Sun Čuan

Transkripcije
Sun Čuan
	Sunovo ime v tradicionalni (zgoraj) in poenostavljeni kitajski pisavi
Tradicionalno kitajsko	孫權
Poenostavljeno kitajsko	孙权
Hanju pinjin
Transkripcije
standardna mandarinščina
Hanju pinjin	Sūn Quán
Gvojeu Romatdzjh	Suen Chyuan
Wade–Giles	Sun1 Ch'üan2
IPA	[swə́n tɕʰɥɛ̌n]
Vu
Sudžovščina	Sen Jyœ́
Jue: kantonščina
Yalska romanizacija	Syūn Kyùhn
IPA	[sýːn kʰy̏ːn]
Džjutping	Syun1 Kyun4
Min Nan
Hokkien POJ	Sun Khoân

Imena
	Družinsko ime: Sun (孫); Osebno ime: Čuan (權); Vljudnostno ime Džongmov (仲謀)
Era dates
	Huangvu (黃武; 222–229); Huanglong (黃龍; 229–231); Džjahe (嘉禾; 232–238); Čivu (赤烏; 238–251); Tajjuan (太元; 251–252); Šenfeng (神鳳; 252);
Posmrtno ime
	Cesar Da (大皇帝)
Tempeljsko ime
	Tajdzu (太祖)

Da, cesar Vuja
吳大帝
Da, cesar Vuja; 吳大帝
	Jan Liben (dinastija Tang): Sun Čuan
Cesar Vzhodnega Vuja
Vladanje	23. maj 229 – 21. maj 252
Naslednik	Sun Ljang
Kralj Vuja ; (kot neodvisen vladar)
Vladanje	november 222 – 23. maj 229
Kralj Vuja ; (kot vazal Veja)
Mandat	23. september 221 – november 222
Markiz Nančanga ; (pod dinastijo Han)
Mandat	december 219 – 23. september 221
Rojstvo	182; Han
Smrt	21. maj 252 (star 39 let); Džjankang, Vzhodni Vu
Pokop	Škrlatna gora
Zakonec	cesarica Pan; gospa Šje; gospa Šu; cesarica Bu; cesarica Daji; cesarica Džinghuaj; gospa Juan; gospa Džao; soproga Šje; soproga Džong;
Potomci; (med drugimi)	Sun Deng, prestolonaslednik ; Sun Li, markiz Džjančenga; Sun He, princ Nanjanga; Sun Ba, princ Luja; Sun Fen, markiz Džangana; Sun Šju, princ Jangjaja; Sun Ljang, markiz Houguana; Sun Luban, velika princesa Čuan; princesa Džu;
Imena
Imena
	Družinsko ime: Sun (孫); Osebno ime: Čuan (權); Vljudnostno ime Džongmov (仲謀)
Era dates
	Huangvu (黃武; 222–229); Huanglong (黃龍; 229–231); Džjahe (嘉禾; 232–238); Čivu (赤烏; 238–251); Tajjuan (太元; 251–252); Šenfeng (神鳳; 252);
Posmrtno ime
	Cesar Da (大皇帝)
Tempeljsko ime
	Tajdzu (太祖)
Vladarska rodbina	Vzhodni Vu
Oče	Sun Džjan
Mati	gospa Vu/cesarica Vulje

Sun Čuan (izgovarjava^ⓘ, kitajsko 孫權) z vljudnostnim imenom Džongmov (仲謀) in posmrtnim imenom Da, cesar Vuja (吳大帝), je bil ustanovitelj dinastije Vzhodni Vu, enega od kitajskih treh kraljestev, * 182, † 21. maj 252.^[1]

Leta 200 je podedoval oblast nad ozemljem svojega brata Sun Ceja in razglasil neodvisnost. Od novembra 222 do maja 252 je vladal kot vazalni kralj in nato do maja 252 kot vazalni cesar Vuja. Za razliko od svojih tekmecev Cao Caa in Lju Beja je bil Sun Čuan veliko mlajši in je svojo državo vodil večinoma ločeno od politike in ideologije. Včasih je prikazan kot nevtralen vladar, saj je vodil prožno zunanjo politiko do svojih tekmecev, da bi iztržil čim več koristi za svojo državo.

Sun Čuan je bil rojen v času, ko je bil njegov oče Sun Džjan pribočnik okrožja Šjapi. Po očetovi smrti v zgodnjih 90. letih 2. stoletja so on in njegova družina živel v različnih mestih na spodnjem toku reke Jangce, dokler Sun Ce ni vzpostavil režima vojskovodje v regiji Džjangdong, ki je temeljil na njegovih privržencih in številnih pripadnikih lokalnih klanov. Ko so leta 200 podporniki Šu Gonga umorili brata Sun Ceja, je 18-letni Sun Čuan od svojega brata podedoval dežele jugovzhodno od reke Jangce. Njegova uprava se je v prvih letih izkazala za relativno stabilno, saj so najvišji častniki njegovega pokojnega brata podprli njegovo nasledstvo. V prvem desetletju 3. stoletja je Sun Čuan pod vodstvom svojih sposobnih svetovalcev še naprej krepil svojo moč ob reki Jangce. V začetku leta 207 so njegove sile končno dosegle popolno zmago nad Huang Dzujem, vojaškim voditeljem, ki je dominiral v srednjem toku Jangceja. Huang Dzu je bil v bitki ubit.

Pozimi tistega leta je severni vojskovodja Cao Cao z vojsko približno 220.000 mož poskušal osvojiti jug in ponovno združiti Kitajsko. Na Sun Čuanovem dvoru sta se pojavili dve frakciji z različnimi mnenji, kako se mu upreti. Frakcija, ki jo je vodil Džang Džao, je pozivala k predaji, frakcija, ki sta jo vodila Džov Ju in Lu Su, pa je kapitulaciji nasprotovala. Sun Čuan se je sčasoma odločil zoperstaviti se Cao Cau v srednjem Jangceju s svojimi superiornimi rečnimi silami. V zavezništvu z Lju Bejem in z uporabo kombiniranih strategij Džov Juja in Huang Gaja je njegova vojska odločilno premagala Cao Caa v bitki pri Rdečih pečinah.

Konec leta 220 je Cao Caov sin Cao Pi nasledil prestol Veja in se razglasil za kitajskega cesarja, s čimer je končal in nasledil vladavino dinastije Han. Sun Čuan je bil sprva uradno vazal Veja z naslovom kralj Vuja. Ko je Cao Pi od njega zahteval, da pošlje v Luojang za talca svojega sina Sun Denga, je Sun Čuan zahtevo zavrnil. Novembra 222 se je razglasil za neodvisnega vladarja in maja 229 za cesarja.

Po smrti njegovega prvotno izbranega prestolonaslednika Sun Denga sta se počasi pojavili dve nasprotujoči si frakciji, ki sta podpirali različne potencialne naslednike. Ko je bil za novega prestolonaslednika izbran Sun He, sta ga podprla Lu Šun in Džuge Ke, medtem ko sta njegovega tekmeca Sun Baja podprla Čuan Cong in Bu Dži ter njuna klana. Zaradi dolgotrajnega notranjega boja za oblast so bili številni uradniki usmrčeni. Sun Čuan je spor rešil tako, da je Sun Heja izgnal, Sun Baja pa prisilil, da je naredil samomor.

Sun Čuan je umrl maja 252 v starosti 70 let. Imel je najdaljšo vladavino med ustanovitelji treh kraljestev. Nasledil ga je njegov sin Sun Ljang.

Zapisi treh kraljestev (Sanguodži) opisujejo Sun Čuana kot visokega moža s svetlimi očmi in podolgovatim obrazom.^[2] Bil je znan kot moder in odprt človek, ki se je rad šalil. Zaradi svoje spretnosti pri ocenjevanju moči svojih podrejenih in njihovih pomanjkljivosti, je Sun Čuan lahko prenesel svojo oblast na sposobne osebnosti. Ta primarna moč mu je dobro služila pri pridobivanju podpore preprostih ljudi in obkrožanju s sposobnimi generali.

Družina

Soproge in otroci:

cesarica Pan iz klana Pan z osebnim imenom Šu (u. 252)
- Sun Ljang, princ Kuajdžija (245–260), sedmi sin
cesarica Bu iz klana Bu z osebnim imenom Ljanši
- princesa Čuan z osebnim imenom Luban (229–258), prva hči
- princesa Džu z osebnim imenom Luju, tretja hči
cesarica Daji iz klana Vang
- Sun He, princ Nanjanga (224–253), tretji sin
cesarica Džjanghuj in klana Vang
- Sun Šju, cesar Džing (235–264), šesti sin
soproga Džong iz klana Džong
- Sun Fen, princ Čija (u. 270), peti sin
soproga Šje iz klana Šje
- Sun Ba, princ Luja (u. 250), četrti sin
gospa Šje iz klana Šje
gospa Šu iz klana Šu
gospa iz klana Juan
gospa iz klana Džao
neznana gospa
- Sun Deng, prestolonaslednik Šuan (209–241), prvi sin
- neimenovana princesa
- Sun Li, markiz Džjančanga (213–232), drugi sin

Sklica

↑ de Crespigny (2007), str. 772.
↑ (权生，方颐大口，目有精光...) Jiang Biao Zhuanm, Sanguozhi, vol. 47.

Viri

Chen Shou (3rd century). Zapisi treh kraljestev (Sanguozhi).
de Crespigny, Rafe (2004) [1990]. Generals of the South (internet izd.). Rafe de Crespigny Publications, Australian National University Faculty of Asian Studies. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. junija 2007.
de Crespigny, Rafe (2007). A Biographical Dictionary of Later Han to the Three Kingdoms 23–220 AD. Leiden: Brill. ISBN 978-9004156050.
Luo Guanzhong (14. stoletje). Romanca treh kraljestev (Sanguo Yanyi).
Pei Songzhi (5. stoletje). Annotations to Records of the Three Kingdoms (Sanguozhi zhu).
Sima Guang (1084). Zizhi Tongjian.
Xu Song (ok. 8. stoletja). Jiankang Shilu (建康實錄).

Vladarski nazivi
Da, cesar Vzhodnega Vuja Hiša Sun Rojen: 182 Umrl: 252
Predhodnik: on sam kot markiz regije Vu	Kralj Vuja 222–229	Naslednik: on sam kot cesar Vzhodnega Vuja
Predhodnik: on sam kot kralj Vuja	Cesar Vzhodnega Vuja 229–252	Naslednik: Sun Ljang
Kitajska aristokracija
Predhodnik: on sam	Markiz Nančanga 219–222	Naslednik: on sam kot kralj Vuja
Nazivi, za katere se izraža zahteva
Predhodnik: Šjan	— TITULAREN NAZIV — Cesar Kitajske 229–252 Razlog za neuspešno nasledstvo: razpad Hana na tri kraljestva	Naslednik: Sun Ljang

[FOOTNOTEde_Crespigny2007772-1] Crespigny (2007), str. 772.

[2] (权生，方颐大口，目有精光...) Jiang Biao Zhuanm, Sanguozhi, vol. 47.

[1]

[2]