Antonijeta

Antonijeta Ivan Lah

Izdano:	Clevelandska Amerika 8-11 1908
Viri:	dLib 8, 9, 10, 11
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Tisti čas je bila prišla v vas pod zapreško občino. Hudi časi so bili to: enakih niso doživeli najstarejši ljudje. Gospodaril je na graščial in po vsej okolici oskrbnik Garhof, krut in neusmiljen mož, ki je zatiral jačane-tlačane: nalagl jim je novih robof, pretepal jih je na tlaki, zapiral Jih je v turške ječe in si je lastil njih zemljo. Grozni čast so bili to tem bolj, ker si niso mogli vaščani pomagati. Garhof je gos podaril sam po svoji volja svojimi hlapel in pomagači. Ni ga bilo gos poda nad njim, ker je bila mlada gospodarica Antonijeta odpotovala v svet in je bil grad brez gospode.

Pritisk Garhofa in njegovih služabnikov je bil tem hujši, ker je bila nekaj let premagana nova kmetska vojska pri Brežicah na Krškem polju in se je hotela sedaj gospoda maščevati nad ubogim tlačani. Garhof sam je bil takrat v bitki in mu je kmetska puška prebila desno roko tako, da je ni mogel dvigati. Zato je prisegel kmetom maščevanje do smrti. Časi so bili še hujši tudi zato, ker je bila zemlja izsesana od neštetih usakih napadov. Res so pri Sisku pobili Turke in je bilo poslej mirno deželi, toda gospoda se je vrnila v deželo. A hujše se ni godilo nikomur, nego vasem, katere je dobil v pest Garhof. Stiskali so stare tuljave roke, pretili so gospodarjiz železnimi petami, žene so jokale po hišah. Starci pa so pripovedovali povest o Gurl in sinovih, ki so šli in se niso vrnil. Dvakrat je bilo že tako, da so šli ljudje na Posavje in so padli brez zmage. In kmetje so mislili na cesarja, toda cesar je daleč, in molili so k Bogu, toda Bog je visoko.

Nekega dopoldne se je pojavil na vasi oskrbnik Garhof na svojem debelem lisastem, konju in se je ustavil ob lipi na sredi vasi. Desna roka mu je visela trdo ob strani in njegov pogled je bil srep in sovražen. Dvoje hlapcov je jahalo z njim. Prestražili so se vaščani. Slabo znamenje je bilo, kadar se je pokazal oskrbnik na vasi. Vsak je tiho premišljal, ali mu ni morda kje po neprevidnem ušla kaka beseda zoper Garhofa in če morda ni pozabil kako svojo dolžnost. Oskrbnik je imel povsod svoje judi in nje izvedel vse, kar se je govorilo o njem. Vsakega takega upornika je dal z biči tepst na vasi.

Še bolj pa nego možje, so se bale žene in dekleta oskrbnika Garhofa, ki je ljubil žene in dekleta, dasi ni bil več mlad. In težko se je bilo rešiti iz njegovih krutih rok. Hlapca sta odjezdila po vasi in klicala vaščane na vas pred oskrbnika: vsi: možje, žene in otroci so se zbirali okoli oskrbnika in se mu od daleč priklanjali. Otroci so se skrivali materam za krila; vedeli so že davno, da je na svetu dvoje stvari, ki se jih je treba bati: oskrbnik Garhof in vrag. Zato so ga gledali boječe od daleč.

Ko so bili vsi vaščani zbrani, je pogledal oskrbnik po njih in rekel:

»Danes popoldne se pripelje kočija skozi vas. V kočiji bo sedela njena milost Antonijeta...«

Tih sum radosti je prihajal od množice, upapolni smehljaji so preleteli izmučene obraze. Oskrbnik je to zapazil ja ni mu bilo všeč. Ugriznil se je v ustne in pokazal je na prve ga starca, rekoč:

»Kaj je danes tvoja dolžnost?«

»Da pozdravim Antonijeto,« je odgovoril starec..

»Ona ni Antonijeta,« je zagrmel oskrbnik nad njim, »njena Antonijeta se pravi milost!«

Starec je molčal. Kaj bi mogel od govoriti na to? Poznal Je Antonijeto, ko je bila še majhna in se je vozila z urnim konjičkom skozi vas. Lepa je bila kakor kraljica, a ni bila ponosna. Kadar jo je pozdravil od daleč navaden človek, mu je veselo pokimala; kmete je govorila na polju, kadar je prišla tja: beračem je dajala in nihče ji ni rekel drugače nego Antonijeta in ni se jezila... Zakaj bi jo imenoval "njeno milost"? Tako je mislil starec in molčal. Oskrbnik pa je naročal dalje:

»Pot po vasi bodi lepa, posuta peskom in nastlana s cvetjem. Vsi stojte pred hišami odkriti ali ste slišali? Stojte odkriti in naj se priklanjajte, ko se bo mimo peljala njena milost. Če koga pogleda se prikloni še enkrat ste slišali? -lenuhi vedno se priklanjajte. Pa ne smejte se, kakor norci. Ko jo zagledate od daleč, dvignite roke in kličite: Vivat euer Gnaden!«

»Kako boš klical?« Je vprašal fanta pred seboj.

Fant ni vedel nič.

»Zijalo!« se je razjezil oskrbnik.

»Vsi morate molčati, nihče naj ne zine besede, de ne jih dobi jutri po podplatih. Niti ene besede, da ste slišali, vi zalega kmetška. Šele ko se bo njena milost odpeljala iz vasi, smete zopet govoriti... Kdor se pregreši najmanj zoper njeno milost, čutil bo, kdaj se je upal kljubovati svoj milostljivi gospodarici!«

Oskrbnik je umolknil in pestro gledal na množico. Videlo se je, da je hotel reči še nekaj, pa je šel, kako bi začel, pogledal je temno in dejal:

»Ako ima kdo kaj govoriti, naj govori sedaj!«

Vse je bilo tiho, a mnogim se je delo, kaj je hotel oskrbnik. Poznali so Antonileto, da je blaga in dobra. Vedeli so, da se začne lepše življenje, ker bo odslej gospodarila Antonijela in ne oskrbnik.

»Pride čas, ko bomo govorili,« so si mislili. Med množico je vstal starec s sivo glavo, stopil je pred oskrbnika rekel:

»Sina mi dajte!...«

»Kako se govori z menoj?« Je kričal nad starcem oskrbnik z divjim obrazom.

»Sina mi izpustite, tako se govori.«

»Ej čakaj starec. Jaz ti pristrižem greben! Zdelo se mi je, da bo tako. Jaz vas te priporočim njeni milosti, da bo poznala vaše uporniške glave!«

Starec se ni ganil. Stal je na mestu in čakal odgovora.

»Kaj hočeš?« Je zarohnel oskrbnik nad starcem in vlekel levico bič izza dolge golenice.

»Sina hočem, ki je zaprt na gradu po nedolžnem.«

»O, vi ste vsi nedolžni, vi upornlki! Še ječa je predobra zanj! Lažeš starec, kakor pes.«

»Jaz ne lažem,« je rekel starec ponosni.

»Sina, ti upornik, jaz ti dam!«

Med množico je rastel šum.

Starcu so se v sveti jezi posvetile oči in je rekel:

»Ako ga ne izpustite, povem vse gospodarici Antonijeti!«

»Ti se drzneš govoriti...«

»Jaz. Imam napisano...«

Množica je prestrašena čakala konec. Videli so vsi, da se oskrbnik ne upa tako divjati, kakor sicer. To jim je dalo pogum, zlasti, ker so čutili, da je Antonijeta blizu in se ji bodo smilili zatirani.

»Kaj vi, uporniki, vi boste tožili, ha ha« je vpil oskrbnik in bil salvitged nad glavami.

»Primite starca!« je zavpil.

Hlapca sta zapodila konja proti množici, ki se je preplašena upirala, eden od njiju je prijel starca.

»V grad z njim!« je vpil oskrbnik, hlapec je s trdo močno roko odgnal konja od sebe.

Oskrbnik pa se je zapodil proti njemu in dolgi bič je švigal starcu okoli glave...

»Ubijte vraga!« so vpili nekateri med množico, kričali: »Zdaj se bliža konec,« od drug in od daleč pretili oskrbniku.

In kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo, ko se naenkrat na vasi pokazal senca na visokem črnem konju. Oskrbniku je roka obstala in hlapca sta mirila svoja konja. Med množico pa so šepetali:

»Gospod Vajkard...«

Mahoma so pokleknili vaščani pred mendim jezdecem in slišal se en glas:

»Reši nas, rešite nas.«

»Kaj so je zgodilo?« je vprašal jezdec.

Vsi so kazali na starca, ki je klečal pred njim in dvigal dvoje trdih pesti nad glavo. Oskrbnik je začel v tujem jeziku nekaj pripovedovati, a mladi jezdec mu je odgovoril:

»O tem govorimo pozneje...«

»Ne mešajte se v mojo oblast!« velel jezno oskrbnik.

Jezdec mu ni odgovoril.

»Vzdigujte starega moža,« je ukazal Vajkard vaščanom.

Te je bil priletel starčku preko glave in solze so mu lile is oči. To si zapomnite. »Gospod Vajkard,« je rekel oskrbnik, se je obrnil v kotu in je v urnem teku zapustil vas. Gospod Vajkard je gledal nekaj časa, kot da bi ga motilo. Ženske so jokale, povešenimi glavami, možje so stali. Smili so se mu ubogi ljudje.

»Kmalu bo boljše,« jih je tolažil, »a veste, da pride danes gospodična Antonljeta?«

»Vemo, vemo, gospod!« so odgovorili.

»Pozdravite jo lepo, ko se bo peljala skozi vas!«

»Bomo, gospod.«

»Ja poskrbim za vas...«

»Gospod, gospod!«, so klicali hvaležni in dvigali k njemu roke.

»Vidimo se kmalu,« je rekel gospod Vajkard, ko je odjezdil po vasi. Vaščani so ostali, skupaj in se po xxx. Poznali so gospoda Vajkarda, ki je gospodaril na dolski graščini in srečni so bili kmetje tam. Mnogo jih je pobegnilo tja k sorodnikom, ko je oskrbnik Garhot hotel posči po njih. Hvalili so vsi dobrega gospoda, vedeli so tudi, da se ga boji oskrbnik Garhof. Mnogokrat jih xxx xxx Vajkard. Po bitki pri Blekn se je bil vrnil domov in je živi samotarno življenje. Počasi so se razšli vaščani in so pripravljali svoje hiše in vas za prihod gospodarice Antonijete.

II.

Popoldne se je že nagibalo sonce proti zapadu, ko so stali vaščanje na vsi in gledali od vseh strani, ali se že biliža lepa kočija. Med njimi je hodil starec, ki ga je bil zjutraj napadel oskrbnik. Beli papir je imel v rokah, že zdavnaj je bil šel v daljno vas k cerkovalku, ki so o njem vedeli vsi, da zna pisat. In tam sta napisala vse, kako je oskrbnik zaprl v grajsko ječo njegovega sina, ker je imel mlado nevesto, ki jo je hotel imeti grajski oskrbnik. A nevesta je zbežala k sorodnikom, kmetom gospoda Vajkarda. Vse natančno je tam opisal cerkovnik, zato je hodil starec ponosno po vasi: prišel je danes dan, na katerega je čakal že dolgo in težko.

Cesta je bila posuta z belim peskom, s cvetjem je bila natrosen, vse je bilo kakor praznično.

»Gredo, gredo!« se je začul klic med vasjo.

Vsi so hiteli pred svoje hiše in se postavili tam v vrsto. Kmalu se je pokaza sprevod. Spredaj so jezdil grajski služabniki, za njimi oskrbnik Garhof, zadaj se je peljala črna kočijo z belimi konji.

Počasi je sprevod zavil v vas. Vaščani so zagledali Antonijeto in so se ji globoko priklanjali. Razveselili so se je zelo in kar bi mogli dovolj pokazati svojega veselja. Sedela je sama v kočiji in jih je gledala s vsem prijaznim obrazom kakor nekdaj. Na glavi je imela belo baroko z visokim klobukom in lepo je bila oblečena. Ko je bila odšla, je bila kakor otrok, a zdaj je bilo resno njeno xxx, Kakor kraljica je bila, in lepa, da bi človek mislil, da vidi prikazen sanjah, ne finega človeka.

Oskrbniku Garhofu je bilo neprijetno. Ozrl se ni ne na pravo ne na levo in je jezdil ponosno. Naenkrat sred vasi se je ustavila kočija. Približal se ji je bil starec s pisanjem in ko je Antonijeta to zapazila, je kazala ustaviti. Tiho, brez sape so obstali ljudje iz strahu, kaj se zgodi. Oskrbnik se je ves bled ozrl in je že hotel zakričati nad starcem, a videl je, da hoče Antonijeta poslušati. Starec ji je položil pisanje pred noge, pokleknil je ob kočiji. In zaplakal:

»Gospodarica, usmili se nas!«

Antonijeta je vzela pisanje v roke in z milim obrazom gledala starca. Ko je ta dvignil glavo in se je upel pogledati gospodično, mu je namignila, naj vstane. Ozrla se je po vasi in je videla hvaležne obraze svojih podložnikov, ki niso vedeli, kako naj bi, kazali svoje veselje. Nekateri so se bližali od daleč in slišala je, proseče glasove:

»Usmili se nas, Antonijeta ti.«

Ni razumela, kaj pomeni vse to, a slutila je. Tedaj se je obrnil oskrbnik in rekel:

»Ne zaupajte hinavstvo, vaša milost!«

Antontjeta je pogledala oskrbnika, kakor da ni slišala njegovih besed. Prijazno je prikimala množici, ki se je bila nabrala okoli kočije, in vprašala:

»No, kaj hočete?«

Veseli vzkliki so je jim izvili iz prsi.

»Gospodična, vaša milost, trpimo, zelo, trpimo, po krivici!«

A sedaj so utihnili vsi: težko je bilo povedati vse na enkrat. Vsi so se ozirali na oskrbnika. A starček je povzel besedo in je govoril:

»Antonijeta, tvoja milost, pustila si nas same in grdo so gospodarili z nami: Radi te imamo in težko smo čakali, da se vrneš in rešiš nas, ti naša gospodarica dobra! Ni bilo pravice za nas. Trpeli smo kot vina ko ječe so polne. Vse je napisano. Edini gospod Vajkard nas je brani, pobil bi bil nas vse ta Garhof. A zdaj si prišla med nas, ti naša gospodarica in sodi pravično! Oh, samo da si pri Antonjeta.«

Antonijeti je bil ta govor zelo prijeten, a kalu se ji je zmračilo jasno lice in je vprašala:

»Kdo bi bil pobil?«

Vse roke so kazale ga oskrbnika.

»Ne verujte, vaša milost, upornikom!« je rekel oskrbnik in je zasukal konja, da bi šli dalje.

»Povabim vas na grad,« je rekla Antonijeta starcu in z njenega obraza je odsevala dobrota.

Sto hvaležnih, rok se je vzpenjalo k njej...

»Antonijeta, ti naša dobra...«

Kočija se je že pomikala od tod. Še enkrat se je ozrla Antonijeta po svojih vaščanih, videla je njih hvaležne obraze in jim je pomigala z roko v slovo. Veselo so klicali za njo. Konji so se spustili v tek in kmalu je izginila vas izpred oči.

Antonijeta se je ozirala po polju, kjer so delali tlačani, in ni ji hotela izpred oči podoba starca, ki ji je govoril s preprostimi besedami tako iz srca.

Cesta so je vila med poljem in vrtovi proti gradu in tlačani so postajali za trenutek, odkrivali so se ji, jo pozdravljali od daleč.

Antonijeta je gledala vse to in se je zamislila v one čase, ko je še hodila po polju med delavci in so jo vsi ljubili. Spomnila se je svojih otroških let in milo se ji je stožilo v srcu.

Med drevjem se je pokazalo zidovje gradu in ni se ga razveselila. Bala se je zapuščenosti tam prav tako, kakor se ji je gnusila izprijenost sveta, ki ga je ravnokar bila zapustila, ter se je iz njega zdaj utrujena vračala domov. Začutila je, da so te vasi po dolini okoli morda edino, kar bo poslej moglo polnit življenje. Zato se je ozirala nazaj po cesti, koder se je bila pripeljala in zazdelo se ji je, da je kakor majhna kraljica, ki vlada nad vsem tem svetom naokoli. In ko se je spomnila veselih obrazov in besed starčkovih, ko se je spomnila, kako hvaležni so ti ljudje te zato, ker jim kaže prijazen obraz, kako jo ljubijo, ker jim je dobra, takrat jo je objel čut velike zadovoljnosti in sklenila je, da bo res dobra, da bo vredna tujih hvaležnosti, da bodo videli in čutili, da niso zastoj upali vanjo.

Kočija je zavila skozi grajska vrata na dvorišče, tam je skočil oskrbnik s konja, vse služabništvo se je zbralo okoli njega, in začel je dolg govor kjer je pozdravljal njen prihod. Poslušala je samo napol lepo priučene besede in je odšla sama po stopnicah v grad.

III.

Ko je stopila Antonijeta v svojo sobo, je sedla utrujena v naslanjač in se ozrla po sobi. Odslovila je služabnike, ki so ji bili sledili ter čakali ukazov in ostala je sama. Soba je, bila taka, kakršno je bila pustila. Še ste slike starih dedov in sorodnikov, junakov iz turških in drugih vojak so visele po stenah, lepo pohištvo se je svetilo, kakor nekdaj, zreslo nji nasproti in zavese ob oknih so bile iste. Pozdravljala je vse to in je bila, vesela, da je vse, kakor je bilo. Zagledala se je v zrcalu in je pomislila, koliko se je ispremenila, odkar je bila odšla od tu. Priznavati si je morala, da je še vedno lepa in nehote se je posmejala sama sebi.

"Sama, sama." Ji je odmevalo od vseh strani. A ona ni hotela slišati tega, zato je vzela v roke pisanje, knjigi je bil dal starec na vasi. Pisano je bilo slabo, a ugajalo ji je tudi to in brala je vso tožbo ubogega starčka, ki je v pisanju razlagal zgodbo o svojem sinu in njegovi nevesti.

»Ker vem, da ne morem priti pred vaše noge, gospodična Antonijeta, ker bi oskrbnik Garhof ne pustil, povem vam s tem pisanjem...« itd.

Pomislila je, koliko je stalo truda, preden je bilo to napisano in všeč ji je bila zaupljivost. Ko je prečitala do konca, je odložila pisanje in pomislila

»Še mnogo hudega bi lahko razložil.« tako se je končalo pisanje, »a iz tega lahko vidite, kako je.«

Antonijela je pomislila na oskrbnika in ta trenutek se ji je zastudil. Stopila je k oknu, a niti tam ni mogla ostati. Pod oknom je šumel lep gaj, toda neprijeten spomin ji je ostal v duši.

Prišel je v sobo služabnik in naznanil, da želi oskrbnik govoriti z njo.

»Naj pride!« je odgovorila.

Vstopil je oskrbnik in se ji od daleč globoko priklonil. Sedla je v naslanjač, da bi ga poslušala. Oskrbnik je sedel:

»Vaša milost! Za čas vaše odsotnosti sem gospodaril tako, da bo vaša milost gotovo zadovoljna. Zvesto som izpolnjeval vaša naročila in se ravnal po zapovedih vašega strica...« 

Antonijeta ga je pogledala strogo. Oskrbnika je to nekoliko zmotilo.

»Gospodarstvo je v najlepšem redu in vse bogastvo gradu, upam, pregleda vaša milost jutri. Ta red pa je bil mogoč le tedaj, ako so ljudje izpolnjevali svojo dolžnost. A oni le delajo šele takrat, kadar jih je primorano; uporni duh jim je ostal v glavah. Vsak dan se je xxx, da se zbero nove tolpe, in planejo nad gradove: ne morejo pozabiti, kaj se je zgodilo pred nekaj leti. Treba je vse zatreti le v kalu, zakaj hinavski so njih obrazi in ubili bi vse, ako bi mogli. To je za to, da rešim vaše imetje in upam, da bo vaše milost vedela ceniti moj trud in mojo zvestobo. Svarim vašo milost, naj ne bo preveč zaupljiva do teh ljudi. Prišle bodo pritožbe zoper mene, a to samo zato, ker sem jih prisilil, da so dali nam, kar nam gre. Ako ne bi bil delal tako, bi se vzdignili, le zdaj naj zoper grad, zakaj govorili Antonijete ni tukaj in komu bomo pokorali? Razdelimo si grad!" Ljudje nam morajo biti v strahu, če me jih ni mogoče krotiti. Vse, kar ste videli danes. Je bilo hinavstvo: zapovedal sem jim, naj okrase vas in vas pozdravijo. Ako jim ne bi bil zapovedal tega, ne bi bili storili ničesar. Zjutraj, ko sem bil na vsi, so so mi upirali.«

»Kdo se je upiral?«

»Starec, ki vam je dal pisanje...« Antonijeta je pomislila.

»To je eno. Drugo, kar sem hotel povedati vaša milost je utrujena, a povedati moram drugo je to, da se je sosed gospod Dolski vmešaval v vaše razmere in hotel gospodovati. Potuho je dajal kmetom. Prikrival je upornike, ki so bežali k njemu. Danes, ko sem naročil vasi, naj se pripravi za vaš prihod in so se upirali. Je prišel tja in se postavil proti meni le ker sem mu nasprotoval, me bržkone sovraži. Morda se predrzne celo napram vam čralti vašega svestega služabnika. Opozarjam vašo milost, naj tudi njemu ne zaupa preveč. Vem da se bo hotel tudi poslej zaradi svoje koristi vtikati v naše gospodarstvo, prilizoval se bo in zbiral zapornike proti vam. Močno se mi zdi, da je njegov namen, dobiti zaprelko graščino. Zato se dobrika kmetom in ko boste tem ljudem dobri, prejmete lepo plačilo. Svarim vas torej pred nevarnostmi, ki vam prete. Vsi vedo, da le jaz varujem vaše imetje, za to bodo izkušali vas hinavsko preslepiti, mene pa odpraviti. Priporočam se vaši milosti; ne gre za pojo, ampak za vašo korist, da, za vaše življenje! Hotel sem rešiti vas, in sedaj delajte, kakor drago vaši milosti...«

»In kaj je s sinom onega starca?« 

»Zaprt je, ker je nevaren upornik.«

»Kaj je storil?«

»Upiral se je, delati ni hotel.« Antonijeta je pogledala oskrbnika.

»In kaj je z njegovim dekletom!«

»Zbežala je in gospod Vajkard jo čuva.« Oskrbnik se je posmejal zaniemljivo.

»Zakaj je zbežala?« je vprašala Antonijeta.

»Imela je pač slabo vest in gospod, Vajkard...«

»Rada bi videla fanta.«

»Vaša milost!...«

»Takoj!«

»Hoče vaša milost, da porušijo prvo noč grad...?«

»Zakaj?«

»Fant se vrne, zbere upornike, vrnejo se in...«

V sobo je stopil sluga s pismom. Antonijeta je pregledala napis in rdečica ji je zalila bledo lice. Odprla je ovoj in čitala...

»Vaše blagorodje! Vrnili ste se danes domov in veselju vaših podanikov se pridružuje tudi moje. Pozdravljam Vas kot vaš sosed in prijatelj. Veseli smo vašega prihoda tem bolj, ker je rešitev vsem zatiranim. Vse tožbe, ki jih boste čuli, so resnične in dovolil bi si Vam pojasniti, kar Vam ne bo jasno. Zanašajte se na pomoč starega prijatelja, ki se Iskreno veseli svidenja Vami, s svojo novo sosedo.« Vajkard R.

»Izpustite fanta takoj!« je ukazala Antonijeta.

»Vaša milost. Jaz ne prevzamem odgovornosti za posledice.«

»Izpustite ga takoj!«

»Ne zaupajte, vaša milost...« je, jecljal oskrbnik ves rdeč.

»Tu sem Jaz gospodar..."«je rekla odločno Antonijeta.

Oskrbnik se je poklonil in odšel... »Bomo videli, koliko časa boš,« je šepetal oskrbnik na hodniku in škrtal z zobmi. Poklical je ječarja in mu naročil, naj izpusti kmeta, ki je prejšnji dan zamudil tlako.

IV.

Mrak je legal po dolinah gradu. Prišel je iz daljave in zamračil okno ter se raztegnil samooblastno po vsej sobi. Zakril je podobe dedov, slavnatih sorodnikov in velikih junakov in tudi Antonijetina podoba arealu je legnila v mrakotah. Antonijeta niti ni čutila, da se je bližala noč. Vdala se je svojim spominom in se zagledala skosi okno, kjer se je kazalo za griči jasno obzorje. Dan, ki ga je bila preživela, je bil tako poln raznih dogodkov, da se je čutila utrujeno in bližala xxx, česar ma polnih domov, čutila je, da se je bala ves čas padenost.

»Kje imam prijatelja, kje imam človeka, ki bi mu xxx vse, ki ni bil odkrit in dober?«

Spomnila se je plemiča Vajkardovega in čudno ji je bilo pri srcu.

»Ali mi je odpustil?«

Njegova vitka postava in obraz z velikimi resnimi očmi je stal xxx pred njo.

Kako je dober. Naslonila je glavo na naslanjač.

»Ah, kje je resnice, kje je režim v izprijenem svetu, ko je vse sama prevara, hinavstvo! V vasi me pozdravljajo zato, ker morajo, ker jim je zapovedal oskrbnik ta ker se boje kazni, oskrbnik zapoveduje zato, da bi se prilizali, vse same maske, sama prevara! In on, ali on tudi...«

Pomislila je, ali morda ne sodi krivo. Spomnila se je ljudi, ki so bili stali na vasi in so govorili tako iz srea in klicali skupno njeno ime, kakor da so domači z njo. In starček piše in toži v pismu, kakor bi pisal svoj prijateljici, in on, on... Tu so se ji zopet ustavile misli.

»In morda me vendar ljubijo vsi ti ljudje in če jim bom dobra, me bodo ljubili še bolj. Kako bo vesel starček, ko pride zjutraj domov takoj danes in sin pojde takoj zvečer k dekletu in vsi bodo videli, da hočem biti dobra. Tudi on bo slišal o tem.... Zakaj me ni prišel sam pozdravljat, zakaj je le pisal? Ali si ne upa?... Sosed?... Morda se sme?... In sama ostanem: za menoj svet poln prevare, pred menoj samota, zapuščenost, osamelost, neljubljena bom in tuja vsem...« Solze so ji zalile obraz.

Xxxx xxx xxx xxx gospodaril graščini. Bil je xxx xxx zelo samotarskli xxx. Prihajal je bil včasih na xxx za kjer je bila navadno xxx xxx xxx. Stric Antonijete je bil xxx mož, ki je ljubil lov, pijačo in petje. Nekod bili veseli gostje zbrač v lov pridel na xxx in je tam Antonijeta. Odkar se je bil xxx xxx, ni imel prilike, da bi govoril z njo. Obstal je pred njo in rekel: »Godična Astonjeta, veseli me, da sva se srečala.« »Zakaj?«

»A no, to je ravno vprašanje! Na katerega bi ne sam vedel odgovoriti, ampak veseli mé vas vidite vselej, kadar pridem.«

To je rekel.

»Ali se spominjate, gospodična Antoniljeta, kdaj sva se prvič srečala?«

»Ne, pozabila sem.«

»Vidite, to je bilo takrat, ko ste se pripeljala s stricem prvič sem in je bil lov nam me čast.«

»Vi ste bili tudi pri nas?«

»Da, toda jako mlad.«

xxx...

Zdelo se ji je vse to zelo dolgočasno, iz lovske sobe pa je prihajalo veselo petje.

»In potem sem vedno mislil na vas, ko sem bil na vojski in pozneje.«  In prijel jo je na lahko roko. xxx... Odtegnila mu je roko, on pa se je sklonil k njej in rekel:

»Jaz vas tako ljubim, Antónijeta.« 

Izgovarjal je to s takim glasom, de se je čutilo, kako je prišlo vse iz srca. Ona je vas ratrepetals nikdar ni bil nihče govoril take besede in tako iz srca. Bila je kakor omamljena in mu je dopustila. On ji je poljubljal roko, ko je klečal, a takrat je nekaj zašumelo xxx.

Srečala sta se potem in večkrat stal je vselej pred njo z resnimi žalujočim očmi.

Ne gradu le bival takrat s stricem mlad plemič z rodu grofov Ingajer. Mislila je, da ni navaden xxx xxx bila je še mlada, xxx in je sanjarila njenem xxx junaku, ki bo nekoč prišel po njo, kakor pojo o tem pesmi, kakor pripovedujejo stare bajke. Xxx grof xxx, kakor xxx, predstavljala xxx ga je xxx. A bil je iz imenitne rodbine.

Kmalu po enem dogodku na vrtu je stric govorila z njo resno, govoril je prek Vajkardo in ji obetal lepe svet in dvorane v svetu. Imenoval ji je le xx. In tisto noč je ostala sama z mladim plemičem v sobi: Bil je lep spomladanski večer in ga pod grajskim obzidjem je šumel veter in hrepenečo jato sto in sto ptičev je pelo pesem ljubezni. Tudi ona je čutila tiho hrepenenje. Stopila je k oknu in on je stopil za njo. Šepetal ji je lepe besede in ji govoril o lepem svetu tam zunaj, o beth, o dvoru okrasnih dvoranah o xxx. Zahrepenela je po tem svetu.

Želela je živeti tako življenje. Prosil jo je ljubezni in obljubila mu je, da bo njegova... Takoj drugi dan je odpotovala in začelo se je življe nje po velikih gradovih, v bleščečih dvoranah, xxx mestih. In v tem življenju se ji je zdelo, da ljubi tudi njega ki, jo je vedel v to življenje. In zgodilo se je, da je srečala na bogati pojedini Vajkardovega prijatelja. On ji je sporočil pozdrave od njega. Takrat se je prvič spomnila doma Valkarda. Zakaj ne gre v svet Kako more živeti tam?" si je mislila. Govorila je prijateljem o Vajkardu in ko je omenil, da jo on ljubi, se mu je nasmejala, saj svet, ki je v njem živela, se je smejal xxx xxx. Govorili so, da je to nekaj starega, kar ni več v modi, da se s tem ukvarjajo samo mladi in neizkušent ljudje. Antonijeta je imela mnogo častilcev in to ji je ugajalo. Vedela je da je bila lepa in da ji gospe in gospodične zavidajo njeno lepoto in njene zmage. Ugajalo je, da je med častilci tudi Vajkard In xx se je xxx.

»On je dolgočasen zaljubljenec, ne pozna sveta!« je rekla prijatelju in se spomnila vseh tistih, ki so ji že odkrili svojo ljubezen, ki so jo obdavali s cevetjem ter šepetali najslajše besede: Antonijeta je bila kraljica v dvoranah, občudovali so jo in ona je hotela biti občudovana.

Hotela je, da ji poklekujejo pred noge junaki in bogati plemiči, a ljubila ni nikogar: slavnega in lepega junaka, ki je bila o njem sanjala nekdaj, ni bilo odnikoder. In če bi bil prišel, bi bil moral poklekniti prednjo in bil bi enak drugim. Zato je spomin na Vajkarda zamotil; tudi drugi so znali krasno govoriti, kadar so slavili njeno krasoto. Pustila je ženina, ki ga ni ljubila: in on je ni prosil ljubezni. To je Antonijelo utalilo. Bila je prosta on posled je igrala le bolj svojo veselo xxx. Vsi, katerim je zajeta lepota xxx stce, so morali čutiti njeno samevanje, čutila je bolj in bolj, da je ta množica ne ljubi ampak le časti. In njena sebičnost je to hotela. Približal se ji je nekoč na plesu xxx mladenič. Plah je bil, komaj si je upal pogledati vanjo. Ljubezen mu je gorela iz oči. Vedela je, da jo ljubi in laskala se mu je. Takrat se je xxx xxx, saj ji je bilo mladenič xxx ženila, da je prevarana. Xxx xxx svet, ki je v nje da je grešila zoper ljubezen.

In zaželela se ji je domov, na staro graščino, kjer vlada mir, kjer ni hinavskih besedi, kjer ljudje govore odkrite besede. Tam je hotela popraviti, kar je bila zakrivila svetu, svet ji je uničil sanje, vzel ji je vse.

Je hotels aber andjim, lepela sama. Naveličala se je bila razkolnega, burnega življenja, zahrepenela je po tihoti. Bala se je osamelosti, a zdelo se ji je, da ves čas od šumnem svetu, ni utegnila premljevati sama o sebi.

»No, in zdaj?« se je vprašala Antonjeta, ko se je spomnila vsega tega: »Ali ni tu zopet isti svet?«

Bila je noč. Prižgala je luč in je dolgo slonela ob mizici ter premišljala vse, pred njo pa je letalo pismo Vajkardovo in pisanje starčkovo. Par dni pozneje je prijahal gospod Vajkard. Vprašal je hlapca po Antonljeti, takoj ko je čul da je v sobi, je od-hitel po stopnicah. Nekoliko nemirno mu je bilo srce, ko je potrkal.

Antonijeta je stala ob oknu, ko je vstopil. Priklon se ji je globoko in tako nerodno, da bi se bila Antonije ta skoraj zasmejala.

»Klanjam se, gospodična Antonijeeta! Odpustite, če vas motim,« je dejal.

Šla mu je naproti in mu je veselo podala roko, ki jo je poljubil. Bil je tak kakor nekdaj in njegove oči so gledale resno, vprašujoče.

»Sedite, prosim,« je rekla in mu po nudila stol. On pa je začel takoj z jasnim glasom:

»Najprej gospodična Antonijeta, naj vas prosim, da izpustite ljudi, ki so zaprti po nedolžnem.«

»Kje?« se je začudila Antonijeta.

»Tu v gradu, v turških ječah.«

Antonijeta je pobledela. »O tem nisem vedela ničesar: Za enega je prosil starček na vasi...«

»In niste ga izpustili. To ni bilo lepo, gospodična Antonjeta,« je rekel Vajkard.

Antonijela se je začudila: »Izpustila sem ga takoj prvi dan.« Je ponovila.

»Jaz sem bil danes na vasi. Srečam starca. Je sin doma, vprašam; ni ga doma, odgovori starec. Mislil sem si gospod, da je gospodična dobra, a ni dobra, oskrbnik jo je zmotil. Prijazna nam je bila, ko se je pripeljala, a zdaj je vse, kakor je bilo. In zelo je bil žalosten. Zato sem prišel k vam, gospodična Antonijeta. In moram reči, da ni lepo, ako ne verjamete ljudem, ki vas ljubijo. Jaz, gospodična Antonijeta, nimam nič od tega, a žal mi je ljudi, ki trpe po krivici. V njih imenuj vas prosim, bodite dobri! Obljubili ste jim, da jih povabite na grad, da vam vse potožijo in jim niste storili tega veselja. Ljubijo vas.«

Umolknil je in delo se mu je, da je govoril pretrdo. Antonijeta si je zakrila obraz. Hudo ji je bilo tem bolj, ker ji je vse to očital on in po krivici. Ni mogla odgovoriti, nikdar ni bila vajena, da bi ji bil kdo kaj očital z tako jasnim čistim glasom. Čutila se je pred njim majhno in on se je zdel tako dober, blag, velik. Vstala je in rekla:

»Dovolite, da pokličem oskrbnika.« 

Ko se je vrnila, je Vajkard nadaljeval:

»Drugo, za kar sem prišel, je da ne ravnate s ljudmi tako, da bodo morali bežati po vsej deželo. Ko ne bi bilo mene blizu, bi bil delal val oskrbnik se drugače. Prišel sem nekoč na grad; 10 hlapcev je teplo kmeta, oskrbnik pa je ukazoval. Ko sem se potegnil za kmeta, mi je to prepovedal. Dekle zaprtega fanta je pri mojih ljudeh, ker je komaj ubežala oskrbniku. Prosil bi vas torej, gospodična Antonijeta, da pazite, koga imate v službi. In prosil bil, da rešite ljudi tega...«

Vstopil je oskrbnik. Priklonil se je Antonijeti in potem gostu.

»Zakaj niste izpustili fanta, kakor sem ukazala?« je rekla Antonijeta strogo.

»Izpustil sem ga, vaša milost, kakor ste ukazal.«

»Ni res,« je rekel Vajkard.

Oskrbnik je umolknil. Vajkard je pogledal Antontjeto, ki je slonila ob mizi.

»Pokličite ječarja!« je velel Vajkard.

Oskrbnik se ni ganil. Vajkardu je zakipela kri, oči mu zažarele.

»Tam je moja zapovednica,« je rekel oskrbnik.

Antonijeta je vstala.

»Pokličite ga!« je ukazala.

Oskrbnik je odšel.

»Oprostite, gospodična Antonijeta.« Je rekel Vajkard, »meni se zdi, da vas ne poslušajo, da zapovedujejo drugi, ne pa vi.«

Antonijeta je molčala.

»Zmotil se je, izpustil je drugega vaša milost,« je rekel oskrbnik in se priklonil.

Ječar je molčal. A Vajkard je stopil pred oba in vprašal ječarja:

»Koga je velel spustiti...«

»Kmeta...« Je jeclal ječar.

»Sedaj slišite; gospod oskrbnik! Se mi se je zdelo,« je rekel Vajkard.

»Izpustite vse!« je rekla Antonijeta in mignila oskrbniku, naj odide.

»Dovolite, gospodična Antonijela, da potem pregledam, kako so izpolnil vašo zapoved,« je rekel Vajkard glasno.

Antonijeta je prikimala. Nastal je molk, ko sta ostala sama.

»To ste lepo storili, gospodična Antonijeta,« je nadaljeval Vajkard z nekoliko milejšim glasom.

»Zahvaljujem se v imenu vseh, ki ste jim priznali pravico. A tudi sami se pridejo zahvaljevat. A da končam, naj povem še tretji vzrok, zakaj sem prišel sem. Kakor vam je znano, je prišlo večkrat do razporov med menoj in vašim oskrbnikom, ker si je svojil sem jo onstran meje in je sploh hotel sejati prepir. Ne rečem, da je delal to vam na korist, kakor bi bil dovolit sploh dvomiti o tem, da je delal kaj vam na korist; dvomim o njegovi poštenost, kakor vsi, ki ga poznajo. Ali to je vaša rot. Da si je prisvojeval tuje blago, to je imelo svoj namen. Ako bi bil sam hotel izkazati pravice, bi moral k višji gospodi. A tega nisem hotel zaradi vas, gospodična Antonijeta ker se ne maram proptrati s svojimi sosedi. Pretepati in prepirati se soskrbnikom bi bilo zoper mojo čast, škodoval mi je mnogo; zahtevam, da pravično zopet stoji meja, kjer je stala.«

»To xxx sami!« je rekla tiho Antonijeta.

»Zahvaljujem se vam za vašo zaupljivost, gospodična Antonijeta,« je rekel Vajkard in utihnil, kakor da premišljuje, ali ji ima še kaj povedati.

Njegov obraz je bil ves čas zelo resen in beseda njegova je bila trda. Antonijeta se je spomnila tistih njegovih šepetajočih besed, ki jih je bil nekoč govoril tako iz srca, danes pa je bilo vse tako trdo, neusmiljeno. Priznati si je morala, da ga je čakala težko, da si je želela njegove družbe v zapuščenosti a sedaj ji je bil skoraj sopra. Navajena je bila sladkih besed lepih govoric, globokih poklonov, on pa je govoril samo o gospodarstvu, o mejah. Ni prišel zaradi nje, ampak zaradi drugih in zaradi mej. Niti ene prijazne vdane besede ni izustil, razen vedno ponavljane gospodične Antonijete. Le tedaj se je včasih dal slutiti tisti glas, ki ji je nek daj govoril: "Jaz vas tako ljubim!" Začutila je, da je zapuščena, osamljena, na bolj, nego kdaj prej. Niti to, kar je pričakovala, da ji bo sladilo samotne dni, niti to ni bilo, kakor je mislila. Brez čuta je svet, brez ljubezni a zanjo. In prišla ji je misel: Kam sedaj? Ali naj živim tu sovražena, o samljena, ali bežim nazaj med svet?. V samostan? Naenkrat se ji je pojavila ta misel. Naslonila je utrujeno glavico na mizo in zmagovale so jo solze.

»Da, da take so gospodarske skrbi,« je nadaljeval Vajkard, »in to je lepo, da se jih ne bojite. Ampak dobrih ljudi potrebujete,. zanesljivih. Ljudje vas ljubljo... Pa kako dolgo vas ni bilo nazaj, gospodična Antonijeta. Seveda, lepo je v svetu. Ampak jaz sem rajši tu. Sam sem sicer, pa saj je dela dovolj. Vidite tu okoli, to so vaši ljudje, dobri jim moramo biti, mnogo so trpeli. Pa zakaj ste se pravzaprav vrnili tako nenadoma? Jaz sem se vas res razveselil in ljudje, ljudje... Videli boste, kako se človek privadi. Seveda v svetu je xxx xxx. No, družba vam pride na grad In kratkočasili se boste. Ako vam je drago, gospodična Antoutjeta, v moji dolini imate krasen lov. Pripravim vam vse. Zabave. dovolj tudi pri nas. Poglejte, kdo bi si mislil, da se tako snidemo? Poslej, upam, gospodična Antonijeta, da se vidimo večkrat... Ako potrebujete mojih nasvetov, pomoči prosim, blagovolite mi samo sporočiti. Upam, da si bomo dobri sosedje. Verjemite mi, da nihče... gotovo mi bo največje veselje, da se boste odklanjali moje prijateljske podpore... Upam, da mi zaupate, jaz vam, gospodična Antonijeta, drugega ne morem... veste, da bi... in ne morem vam biti dovolj hvaležen, da ste tako dobra... Jaz nimam niti enega jetnika. In sedaj ne bodo govorili, da niste dobri... Vi ste dobri, gospodična Antonijeta...«.

Antonjeta ni poslušala tega dolgega govora, ki je bil kakor, da se nekdo pogovarja sam s seboj. Šele proti koncu je čula nekaj besed. Ihtela je in tako težko ji je bilo v duši. Tako je želela imeti človeka, ki bi mu povedala in upala je, da bo prišel on, a prišel je -- in ne more mu povedati. Nikjer več ni v njem nič kar bi želela slišati po tako dolgi dobi. Prešlo je vse. Obrisala si je solze in stopila k oknu. Tudi on je vstal.

»Težko je res, gospodična Antonijeta, ampak jaz ne morem drugega, kakor da vam prijateljsko pomagam. Dovolite torej, da pregledam, kako so izrešili vaš ukaz.« 

Poklonil se je in odšel.

Antonijeta je sedla na naslanjač in je glasno zajokala. Nekaj tako čudne Ji je bilo v duši, da ni mogla razumeti. Ni mogla razumeti, ali se joka od žalosti ali od veselja... Polnilo se je v duši in hotelo je na dan. Hotelo se ji je, da bil pokleknila pred noge dobremu človeku Vajkardu in ga rotil, da naj jo dvigne k sebi.

Ko je Vajkard prišel na dvorišče, so stali tam kmetje, izpuščeni iz ječ; hoteli so se zahvaliti Antonijeti. Hlapci pa so jih podili domov. Ko so jetniki zagledali Vajkarda, so šli prot njemu. Potolažil jih je, da se lahko zahvalijo Antonijeti, a prej morajo biti vse ječe prazne. Prešel je torej z xxx xxx vse temnice in ko se je vrnil na dvorišče, je poslal slugo, naj pokliče Antonijeto. Prišla je počasi na stopnica in izpuščeni jetniki so poklekovali iz hvaležnosti pred njo. Govoriti ni mogla. Mignila jim je, naj xxx odidejo domov. Po dvorišču pa so se glasili glasovi:

»Proč z oskrbnikom!«  Oskrbnika ni bilo nikjer. Veseli so odhiteli v vas.

Vajkard je spremil Antonijeto po stopnicah.

»Kako ste ginjeni, gospodična Antonijeta, vidite to je sreča, drugim dati srečo,« je rekel, ko si je brisal solze.

Pri vratih se ji je poklonil.

»Opravil sem kar sem hotel in upam, da vas smem zopet obiskati.«

»Pridite kmalu, dragi prijatelj,« je rekla Antonijeta, ko ji je poljubil roko.

Odšel je s trdimi koraki po stopnicah.

Antonijeta pa je stopila v svojo sobo in ni mogla razumeti, zakaj je odšel kar tako.

»Ne ljubi me več,« je vzdignila in začela je misliti na samostan. Sklenila si je urediti vse gospodarstvo, obxxx uboge in zapustiti xxx. Dolgo je premišljala.

Pro večera je stopil v sobo sluga in naznanil, da so našli Vajkarda na xxx ustreljenega. Ljudje so videli sovražnika, ki je bežal na konju proti xxx.

Antouljeta se je zgrudila na naslanjač - In se je jokala dolgo v noč.

i

Par dni pozneje je jezdila Antonijeta proti dolski graščini. Pot je vodila skozi divje gozde; sredi njih se je skrivala graščina. Ko je prijezdi na grad, so zalajali psi, hlapci so se bližali z negotovimi koraki, žen pa so pobegnile z dvorišča.

»Kako je gospodu Vajkardu?« je vprašala.

»Bolje, je, gospod je trden, je bil vojaki; ampak telovaja bi jaz obesil!« je odgovoril star hlapec in ni vedel, ali bi ji pomagal s konja, ali bo skočila sama na tla. Prijel je konja xxx gledal je proč.

»Odvedite me h gospodu...« je reka.

Mlad fant se j je priklonil in odšla je za njim. Na dvorišču pa se je zbrala družina, ženske so sklepale roke, in stari hlapec, ki si je ogledoval belega Antonijetinega konja, je od veselja pljunil v stran.

Še stara dekla se je začela jokati od veselje, ker se je spomnila, da je pestovala gospoda Vajkarda.

Antonijeta je stopala po pustih hodnikih in votlo so odmevali koraki. Fant je obstal pred vratmi in jih odprl.

»Tukaj, prosim...«

Vstopila je v preprosto sobo in obstala...

»Tako sam!...«

»Antonijeta,« je vzkliknil Vajkard.

In bledo lice je oblila lahna rdečica. Stopila je bliže k postelji.

»Antonijeta!« je ponavljal in srečno smehljaj, poln ljubezni se mu je razjasnil resni obraz.

Stopila je k njemu. Dvignil je roko, ki mu jo je podala Antonijeta. In jo je hotel poljubiti, a ona si je zakrila obraz in je sedla ob postelji.

»Antonijeta, kako željno sem pričakoval, vi moja sreča, vi moje življenje!«

Naslonila se je nad njim.

»Odpustite mi, dragi prijatelj, kar sem vam storila.«

Prijel je njene bele roke in jih poljubljal.

»Ljubil sem vas. Antonijeta, in kdor ljubi, nima kaj odpuščati. Vse je bilo sladko, kar je prihajalo od vas. Trudno je naše življenje in malo je lepega in srečnega, a vse lahko damo, ako ljubimo. Ne plakajte, Antonijeta, odpustite mi morda pretrde besede. Dobri ste, Antonijeta. Ljubil sem vas v veseli mladosti, ljubil sem vas sredi vesele družbe, ljubil sem vas, ko ste odšli v svet iskati srečo, ljubil sem vas še bolj, ker sem se bal, da niste srečni. Življenje bi bil dal, ko bi bil mogel z njim dati srečo vam. In ko ste se vrnili, kdo je čakal vaše vrnitve bolj, nego jaz, ko je s tem prišla v moje srce prvič zopet nada, da vas ni uničil svet, le Antonijeta. In kako sem bal, da ste se spremenili, in da neboste hoteli govorili s sosedom, ki ni vajen lepih dvoran. Ah, gospodična Antonijete, da ste čutili to sladko radost, ko sem vas našel in xxx xxx strah, da vas izgubim za vselej. In nisem hotel drugega, toga da bi bil dobri vsem, ki vas ljubijo, podložnikom svojim in meni. In kako sem bil srečen, ko sem čul iz vaših ust besede: Izpustite vse...«

Utrudil se je tako, da ni mogel nadaljevati...

»Vi trpite zaradi mene,« je rekla Antonijeta in naslonila glavo na njegovo zglavje.

»Ne trpim, gospodična Antonijeta morda je prav, da smo se spoznali in našli...« 

Sklonil se je k njej in jo začel poljubljati: »Antonijeta, Antonijeta...«

Od takrat so prišli boljši časi v vasi.

KONEc.