41.
  72. ↑ 72,0 72,1 Pavel 2013, str. 111.
  73. ↑ Pavel 2013, str. 113.
  74. ↑ 74,0 74,1 74,2 Kühar 1913, str. 32–33.
  75. ↑ 75,0 75,1 75,2 Zorko 2009, str. 279.
  76. ↑ Pavel 2013, str. 133.
  77. ↑ Pavel 2013, str. 135–137.
  78. ↑ Pavel 2013, str. 137.
  79. ↑ Kühar 1913, str. 47–49.
  80. ↑ Kühar 1913, str. 49.
  81. ↑ Kühar 1913, str. 52.
  82. ↑ Lončar 2010, str. 26.
  83. ↑ Banfi 2012, str. 19.
  84. ↑ Pucko 2015, str. 30.
  85. ↑ Ulčnik, Natalija (2007). »Bogastvo panonskega besedja«. Slavistična revija. 4: 678–679. COBISS 36144994. Dokument v dLib.
  86. ↑ »Da bi bila prekmurščina še razumljivejša«. Vestnik. 23. april 2018. Pridobljeno 12. septembra 2024.
  87. ↑ »Mali princ tudi v prekmurščini«. Vestnik. 16. junij 2018. Pridobljeno 12. septembra 2024.
  88. ↑ »Jezikoslovec Akoš Dončec že devet let zbira gradivo za vseprekmurski slovar«. Vestnik. 11. avgust 2024. Pridobljeno 12. septembra 2024.
  89. ↑ Conversio Bagoariorum et Carantanorum, 890
  90. ↑ Koletnik 2008, str. 198.
  91. ↑ Koletnik 2008, str. 194.
  92. ↑ Novak & Novak 2009, str. 127.
  93. ↑ Dudás, Előd (2015). »Morfonološko prilagajanje madžarskih izposojenk prekmurskega knjižnega jezika in njihove besedotvorne značilnosti«. Jezikoslovni zapiski. 2: 86. COBISS 39448365. Dokument v dLib.
  94. ↑ Dudás, Előd (2015). »Morfonološko prilagajanje madžarskih izposojenk prekmurskega knjižnega jezika in njihove besedotvorne značilnosti«. Jezikoslovni zapiski. 2: 87. COBISS 39448365. Dokument v dLib.
  95. ↑ Dudás, Előd (2015). »Morfonološko prilagajanje madžarskih izposojenk prekmurskega knjižnega jezika in njihove besedotvorne značilnosti«. Jezikoslovni zapiski. 2: 94. COBISS 39448365. Dokument v dLib.
  96. ↑ Trajber 2010, str. 8.
  97. ↑ Trajber 2010, str. 91–92.
  98. ↑ Jesenšek, 2015 & …je v zgodovini slovenskega jezika še veliko nerešenih vprašanj, zato je, kot je rekel Škrabec, znova in znova potrebno ostriti slovensko jezikoslovno misel in okdrivati jezik, ki ga imamo, ki ga moramo razvijati, ki ga moramo poznati bolj kot vse druge jezike, ki nas povezuje in ki nam zastavlja vprašanja in prinaša rešitve., str. 7.
  99. ↑ Jesenšek 2013, str. 14.
  100. ↑ Jesenšek 2013, str. 15.
  101. ↑ Pavel 2013, str. 21.
  102. ↑ Jesenšek 2013, str. 20.
  103. ↑ Jesenšek 2015, str. 16.
  104. ↑ Viri za zgodovino Prekmurja 1: str. 132-133
  105. ↑ Jesenšek 2013, str. 55–56.
  106. ↑ Novak 1997, str. 20–21.
  107. ↑ Novak 1997, str. 13.
  108. ↑ Novak 1997, str. 34.
  109. ↑ Jesenšek 2018, str. 14.
  110. ↑ Jesenšek 2018, str. 15.
  111. ↑ Just 2000, str. 72–75.
  112. ↑ Smej, Jožef (1997). »Se je Mikloš Küzmič v svojem prevodu Evangyeliomov res naslanjal na Štefana Küzmiča?«. Slavistična revija. 3–4: 534. COBISS 6936162. Dokument v dLib.
  113. ↑ Jesenšek 2013, str. 208–209.
  114. ↑ Novak 1976, str. 58.
  115. ↑ Novak 1976, str. 57–58.
  116. ↑ Novak 1976, str. 69.
  117. ↑ Novak 1976, str. 72.
  118. ↑ Lülik 1833, str. 13.
  119. ↑ Jesenšek 2010, str. 43.
  120. ↑ Novak 1976, str. 76.
  121. ↑ Ulčnik 2009, str. 75–76.
  122. ↑ Ulčnik 2009, str. 30–31.
  123. ↑ »Dober Pajdás kalendárium (1922-1943)«. Kamra. 5. december 2014. Pridobljeno 12. septembra 2024.
  124. ↑ Horvat 2020, str. 30–35.
  125. ↑ Just 2003, str. 39.
  126. ↑ Just 2003, str. 53.
  127. ↑ Jesenšek 2010, str. 104.
  128. ↑ Just 2000, str. 51.
  129. ↑ Kuzmič 1999, str. 79.
  130. ↑ Kuzmič, Franc (1991). »Stranke v Prekmurju med obema vojnama«. Kronika. 1/2: 58–63. COBISS 26764802. Dokument v dLib.
  131. ↑ Novak 2004, str. 34–40.
  132. ↑ Novak 2004, str. 44–76.
  133. ↑ Novak 1935, str. 14.
  134. ↑ Jerič 2001, str. 51.
  135. ↑ »Felszabadulás és/vagy megszállás«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2012. Pridobljeno 9. junija 2011.
  136. ↑ Dončec, Akoš Anton (2016). »Neverjetna usoda medžimurskega "jezika"« (PDF). Arhivi. Glasilo Arhivskega društva Slovenije. 1: 72. COBISS 1879669. Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije.
  137. ↑ Avgust Pavel (2013). Prekmurska slovenska slovnica=Vend nyelvtan. Maribor : Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. COBISS 75409409. ISBN 978-961-6656-94-8.
  138. ↑ »Trideset let časopisa Porabje, ki odseva ljubezen do maternega jezika«. Vestnik. 14. februar 2021. Pridobljeno 15. septembra 2024.
  139. ↑ Just 2006, str. 185–187.
  140. ↑ »Kako zahtevna je prekmurščina?«. 24ur. 16. september 2021. Pridobljeno 15. septembra 2024.
  141. ↑ »Vlado Kreslin ne more brez prekmurščine«. 24ur. 30. november 2019. Pridobljeno 15. septembra 2024.
  142. ↑ »Vlado Kreslin z novo spletno stranjo tudi v prekmurščini«. Sobotainfo. 8. november 2019. Pridobljeno 15. septembra 2024.
  143. ↑ »VIDEO: Nika Zorjan z novim hitom v prekmurščini odganja koronavirus«. Sobotainfo. 28. april 2020. Pridobljeno 15. septembra 2024.
  144. ↑ »Nika Zorjan je ponosna na svoje prekmurske korenine!«. Govorise. 9. november 2017. Pridobljeno 15. septembra 2024.
  145. ↑ »VIDEO: Nika Zorjan navdušuje s prekmursko priredbo skladbe »Despacito««. Pomurec. 20. junij 2017. Pridobljeno 15. septembra 2024.
  146. ↑ »Nika Zorjan, pevka: "Prekmurščina je bolj spevna kot slovenščina."«. Govorise. 7. avgust 2018. Pridobljeno 15. septembra 2024.
  147. ↑ »VIDEO: Nika Zorjan bo na EMI zapela v prekmurščini«. Lendavainfo. 15. februar 2017. Pridobljeno 15. septembra 2024.

Viri

uredi
  • Banfi, Nina (2012). Hišna in ledinska imena v Pertoči in na Ropoči. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. COBISS 19361800.
  • Bedič, Janja (2014). Kmetijsko izrazje v Andovcih. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. COBISS 20718344.
  • Benkovič, Mojca (2012). Kmetijsko izrazje v Beltincih. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. COBISS 19234312.
  • Hajdinjak, Maja (2020). Opis sodobne prekmurščine. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Oddelek za slovenistiko. COBISS 24065539.
  • Horvat, Nina (2020). Analiza jezikovnih značilnosti v prekmurskem koledarju Dober Pajdás kalendárium. Magistrsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. COBISS 25030403.
  • Jerič, Ivan (2001). Zgodovina madžarizacije v Prekmurju. Murska Sobota: Stopinje. COBISS 45509377.
  • Jesenšek, Marko (2010). Prekmuriana. Fejezetek a szlovén nyelv történetéből. Cathedra Philologiæ Slavicæ. Budimpešta: Balassi Kiadó. COBISS 18293000.
  • Jesenšek, Marko (2013). Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 90). COBISS 72355073.
  • Jesenšek, Marko (2015). Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajerskega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 110). COBISS 84988673.
  • Jesenšek, Marko (2018). Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 129). COBISS 95727361.
  • Just, Franci (2000). Med verzuško in pesmijo. Poezija Prekmurja v prvi polovici 20. stoletja. Murska Sobota: Franc-Franc. COBISS 45364737.
  • Just, Franci (2003). Besede iz Porabja, besede za Porabje. Pregled slovstva pri porabskih Slovencih. Murska Sobota: Franc-Franc. COBISS 52224513.
  • Just, Franci (2006). Panonski književni portreti 1. Prekmurje in Porabje A-I. Murska Sobota: Franc-Franc. COBISS 57147905.
  • Koletnik, Mihaela (2001). Slovenskogoriško narečje. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 12). COBISS 20347949.
  • Koletnik, Mihaela (2008). Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60). COBISS 61907201.
  • Kuzmič, Franc (1999). Bibliografija prekmurskih tiskov 1920–1998. Ljubljana: Založba ZRC. COBISS 100193792.
  • Kühar, Števan (1913). Slòvnica vogr̀sko-slovènskoga narêčja. Bratonci: Rokopis.
  • Lončar, Nataša (2010). Ledinska in hišna imena v izbranih naseljih občine Cankova. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. COBISS 18078472.
  • Lülik, Štefan (1833). Te vélke ABC ali Solszka-Vcsenyá v-zgovárjanyi. VaML Lülik, 1833.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija (povezava)
  • Novak, Franc; Novak, Vilko (2009). Slovar beltinskega prekmurskega govora. Ponatis druge, popravljene in dopolnjene izdaje iz leta 1996, ki jo je priredil in uredil Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba. COBISS 62884353.
  • Novak, Vilko (1935). Slovenska krajina, zbornik. Beltinci: sam. COBISS 32017153.
  • Novak, Vilko (1976). Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: sam. COBISS 397320.
  • Novak, Vilko (1997). Martjanska pesmarica. Ljubljana: Založba ZRC. COBISS 66453504.
  • Novak, Vilko (2004). Zgodovina iz spomina/Történelem emlékezetből – Polemika o knjigi Tiborja Zsige Muravidéktől Trianonig/Polémia Zsiga Tibor Muravidéktől Trianonig című könyvéről,. Ljubljana: Založba ZRC. COBISS 212939520.
  • Pavel, Avgust (2013). Prekmurska slovenska slovnica=Vend nyelvtan. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 100). COBISS 75409409.
  • Pucko, Renata (2015). Glasoslovni in oblikoslovni oris dokležovskega govora. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. COBISS 21686536.
  • Trajber, Aleksander-Saša (2010). Germanizmi v prekmurskem narečju. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za germanistiko. COBISS 17474056.
  • Ulčnik, Natalija (2009). Začetki prekmurskega časopisja – Besedje Agustičevega časopisa Prijatel. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 67). COBISS 64082689.
  • Vegič, Valerija (2014). Medgeneracijske razlike v rabi prekmurskega besedja. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. COBISS 20589320.
  • Zakoč, Barbara (2020). Besedje iz pomenskega polja sadovnjak, vrt in polje v gornjeseniškem govoru. Magistrsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. COBISS 31226371.
  • Zorko, Zinka (1998). Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 6). COBISS 43187457.
  • Zorko, Zinka (2009). Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 64). COBISS 63805441.
  • Zver, Janja (2010). Pletarsko besedje v vasi Hotiza. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. COBISS 17943304.

Literatura

uredi
  • Bea Baboš Logar (2003). Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost – mednarodno znanstveno srečanje: prekmurščina zanimiva tudi za tuje znanstvenike. Vestnik 17. julij 2003.
  • Források a Muravidék történetéhez 1./Viri za zgodovino Prekmurja 1. Szombathely-Zalaegerszeg, 2008. ISBN 978-963-7227-19-6 Ö
  • Források a Muravidék történetéhez/Viri za zgodovino Prekmurja 2. Szombathely-Zalaegerszeg 2008. ISBN 978-963-7227-19-6
  • Marc L. Greenberg: Archaisms and innovations in the dialect of Središče: (Southeastern Prlekija, Slovenia). Indiana Slavic studies 7 (1994), 90-102.
  • Marc L. Greenberg: Ágosti Pável's Prekmurje Slovene grammar. Slavistična revija 37/1-3 (1989), 353-364.
  • Marc L. Greenberg: Circumflex advancement in Prekmurje and beyond / O pomiku praslovanskega cirkumfleksa v slovenščini in kajkavščini, s posebnim ozirom na razvoj v prekmurščini in sosednjih narečjih. Slovene studies 14/1 (1992), 69-91.
  • Marc L. Greenberg: Glasoslovni opis treh prekmurskih govorov in komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoglasju prekmurskega narečja. Slavistična revija 41/4 (1993), 465-487.
  • Marc L. Greenberg: Prekmurje grammar as a source of Slavic comparative material. Slovenski jezik 7 (2009), 28-44.
  • Marc L. Greenberg: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Slavistična revija 36 (1988). 452–456. [Review essay of Franc Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora [A Dictionary of the Prekmurje Dialect of Beltinci].
  • Jernej Kopitar (1995). Glagolita Clozianus – Cločev Glagolit,. Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana. COBISS 54350592. ISBN 86-7207-078-X.
  • Marija Kozar (1996). Etnološki slovar slovencev na Madžarskem. Zveza Slovencev na Madžarskem, Monošter-Szombathely. COBISS 4974157. ISBN 963-7206-62-0.
  • Franc Kuzmič: Stranke v Prekmurju med obema vojnama
  • Vilko Novak (2006). Slovar stare knjižne prekmurščine. Založba ZRC, Ljubljana. COBISS 228306176. ISBN 961-6568-60-4.
  • Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog stalne razstave. Pokrajinski Muzej Murska Sobota, Murska Sobota. 1997. COBISS 41491201. ISBN 961-90438-1-2.
  • Predgovor. Nouvi Zákon, Založil in izdal Pokrajinski muzej Murska Sobota, zanj Metka Fujs; Uredil: Franc Kuzmič, 2008. ISBN 978-961-6579-04-9
  • Anton Trstenjak (2006). Slovenci na Ogrskem: Narodopisna in književna črtica: Objava arhivskih virov. Maribor : Pokrajinski arhiv. COBISS 56228353. ISBN 961-6507-09-5.
  • Jože Vugrinec–Vilko Šimon–Jože Ftičar: Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost: Zbornik mednarodnega znanstvenega srečanja, Murska Sobota, 14. in 15. julij 2003, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Petanjci 2005.

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Prekmurščina

Glej tudi

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prekmursko_narečje&oldid=6301801«