Valentinit
| Valentinit | |
|---|---|
 Vzorec valentinita iz Alžirije; velikost: 6,9 × 4,4 × 3,3 cm | |
| Splošno | |
| Kategorija | IV. razred – Oksidi in hidroksidi |
| Kemijska formula | Sb2O3 |
| Strunzova klasifikacija | 04.CB.55 |
| Klasifikacija DANA | 04.03.11.01 |
| Kristalna simetrija | Ortorombska bipiramida (2/m 2/m 2/m), prostorska skupina Pccn |
| Osnovna celica | a = 4,91 Å, b = 12,46 Å, c = 5,42 Å; Z = 4 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 291,50 g/mol |
| Barva | Brezbarvna, snežno bela, bledo rumena, ružnata, siva do rjavkasta |
| Kristalni habit | Žarkasti kristalni skupki, rozete ali stebričasti kristali |
| Kristalni sistem | Ortorombski |
| Razkolnost | Popolna po {110}, nepopolna po {010} |
| Lom | Neraven |
| Žilavost | Krhek |
| Trdota | 2,5 – 3 |
| Sijaj | Diamanten, na razkolih bisern |
| Barva črte | Bela |
| Prozornost | Prozoren do prosojen |
| Gostota | 5.76 g/cm3 |
| Optične lastnosti | Dvoosen (-) |
| Lomni količnik | nα = 2,180 nβ = 2,350 nγ = 2,350 |
| Dvolomnost | δ = 0,170 |
| Pleohroizem | Ne |
| Kot 2V | Zelo majhen |
| Ultravijolična fluorescenca | Ne |
| Sklici | [1][2][3][4] |
| Glavne vrste | |
| Druga imena | Antimonov cvet, antimonova cvetica, antimonov živec, bela antimonova ruda |
Valentinit je antimonov oksid Sb2O3, ki kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu. Za kristale so značilni žarkasti skupki ali vlaknate mase. Kristali so brezbarvni do beli, včasih tudi rumenkasti ali rdečkasti. Njihova trdota po Mohsovi lestvici je 2,5 – 3, gostota pa 5,76 g/cm3. Valentinit je oksidacijski produkt antimonita (stibnita),zato se pogosto pojavlja skupaj z njim.[5] Valentinit je dimorfen s kubičnim antimonovim oksidom senarmonitom.[1]
Zgodovinski podatki
Mineral so sredi 19. stoletja poimenovali po Baziliju Valentinu, alkimistu in kanoniku benediktinskega samostana svetega Petra v Erfurtu v Nemčiji, ki je živel v 15. stoletju. Valentin je bil verjetno avtor prve knjige, v kateri je podrobno opisan antimon in njegove spojine. Iz vsebine knjige je razvidno, da je Valentin poznal tudi pripravo sintetičnega antimonovega trioksida, katerega je imenoval antimonov cvet.
Valentinit je bil prvič opisan leta 1845 na njegovem tipskem nahajališču Les Chalanches v pokrajini Isère v Franciji.[2] Pibližno v istem času so ga opisali tudi v Příbramu na Češkem, kjer je najdišče najlepših kristalov tega minerala. Največji najdeni kristal je meril skoraj 3 cm. Bogati skupki valentinita se najdejo tudi v žilnih votlinah skupaj z galenitom.
Nahajališča
Valentinit je produkt preperevanja v hidrotermalnih žilah, ki vsebujejo antimon, kjer nastaja kot sekundarni mineral z oksidacijo zgornjih delov skladov. Mineral pogosto spremljajo antimonit, samorodni antimon, stibiokonit, cervantit, kermezit in tetraedrit.[1]
Bogata nahajališča valentinita v alžirski provinci Constantine. Valentinit se edino na tem nahajališču koplje kot antimonova ruda s približno 83% antimona. Na vseh drugih nahajališčih so količine valentinita zanemarljivo majhne.
V Sloveniji so ga skupaj s fluoritom in antimonitom našli na nahajališču Potok pod Blegošem med Poljansko in Selško dolino.[5]
Glej tudi
Sklici
- ↑ 1,0 1,1 1,2 Handbook of Mineralogy
- ↑ 2,0 2,1 Mindat with location data
- ↑ Webmineral data
- ↑ Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.
- ↑ 5,0 5,1 R. Vidrih, Svet kristalov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 50.