Location via proxy:   [ UP ]  
[Report a bug]   [Manage cookies]                
Wikipedija

Tinis

Tinis ali Tis (egipčansko Čenu, starogrško Θίνις, Θίς, latinizirano: Thinis, This) je bila prestolnica prvih dinastij Starega Egipta. Mesta še niso odkrili, čeprav je dobro dokazano v egipčanskih zapisih, tudi v Manetonovi Egiptiaki (Zgodovina Egipta). Slednji omenja, da je bil Tinis središče Tiniške konfederacije, plemenske zveze, katere vodja Menes (ali Narmer) je okoli 3150 pr. n. št. združil Egipt in postal prvi faraon. V Tretji dinastiji se je prestolnica Egipta preselila v Memfis in Tinis je začel hitro izgubljati svoj pomen. Za Memfis se domneva, da je bil prva prava in trdna prestolnica Egipta. Tinis je imel zaradi geografske lege med rivalskimi herakleopolskimi in tebanskimi dinastijami v prvem vmesnem obdobju Egipta in bližine nekaj vojaško pomembnih oaz nekaj vpliva tudi v kasnejših kraljestvih. Svoj vpliv je dokončno izgubil v rimskem obdobju, ko je izgubil vlogo upravnega središča.

Tinis
Čenu
Tinis se nahaja v Egipt
Tinis
Tinis
Približna lokacija Tinisa (v Girgi) v sodobnem Egiptu
LokacijaSrednji Egipt,
Egipt Egipt
Koordinati26°20′N 31°54′E / 26.333°N 31.900°E / 26.333; 31.900
Tipizgubljeno mesto
Zgodovina
Ustanovljeno4. tisočletje pr. n. št.
Opuščenorimsko obdobje Egipta
ObdobjeStari Egipt

Tinis je zaradi stare slave ostal pomembno versko središče z grobnico in mumijo regionalnega božanstva. Iz Knjige mrtvih, na primer, je razvidno, da je v staroegipčanski kozmologiji igral vlogo mitskega mesta v nebesih.[1]

Natančna lokacija Tinisa ni znana, večina egiptologov pa se strinja, da je v bližini Abidosa in sodobne Girge.[2][3][4]

Ime in lokacija

uredi

Ime Tinis (starogrško Θίνις, latinizirano: Thinis) izhaja iz Manetonove rabe pridevnika tiniški za opis faraona Menesa.[5] Ker za Tinis ni nobenega ustreznega grškega imena, se ime šteje za izvirno egipčansko[2] in med egiptologi najbolj priljubljeno ime.[5][6] Ime se pojavlja tudi v skrajšani obliki Tis (starogrško Θίς, latinizirano: This).[7]

Egiptologi so na osnovi da zdaj znanih zapisov[8] Tinis umestili v okolico sedanje Girge, čeprav je bilo predlaganih tudi nekaj drugih lokacij,[9] na primer El Birba,[6] kjer naj bi našli fragment spomenika z omembo Tinisa.[10]

Zgodovina

uredi

Preddinastično in zgodnja dinastična bdobja

uredi
 
Abidoški Ozirion je tudi po izgubi tiniške politične moči ostal pomembno versko središče
 
Mentuhotep II., faraon tebanske Enajste dinastije, je med pohodom za ponovno združitev Egipta Tinis dokončno privedel pod tebansko oblast

Četudi arheološko najdišče Tinis še ni bilo odkrito,[11] gostota prebivalstva v abidoško-tiniški regiji kaže, da je bila pomembna že v 4. tisočletju pr. n. št.[11][12] Tinis je omenjen tudi kot najstarejše kraljevsko pokopališče v Egiptu.[13]

V zgodnjem obdobju je Abidos prepustil politično oblast Tinisu,[14] sam pa ostal najvišje versko središče.[10][14] Vloga Tinisa kot središča Tiniške konfederacije (ali Ničte dinastije) in zgodnjega dinastičnega obdobja, predvsem Prve in Druge dinastije,[15] je povzeta po Manetonu.[16] Zgleda, da je bilo v Tinisu tudi glavno pokopališče faraonov od Prve do pozne Druge dinastije.[16]

Staro kraljestvo

uredi

Politična moč Tinisa je bila očitno kratkoživa in se je končala na začetku Tretje dinastije (okoli leta 2686 pr. n. št.),[17] ko je glavno politično in versko središče Egipta postal Memfis.[17] Tinis je kljub temu ohranil lokalni vpliv: v Peti dinastiji je bil verjetno sedež "nadzornika Gornjega Egipta", državnega uradnika, odgovornega za dolino Nila južno od njegove delte,[18] skozi celo antiko pa je bil eponimno upravno središče VIII. noma Gornjega Egipta in sedež njegovega nomarha.

V vojnah v prvem vmesnem obdobju Egipta (okoli 2181 do okoli 2055 pr. n. št.) je nomarh Hierakonpolisa Anktifi od "nadzornika Gornjega Egipta" v Tinisu zahteval priznanje neodvisnost in ga celo napadel.[19] Zgleda, da šlo samo za razkazovanje moči, nevtralnost meščanov pa je dosegel s pošiljko žita.[20]

Po Anktifijevi smrti je Tinis postal najbolj severni nom Gornjega Egipta, ki je prišel pod oblast Intefa II., faraona tebanske Enajste dinastije (okoli 2118 do okoli 2069 pr. n. št.).[20][21] Prodiranje tebanske armade proti severu je v bitki pri Tinisu ustavil Keti III., faraon herakleopolske Devete dinastije, omenjen v Poučevanju kralja Merikareja.[22] S faraoni herakleopolske dinastije in njihovimi zavezniki, nomarhi Asjuta, se je kasneje vojskoval tudi Intef II. Meja med severom in jugom se je ustalila nekje med Tinisom in Asjutom.[21]

Ko se je moč Teb utrdila, je Mentuhotep II. (okoli 2061–2010 pr. n. št.) na svoji kampanji za ponovno združitev Egipta osvojil Tinis, v katerem je takrat vladal upor, verjetno na pobudo Herakleopolisa.[23] Mentuhotep je s pomočjo vojske pod poveljstvom nomarha Asjuta[20] vzpostavil popoln nadzor nad mestom.[23]

V drugem vmesnem obdobju Egipta (okoli 18. stoletja pr. n. št.) se je Tinis verjetno ponovno uprl in dosegel nekaj samostojnosti. Ryholt je zato leta 1997 predlagal, da bi se Abidoška dinastija morala preimenovati Tiniško dinastijo,[24] in da je bil sedež dinastije vsekakor v Tinisu, ki je bil upravno središče noma.[25]

Novo kraljestvo in pozno obdobje

uredi

Počasno upadanje vpliva Tinisa se je za nekaj časa ustavilo v Osemnajsti dinastiji (okoli 1550 do okoli 1292 pr. n. št.), ko je postal pomemben zaradi geografskih povezav z več oazami,[26] pomembnimi morda za egipčansko vojsko.[27] V tem obdobju je položaj župana Tinisa zasedalo več pomembnih osebnosti Novega kraljestva: Setepihu, ki je sodeloval pri postavljanju obeliska faraonke Hačepsut,[28] in je upodobljen na zglednem blokovnem spomeniku;[29] glasnik Intef, nepogrešljiv član faraonovega dvora in sopotnik Tutmoza III.;[28][30] in Min, učitelj princa Amenhotepa III.[28]

V zgodovinskem obdobju se je Tinis zmanjšal na zgodovinsko nepomembno naselje.[31] Zavajajoča omemba »Nespameduja, kralja Tinisa« na asirski steli iz 7. stoletja pr. n. št. ni nič drugega kot odraz asirskega »nepoznavanja subtilnosti egipčanske politične hierarhije.«[32]

Tinis je zagotovo že pred rimskim obdobjem prenehal biti upravno središče noma. Novo središče je, morda že ob ustanovitvi (Ptolemaj I. Soter), postal Ptolemais Hermiou.[7]

Religija

uredi
 
Prizor tehtanja duše iz Knjige mrtvih; v egipčanski verski kozmologiji je Tinis predstavljal mitsko mesto v nebesih

Vsak nom je imel grobnico in mumijo svojega nomskega boga. V Tinisu je bil tempelj in zadnje počivališče boga Anhurja,[33] »bika Tinisa«,[34] ki so ga po njegovi smrti[33] častili kot Hentiamentija.[13] Anhur je bil tudi glavni bog lokalne eneade.[35]

Visoki svečenik Anhurjevega templja se je imenoval »prvi prerok«[36] ali »poglavar vidcev«.[37][38] Maspero (1903) je na njegov naslov gledal kot na odraz upadanja tiniškega statusa mesta.[39]

Eden od poglavarjev vidcev, Anhurmoz, ki je umrl med vladanjem faraona Merneptaha (okoli 1213 – okoli 1203 pr. n. št.), je prekinil običaj svojih predhodnikov iz Novega kraljestva, in se dal pokopati v Tinisu in ne v Abidosu.[40]

V Tinisu se je častila tudi levinja-boginja in Anhurjeva soproga Mehit.[41][42] Obnovo Mehitinega templja v Tinisu je nadziral verjetno svečenik Anhurmoz.[40]

Nekaj dokazov kaže, da je bil položaj poglavarja vidcev Anhurja v Tinisu družinska domena. V herakleopolskem obdobju je nekega Hagija nasledil njegov starejši brat, ki je bil tudi Hagi, oba pa sta nasledila svojega očeta.[43] V Novem kraljestvu je poglavarja vidcev Venenneferja[44] nasledil njegov sin Hori.[45]

V staroegipčanski verski kozmologiji je Tinis igral vlogo mitskega mesta v nebesih.[1] Po zapisih v Knjigi mrtvih so njegov velik pomen videli v določenih obredih. Kadar je bog Oziris triumfiral, se je fraza »v Tinisu se veselijo« nanašala na mitski Tinis in ne na zemeljskega.[1]

Sklici

uredi
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Massey, Gerald (1907). Ancient Egypt: The light of the world. 2. London: T. Fisher Unwin. str. 637.
  2. ↑ 2,0 2,1 Gardiner, Alan Henderson (1964) [1961]. Egypt of the pharaohs: An introduction. Oxford: Oxford University Press.str. 430. ISBN 978-0-19-500267-6.
  3. ↑ Ryholt, K.S.B. (1997). The political situation in Egypt during the Second Intermediate Period, c. 1800 – 1550 BC. Copenhagen: Museum Tusculanum Press. str. 163 n. 594. ISBN 87-7289-421-0.
  4. ↑ Strudwick, Nigel C. (2005). Texts from the pyramid age. Atlanta: Society of Biblical Literature. str. 509. ISBN 978-1-58983-138-4.
  5. ↑ 5,0 5,1 Verbrugghe, Gerald P.; Wickersham, John M. (2001) [1996]. Berossos and Manetho, introduced and translated: Native traditions in ancient Mesopotamia and Egypt. Ann Arbor: The University of Michigan Press. str. 131. ISBN 0-472-10722-4.
  6. ↑ 6,0 6,1 Bagnall, Roger S. (1996) [1993]. Egypt in late antiquity. Princeton: Princeton University Press. str. 334. ISBN 978-0-691-01096-0.
  7. ↑ 7,0 7,1 Tacoma, Laurens E. (2006). Fragile hierarchies: The urban elites of third century Roman Egypt. Leiden: Brill. str. 54 n. 63. ISBN 90-04-14831-0.
  8. ↑ Maspero, Gaston (1903), "History of Egypt". V Sayce, Archibald Henry. History of Egypt, Chaldea, Syria, Babylonia, and Assyria, 9: 331 n.1. Kessinger Publishing.
  9. ↑ Moldenke, Charles Edward (2008) [N.d.]. The New York Obelisk, Cleopatra's Needle. N.p.: BiblioBazaar LLC. str. 89. ISBN 0-554-62767-1.
  10. ↑ 10,0 10,1 Toby A.H. Wilkinson (1999). Early Dynastic Egypt - Strategy, Security and Society. Routledge, London. str. 354. ISBN 0-415-26011-6.
  11. ↑ 11,0 11,1 Anderson, David A. (1999). Abydos, Predynastic sites. V Bard, Kathryn A. Encyclopedia of the archaeology of ancient Egypt. London: Routledge. str. 105.
  12. ↑ Patch, Diana Craig (1991). The origin and early development of urbanism in ancient Egypt: A regional study. Philadelphia: University of Pennsylvania.
  13. ↑ 13,0 13,1 Clark, Rosemary (2004) [2000]. The sacred tradition in ancient Egypt: The esoteric wisdom revealed. Saint Paul, Minnesota: Llewellyn Publications. str. 115. ISBN 1-56718-129-5.
  14. ↑ 14,0 14,1 Maspero 1903: 333.
  15. ↑ Lesley, John Peter (1868). Man's origin and destiny sketched from the platform of the sciences. Philadelphia: J.B. Lippincott & Co. str. 154.
  16. ↑ 16,0 16,1 Wilkinson 2000: 67.
  17. ↑ 17,0 17,1 Najovits 2003: 171.
  18. ↑ Bard, Kathryn A., ur. (1999). Old Kingdom, overview. Encyclopedia of the archaeology of ancient Egypt. London: Routledge. str. 38.
  19. ↑ Hamblin, William J. (2006). Warfare in the ancient Near East to c. 1600 BC. Abdingdon: Routledge. str. 373. ISBN 978-0-415-25589-9.
  20. ↑ 20,0 20,1 20,2 Brovarski, Edward (1999). First Intermediate Period, overview. V Bard, Kathryn A. Encyclopedia of the archaeology of ancient Egypt. London: Routledge. str. 44.
  21. ↑ 21,0 21,1 Hamblin 2006: 375.
  22. ↑ Parkinson, R.B. (1999) [1997]. The Tale of Sinuhe and other ancient Egyptian poems. Oxford: Oxford University Press. str. 225. ISBN 0-19-283966-7.
  23. ↑ 23,0 23,1 Hamblin 2006: 385.
  24. ↑ Ryholt 1997: 163.
  25. ↑ Ryholt 1997: 165.
  26. ↑ Redford, Donald B. (2003). The wars in Syria and Palestine of Thutmose III. Leiden: Brill. str. 176 n. 58. ISBN 90-04-12989-8
  27. ↑ Bryan, Betsy M. (2006). Administration in the reign of Thutmose III. V Cline, Eric H.; O'Connor, David. Thutmose III: A new biography. Ann Arbor: The University of Michigan Press. str. 104.
  28. ↑ 28,0 28,1 28,2 Bryan 2006: 100.
  29. ↑ Wilkinson, Richard H. (1992). Reading Egyptian art: A hieroglyphic guide to ancient Egyptian painting and sculpture. London: Thames & Hudson. str. 30.
  30. ↑ Redford 2003: 176.
  31. ↑ Maspero 1903: 331.
  32. ↑ Leahy, A. (1979). "Nespamedu, "king" of Thinis". Göttinger Miszellen 35: 31–39. Göttingen. Pridobljeno 21. maja 2010.
  33. ↑ 33,0 33,1 Maspero 1903: 163.
  34. ↑ Pinch, Geraldine (2002). Handbook of Egyptian mythology. Santa Barbara: ABC-CLIO. str. 177. ISBN 1-57607-242-8.
  35. ↑ Maspero 1903: 205
  36. ↑ Maspero 1903: 177
  37. ↑ Kitchen, Kenneth Anderson (2003). Ramesside inscriptions: Translated and annotated. 4. Oxford: Blackwell Publishing Ltd. str. 208. ISBN 0-631-18429-5.
  38. ↑ Frood, Elizabeth (2007). Biographical texts from Ramessid Egypt. Atlanta: Society of Biblical Literature. str. 108. ISBN 978-1-58983-210-7.
  39. ↑ Maspero 1903: 177, sklic 1.
  40. ↑ 40,0 40,1 Frood 2007: 107.
  41. ↑ Pinch 2002: 164.
  42. ↑ Frood 2007: 267.
  43. ↑ Fischer, H.G. (1987–1988). "A parental link between two Thinite stelae of the Herakleopolitan period". Bulletin of the Egyptological Seminar. 9: 15–23. Pridobljeno 21. maja 2010.
  44. ↑ Frood 2007: 97.
  45. ↑ Frood 2007: 189.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tinis&oldid=6197215«