Location via proxy:   [ UP ]  
[Report a bug]   [Manage cookies]                
Wikipedija

Mari

Mari (klinopisno 𒈠𒌷𒆠, ma-riki), sedanji Tell Hariri (arabsko تل حريري‎), je bila starodavna semitska mestna država v sedanji Siriji. Ostanki mesta in tella so na zahodnem bregu Evfrata 11 kilometrov severozahodno od Abu Kamala in približno 120 kilometrov jugovzhodno od Deir ez-Zorja. Mari je kot trgovsko središče in hegemonska država cvetel od okoli leta 2900 do 1759 pr. n. št.[op 1] Mesto je bilo zgrajeno načrtno sredi trgovskih poti ob Evfratu. Bilo je posrednik med Sumerijo na jugu in eblaitskim kraljestvom ter Levantom na zahodu.

Mari
تل حريري (arabsko)
Ostanki Marija
Mari leži na vzhodu Sirije, blizu meje z Irakom.
Mari leži na vzhodu Sirije, blizu meje z Irakom.
Mari
Geografska lokacija: Sirija
Drugo imeTell Hariri
LokacijaAbu Kamal, governorat Deir ez-Zor,
Sirija Sirija
RegijaGornja Mezopotamija
Koordinati34°32′58″N 40°53′24″E / 34.54944°N 40.89000°E / 34.54944; 40.89000
TipNaselje
Dolžina1000 m
Širina600 m
Površina60 ha
Zgodovina
Ustanovljenookoli 5. tisočletja pr. n. št.
Opuščeno1759 pr. n. št.
Obdobjebronasta doba
Kulturevzhodnosemitska (kiška civilizacija), amoritska
Druge informacije
Datumi izkopov1933–1939
1951–1975
1979–danes
ArheologiAndré Parrot
Stanjeruševine
LastništvoJavno
Javni dostopDa

Mari je bil sredi 26. stoletja pr. n. št. zapuščen in kmalu spet obnovljen ter pred letom 2500 pr. n. št. postal glavno mesto hegemonske vzhodnosemitske države. Zapletel se je v dolgo vojno s svojim tekmecem Eblo. Znan je bil po močni naklonjenosti sumerski kulturi. V 23. stoletju pr. n. št. so Mari uničili Akadci, ki so dovolili obnovo mesta in imenovali vojaškega guvernerja z naslovom šakkanakku (vojaški guverner). Guvernerji so se po razpadu Akadskega cesarstva osamosvojili in iz mesta naredili regionalno središče doline srednjega Evfrata. Šakkanakkuji so v Mariju vladali do druge polovice 19. stoletja pr. n. št., ko je dinastija iz neznanih razlogov propadla. Kmalu po njihovem propadu je Mari postal prestolnica amoritske dinastije Lim. Amoritski Mari je bil kratkoživ, ker ga je okoli leta 1761 pr. n. št. okupirala Babilonija. Kot majhno mesto je preživel oblast Babiloncev in Asircev, v helenističnem obdobju pa je bil zapuščen in pozabljen.

Marijci so častili semitska in sumerska božanstva. V predamoritskem obdobju je bilo čutiti močan sumerski kulturni vpliv. Mari ni bil mesto sumerskih priseljencev, ampak mesto sumersko govorečih prebivalcev, ki so govorili narečje, podobno eblaitščini. Amoriti so bili Zahodni Semiti, ki so se začeli tja naseljevati pred 21. stoletjem pr. n. št. Do prihoda dinastije Lim okoli 1830 pr. n. št. so postali dominantna populacija v Rodovitnem polmesecu.

Odkritje Marija leta 1933 je dalo pomemben vpogled v geopolitični zemljevid starodavne Mezopotamije in Sirije, ker se je v mestu našlo več kot 25.000 tablic s pomembnimi podatki o upravljanju države v 2. tisočletju pr. n. št. in diplomatskih stikih med političnimi entitetami v regiji. Podatki so razkrili obširne trgovske mreže, ki so v 18. stoletju pr. n. št. segale do Afganistana v Srednji Aziji in Krete v vzhodnem Sredozemlju.

Ime

uredi
 
"Država Mari" (klinopisno: 𒈠𒌷𒆠, Mari-ki), napis na Idi-ilumovem kipu (okoli 2090 pr. n. št.)

Ime Mari, v klinopisu zapisano kot 𒈠𒌷𒆠 (ma-riki),[1] izhaja iz imena boga Mera, starodavnega severnomezopotamskega in sirskega boga neurja in zavetnika mesta.[2] Obe imeni sta se sprva pisali enako.[3]

Zgodovina

uredi

Prvo kraljestvo

uredi
Prvo Marijsko kraljestvo
Mari
okoli 2900 pr. n. št.–okoli 2500 pr. n. št.
 
Zemljevid mesta
Glavno mestoMari
Skupni jezikimarijsko nrarečje eblaitščine
Religija
mezopotamsko mnogoboštvo
Vladamonarhija
Zgodovinska dobabronasta doba
• ustanovitev
okoli 2900 pr. n. št.
• ukinitev
okoli 2500 pr. n. št.

Za Mari se domneva, da se ni razvil iz majhnega naselja,[4] temveč je bil v zgodnjem dinastičnem obdobju okoli 2900 pr. n. št. zavestno zgrajen kot novo mesto, ki naj bi nadziralo vodne poti po Evfratu, ki so povezovale Lavant s Sumerijo na jugu.[4][5] Mesto je bilo zgrajeno 1 do 2 km zahodno od Evfrata, da bi bilo zavarovano pred poplavami.[4] Z reko je bilo povezano s 7 do 10 km dolgim umetnim kanalom, ki je služil za transport blaga, vendar je zdaj njegovemu toku težko slediti.[6]

Izkopavanje mesta je težavno, ker je zakopano globoko pod kasnejšimi bivalnimi plastmi.[5] Do zdaj sta bila odkrita obrambni sistem pred poplavami[5] in 6,7 m debel krožni nasip za zaščito mesta pred sovražniki.[5] Na površini, dolgi okoli 300 m in zavarovani s posebnim 8 do 10 m visokim obzidjem, okrepljenim z obrambnimi stolpi, so bili vrtovi in obrtniške četrti.[6] Med druge najdbe spadajo ena od mestnih vrat, ulica, ki se začne v središču mesta in konča pri vratih, in stanovanjske hiše.[5] Mari je imel osrednjo gomilo (tell),[7] na kateri niso odkrili nobenega templja ali palače.[5] V mestu samem je bila izkopana velika palača dolga 32 m in široka 25 m, ki je bila, kot kaže, upravna zgradba. Imela je kamnite temelje in prostore, dolge 12 in široke 6 metrov.[8] Mesto je bilo iz neznanega vzroka zapuščeno v zgodnjem dinastičnem obdobju okoli leta 2550 pr. n. št.[5]

Drugo kraljestvo

uredi
Drugo Marijsko kraljestvo
Mari
okoli 2500 pr. n. št.–okoli 2290 pr. n. št.
 
Drugo Marijsko kraljestvo med vladanjem Iblul-Ila
Glavno mestoMari
Skupni jezikimarijsko narečje eblaitščine
Religija
mezopotamsko mnogoboštvo
Vladamonarhija
Zgodovinska dobabronasta doba
• ustanovitev
okoli 2500 pr. n. št.
• ukinitev
okoli 2290 pr. n. št.
 Naslednice
Akadsko kraljestvo  

Nekje na začetku zgodnjega dinastičnega obdobja III (pred letom 2500 pr. n. št.)[9] je bil Mari ponovno naseljen in obnovljen.[5][10] Novo mesto je imelo veliko značilnosti starega mesta, vključno z notranjim obzidjem in mestnimi vrati.[5][11] Obdržalo je tudi zunanji okop s premerom 1,9 km. Na njem je bilo dva metra široko obzidje[11] za zaščito lokostrelcev.[5]

 
Kip Ebih-Ila, upravitelja Marija (25. stoletje pr. n. št.

Mesto samo je bilo popolnoma preurejeno[12] po skrbno pripravljenih načrtih. Najprej so bile zgrajene ulice iz dvignjenega središča mesta do mestnih vrat, ki so zagotavljale odtekanje meteorne vode.[5]

V središču mesta je bila kraljeva palača, zgrajena tako, da je služila tudi kot tempelj.[5] Pod palačo so bile odkrite štiri arheološke plasti (od najmlajše P0 do najstarejše P3). Spodnji dve plasti sta iz akadskega obdobja.[13] Izkopani sta gornji dve plasti,[13] v katerih so odkrili tempelj, imenovan Enceinte Sacrée (Sveto mesto).[13] Bil je največji v mestu, komu je bil posvečen, pa ni znano.[13][14] Izkopana je bila tudi stebriščna prestolna dvorana in dvorana s tremi dvojnimi vrstami lesenih stebrov, ki je vodila v tempelj.[13]

V mestu je bilo odkritih še šest drugih templjev, vključno s templjem Massif Rouge, posvečen neznanemu božanstvu, in templji bogov Nini-Zaze, Ištarat,[15] Ištar, Ninhursage in Šamaša.[14] Vsi templji, razen Ištarinega, so stali v središču mesta. Na prostoru med Enceinte Sacrée in Massif Rouge je bilo verjetno upravno središče velikega svečenika.[14]

Zdi se, da je bilo Drugo kraljestvo močna in politično uspešna država.[9] Kralji so se naslavljali z lugal.[16] Za mnoge obstajajo pisni dokazi, med katerimi je najpomembnejše pismo lugala Enna-Dagana Irkab-Damu iz Eble,[op 2] napisano okoli leta 2350 pr. n. št.[op 3][19] Kralj Marija v njem omenja svoje predhodnike in njihove vojaške dosežke.[20] Branje tega pisma je še vedno problematično, zato obstajajo številne interpretacije njegove vsebine.[21][22][23]

Vojna z Eblo

uredi
 
Marijski vojak s sekiro
 
Iški-Mari, kralj Drugega marijskega kraljestva okoli 2300 pr. n. št.

Najzgodnejši potrjeni kralj v pismu Enne-Dagana je Ansud, ki je omenjen kot napadalec na Eblo, tradicionalnega rivala Marija, s katerim je imel Mari dolgo vojno,[24] v kateri je osvojil številna eblaitska mesta, vključno z Belanom.[op 4][23] Naslednji v pismu omenjeni kralj je Sa'umu, ki je osvojil deželi Ra'ak in Nirum.[op 5][23] Sredi 25. stoletja pr. n. št. je Mari premagal kralj Eble Kun-Damu.[27] Vojna se je nadaljevala pod Ištub-Išarjem, ko je Mari v času eblaitske šibkosti sredi 24. stoletja pr. n. št. osvojil Emar.[23] Eblaitski kralj Igriš-Halam je moral marijskemu kralju Iblul-Ilu plačevati davek.[27][28] V pismu je omenjeno, da je Iblul-Il osvojil številna eblaitska mesta in vodil pohode v regiji Burman.[23]

Davke je prejemal tudi Enna-Dagan.[28] Njegovo vladanje se je v celoti prekrivalo z vladanjem Irkab-Damuja Eblaitskega,[29] ki je uspel premagati Mari in mu prenehal plačevati davek.[17] Mari je premagal Eblin zaveznik Nagar v sedmem letu eblaitskega vezirja Ibriuma, kar je povzročilo blokado trgovskih poti med Eblo in južno Mezopotamijo preko severne Mezopotamije.[30] Vojna je dosegla vrh, ko je eblaitski vezir Ibbi-Sipiš sklenil zavezništvo z Nagarjem in Kišem, da bi porazili Mari v bitki pri Terki.[31] Ebla sama je doživela prvo uničenje nekaj let za Terko okoli leta 2300 pr. n. št.[32] med vladanjem marijskega kralja Hajdarja.[33] Po mnenju Alfonsa Archija je Hajdarja nasledil Iški-Mari, katerega kraljevi pečat so našli. Na njem so prizori bitk, zato Archi meni, da je bila Ebla uničena, ko je bil Iški-bari še general.[33][34]

Uničenje Drugega kraljestva

uredi

Samo deset let po uničenju Eble (okoli 2300 pr. n. št., srednja kronologija) je Mari uničil in požgal Sargon Akadski. To leto njegovega vladanja se imenuje "Leto, v katerem je bil uničen Mari".[31][35][36][37] Michael Astour je predlagal datum okoli 2265 pr. n. št. (kratka kronologija).[38] Zadnji kralj Marija pred akadsko osvojitvijo mesta je bil verjetno Iški-Mari.[39] Sargon Akadski je pobiral davek v Mariju in Elamu:[40]

"Kralj Sargon se je v Tutuli priklonil Daganu. On (Dagan) mu je dal Gornjo deželo: Mari, Jarmuti in Eblo vse do Cedrovega gozda in Srebrnih gora."
— Sargonov napis v Nipurju[41][42]

Tretje kraljestvo

uredi
Tretje marijsko kraljestvo
Mari
okoli 2266 pr. n. št.–okoli 1761 pr. n. št.
 
Tretje marijsko kraljestvo med vladanjem Zimri-Lima okoli 1764 pr. n. št.
Glavno mestoMari
Skupni jezikiakadščina, amorejščina
Religija
stara levantinska religija
Vladamonarhija
Zgodovinska dobabronasta doba
• ustanovitev
okoli 2266 pr. n. št.
• ukinitev
okoli 1761 pr. n. št.
Predhodnice		 Naslednice
  Akdsko kraljestvo
Prva babilonska dinastija  

Marijsko kraljestvo je bilo dve generaciji opustošeno, dokler ga ni obnovil akadski kralj Maništušu.[43] Mesto je upravljal njegov vojaški guverner (šakkanakku).[44] Akadci so imeli v mestu neposredno oblast, kar je razvidno iz Naram-Sinovega imenovanja dveh njegovih hčera na svečeniška položaja v mestu.[44]

Dinastija šakkanakkujev

uredi
 
Puzur-Ištar, šakkanakku Marija okoli 2050 pr. n. št.

Prvi član dinastije šakkanakkujev je bil Ididiš, imenovan okoli leta 2266 pr. n. št.[op 6] Iz seznama šakkanakkujev je razvidno, da je vladal 60 let[46] in da ga je nasledil sin, s čimer je položaj postal deden.[47]

Splošni načrt tretjega Marija je ostal nespremenjen.[48] Staro kraljevo palačo je zamenjala nova palača šakkanakkujev.[49] V vzhodnem delu mesta je bila zgrajena še ena manjša palača,[7] v kateri so bile grobnice kraljev iz prejšnjih obdobij.[50] Obrambni okopi so bili obnovljeni in okrepljeni, nabrežje pa je bilo spremenjeno v do deset metrov širok obrambni nasip.[49] Notranji obzidani tempeljski kompleks z Ninhursaginim templjem se je obdržal,[49] medtem ko so templji Ninni-Zaze in Ištarat izginili.[49] Zgrajen je bil nov "tempelj levov", posvečen Daganu.[51] Tempelj je zgradil šakkanakku Ištub-Ilum in mu prizidal pravokotno teraso za žrtvovanja v velikosti 40 × 20 metrov.[7][49][52]

Akadsko kraljestvo je med Šar-Kali-Šarijevim vladanjem razpadlo.[53] Mari je spet postal samostojen, vendar so šakkanakuji vladali tudi med Tretjo ursko dinastijo.[54] Ko se je marijska princesa poročila s sinom urskega kralja,[55][56] je Mari formalno prišel pod ursko oblast,[57] kar ni oviralo njegove neodvisnosti.[58][59] Nekaj šakkanakkujev je v svojih posvetilnih napisih uporabljalo celo kraljevski naslov lugal, medtem ko so v uradni korespondenci z urskim dvorom uporabljali naslov šakkanakku.[60] Dinastija je iz neznanih vzrokov izginila dolgo pred ustanovitvijo naslednje dinastije v drugi polovici 19. stoletja pr. n. št.[61][62][63]

Dinastija Lim

uredi

Za 2. tisočletje pr. n. št. v Rodovitnem polmesecu je bila značilna širitev Amoritov, ki so dosegli vrhunec z osvojitvijo in vladavino na večini regije,[64] vključno z Marijem, ki je okoli leta 1830 pr. n. št. postal sedež amoritske dinastije Lim pod kraljem Jagid-Limom.[63][65] Zapisi in arheološke najdbe so razkrili visoko stopnjo kontinuitete med obdobji šakkanakkujev in Amoritov in ovrgli teorijo, da je bil Mari v prehodnem obdobju opuščen.[55]

Jagid-Lim je bil pred osvojitvijo Marija vladar Supruma.[op 7][op 8][68] Sklenil je zavezništvo z Ila-kabkabujem iz Ekallatuma, vendar se je njuno zavezništvo kmalu sprevrglo v odkrito vojno.[67][69] Konflikt se je končal, ko je Ila-kabkabu ujel Jagid-Limovega naslednika Jahdun-Lima, ki je preživel Ila-kabkabuja, pa so ubili njegovi služabniki.[op 9] Jahdun-Lim je ne glede na to okoli leta 1820 pr. n. št. trdno vladal kot kralj Marija.[op 10][69]

 
Boginja z vazo, Mari, 18. stoletje pr. n. št.

Jadhun-Lim je svojo vladavino začel s podjarmljenjem sedmih uporniških plemenskih poglavarjev, obnovitvijo obzidja v Mariju in Terki in gradnjo nove trdnjave z imenom Dur-Jahdun-Lim.[71] Zatem je začel širiti ozemlje proti zahodu in trdil, da je prišel do Sredozemskega morja.[72][73] Kasneje se je moral soočiti z uporom nomadskega plemena Banu-Jamina s središčem v Tutulu. Upornike je podpiral jamhadski kralj Sumu-Epuh, katerega interese je ogrožalo malo pred tem sklenjeno zavezništvo med Jahdun-Limom in Ešnuno.[58][72] Jahdun-Lim je porazil Jamine, odprti vojni z Jamhadom pa se je izognil,[74] ker je Mari okupiral njegov rival, asirski kralj Šamši-Adad I., sin pokojnega Ila-Kabakuja.[75] Vojna se je končala s porazom Marija[75][76] in Jahdun-Limovim umorom leta 1798 pr. n. št. Dve leti kasneje je bil umorjen tudi njegov domnevni sin in naslednik Sumu-Jamam.[77][78] Mari je zasedel Šamši-Adad I. in ga priključil k svojemu kraljestvu.[79]

Asirsko obdobje in restavracija Limov
uredi

Šamši-Adad je za novega marijskega kralja imenoval svojega sina Jasmah-Adada in ga poročil z Jahdun-Limovo hčerko.[80][81] Ostali člani rodbine Lim so se zatekli v Jamhad.[82] Da bi utrdil svoj položaj proti novemu sovražniku Jamhadu, se je Šamši-Adad poročil z Betlum, hčerko kralja Katne Iši-Adduja.[81] Jasmah-Adad je svojo nevesto zanemarjal, kar je povzročilo politično krizo. Izkazal se je za nesposobnega vladarja in sprožil bes njegovega očeta, ki je umrl okoli 1776 pr. n. št.[81][83][84] Vojska Jarim-Lima I. je iz Jamhada vdrla v Mari, da bi podprla Zimri-Lima, dediča dinastije Lim.[op 11][84]

 
Zimri-Limova investitura, 18. stoletje pr. n. št.

Medtem ko je Zimri-Lim s svojo vojsko napredoval proti Mariju, je poglavar Zimri-Limovega plemena Banu-Simaal strmoglavil Jasmah-Adada[86] in ga prisilil na beg iz kraljestva. Zimri-Lim je prišel v Mari nekaj mesecev po njegovem pobegu.[87] Kmalu po prihodu se je leta 1776 pr. n. št. poročil s princeso Šibtu, hčerko Jarim-Lima I.[84] Zimri-Limov prihod na prestol s pomočjo Jarim-Lima I. je slednjemu omogočil vpliv na status Marija. Zimri-Lim je Jarim-Lima I. omenjal kot svojega očeta, kralj Jamdada pa mu je ukazal, da se razglasi za služabnika najvišjega jamhadskega božanstva Hadada.[88]

Zimri-Lim je svoje vladanje začel s pohodom proti plemenu Banu-Jamina in sklepanjem zavezništva z Ešnuno in babilonskim kraljem Hamurabijem. [82] Svojo vojsko je poslal na pomoč Babiloncem.[89] Svojo ekspanzionistično politiko je usmeril proti severu v porečje gornjega Haburja, imenovano Idamaraz,[90] kjer je podjarmil več malih kraljestev, med njimi Urkeš[91] in Talhajum, in jih prisilil v vazalstvo.[92] Na pohodu je naletel na odpor kralja Andariga Karni-Lima.[93] Zimri-Lim ga je porazil in okoli leta 1771 pr. n. št. vzpostavil oblast nad celo regijo.[94] Začelo se je obdobje relativnega miru in kraljestvo je začelo cveteti kot trgovsko središče.[84]

Odnose z Babilonom je poslabšal spor zaradi mesta Hit, ki je zahteval veliko pogajalskega časa,[95] medtem pa se je okoli leta 1765 pr. n. št. začela vojna z Elamom, v katero sta bili vključeni obe kraljestvi.[96] Nazadnje je Mari okoli leta 1761 pr. n. št. napadel še Hamurabi in končal vladavino dinastije Lim.[97] Terka je postala prestolnica skromnega Kraljestva Hana.[98]

Največja Zimri-Limova zapuščina je obnovljena kraljeva palača z 275 sobami,[7][99] kip Boginja z vazo[100] in kraljevi arhiv z nekaj tisoč tablicami.[101]

Kasnejša obdobja

uredi
 
Šamaš-Riša-Usur (okoli 760 pr. n. št.)

Mari je preživel uničenje in se okoli leta 1759 pr. n. št. uprl Babilonu, zato je Hamurabi uničil celo mesto.[102] Mari se je pretvoril v majhno vas pod babilonsko upravo.[102] Kasneje je postal del Asirije kot eno od ozemelj, ki jih je osvojil asirski kralj Tukulti-Ninurta I. (vladal 1243–1207 pr. n. št.).[103] Zatem je nenehno menjaval asirske in babilonske oblastnike.[103]

Sredi 11. stoletja pr. n. št. je Mari postal del Hane, katere kralj Tukulti-Mer je privzel naslov "kralj Marija" in se uprl Asiriji, zaradi česar je asirski kralj Ašur-bel-kala napadel mesto.[103] Postal je del Novoasirskega kraljestva in bil v prvi polovici 8. stoletja pr. n. št. dodeljen nekemu Nergal-Erišu, ki je vladal pod oblastjo kralja Adad-Nirarija III. (vladal 810–783 pr. n. št.). [103] Okoli leta 760 pr. n. št. se je v gornjem delu srednjega Evfrata, ki je bil uradno pod oblastjo asirskega kralja Ašur-dana III., za neodvisnega guvernerja Suhuja in Marija razglasil Šamaš-Riša-Ušur[104] in oblast prenesel na svojega sina Ninurta-Kudurri–Usurja.[103] Ker se je Mari takrat nahajal v tako imenovani Deželi Lake,[op 12] je malo verjetno, da bi v njem dejansko vladala družina Usur. Vse kaže, da je bil naslov uporabljen iz političnih razlogov.[103] Mari se je kot majhno naselje obdržal do helenističnega obdobja in nato izginil iz zapisov.[103]

Prebivalci, jezik in vlada

uredi
 
Kip Marijca, 25. stoletje pr. n. št.

Ustanovitelji Marija bi lahko bili Sumerci ali verjetneje vzhodnosemitsko govoreči ljudje iz Terke v severni Mezopotamiji.[4] I.J. Gelb povezuje ustanovitev Marija s kiško civilizacijo,[106] kulturno entiteto vzhodnosemitsko govorečega prebivalstva, naseljenega od osrednje Mezopotamije do Eble v zahodnem Levantu.[107]

Mari je bil na svojem vrhu drugo največje mesto v Mezopotamiji in imel okoli 40.000 prebivalcev.[108] Prebivalstvo je govorilo vzhodnosemitsko narečje, zelo podobno eblaitščini,[10][109] medtem ko je imel Mari v obdobju šakkanakkujev vzhodnosemitsko-akadsko govoreče prebivalstvo.[110] V Drugem marijskem kraljestvu so se začela pojavljati zahodnosemitska imena.[111] V srednji bronasti dobi so zahodnosemitska amoritska plemena postala večina pastirskega prebivalstva v dolinah srednjega Evfrata in Haburja.[112] Amoritska imena so proti koncu obdobja šakkanakkujev začela pojavljati tudi med člani vladajoče dinastije.[113]

 
Kipi iz Marija v Narodnem muzeju Alepa

Med vladavino Limov je prebivalstvo postalo pretežno amoritsko, vendar je vključevalo tudi Akadce.[110] Prevladujoč pogovorni jezik je postala amorejščina, za pisanje pa se je še naprej uporabljala akadščina.[114][115][116]

Pastirske Amorite so v Mariju imenovali Hanejci. Izraz je na splošno označeval nomade.[117] Hanejci so bili razdeljeni na Banu-Jamina (Sinovi desnice) in Banu-Simaal (Sinovi levice). Vladarska rodbina je pripadala Banu-Simaal.[117] V kraljestvu je v okrožju Terka živelo tudi pleme Sutejcev.[118]

Mari je bil absolutna monarhija, v kateri je kralj s pomočjo pisarjev nadziral vse vidike državne uprave.[119][120] V obdobju Limov je bilo kraljestvo razdeljeno na prestolnico in štiri province s sedeži v Terki, Sagaratumu, Katunanu in Tutulu. Vsaka provinca je imela svojo upravo.[120] Vlada je kmečko prebivalstvo oskrbovala s plugi in drugim poljedelskim orodjem in v zameno dobivala del pridelka.[121]

Kultura in religija

uredi
 
Marijka, 25. stoletje pr. n. št.

Prvo in Drugo kraljestvo sta bila pod močnim vplivom sumerskega juga.[122] Družbo je vodila mestna oligarhija.[123] Meščani so bili dobro znani po dovršenih pokrivalih in oblačilih.[124][125] Koledar je temeljil na sončnem letu, razdeljenem na dvanajst mesecev. Enak koledar so uporabljali tudi v Ebli in ga imenovali "stari eblaitski koledar".[126][127] Pisalo se je v sumerščini, umetniška dela in arhitektura pa se niso razlikovala od sumerskih.[128]

Mezopotamski vpliv na marijsko kulturo se je nadaljeval tudi v amoritskem obdobju,[129] kar je razvidno iz babilonskega sloga pisave, ki so jo uporabljali v mestu.[130] Sumerski vpliv je bil vsekakor manjši kot v prejšnjih obdobjih. V Mariju je začel prevladovati sirski slog, razviden iz pečatov vladarjev, ki so bili nedvomno sirskega porekla.[129]

Družba je bila razdeljena na plemena,[131] sestavljena večinoma iz poljedelcev in nomadov (Hanejci).[132] V nasprotju z Mezopotamijo je imel tempelj v vsakdanjem življenju manjšo vlogo, ker je bila večina moči zbrana v vladarski palači.[133] Ženske so bile relativno enake moškim.[134] Kraljica Šibtu, na primer, je vladala v moževem imenu, ko je bil odsoten, in imela obsežne pristojnosti in avtoriteto nad moževimi najvišjimi uradniki.[135]

Marijski panteon je vključeval sumerska in semitska božanstva.[136] Večino zgodovine je bil glavno božanstvo panteona Dagan,[137] medtem ko je bil mestni zavetnik bog Mer.[2] Med semitska božanstva so spadali boginja plodnosti Ištar,[136] Attar[138] in bog sonca Šamaš, ki je spadal med najpomembnejša mestna božanstva.[139] Zanj so verjeli, da je vseveden in vseviden.[140] Med sumerska božanstva so spadali Ninhursaga,[136] Dumuzi,[141] Enki, Anu in Enlil.[142] Pomembno vlogo je imelo preroštvo. Templji so zato imeli tudi preroke,[143] ki so svetovali kralju in sodelovali na verskih praznovanjih.[144]

Gospodarstvo

uredi
 
Ostanki Zimri-Limove palače

V prvem Mariju so odkrili najstarejše lončarsko vreteno v Siriji.[145] Mesto je bilo središče metalurgije brona,[4] znano tudi po livarstvu, barvarstvu in lončarstvu.[13] Oglje je dobivalo iz pokrajin ob gornjem Evfratu in Haburju.

Gospodarstvo Drugega marijskega kraljestva je temeljilo na poljedelstvu in trgovanju.[115] Bilo je centralizirano in pod nadzorom lokalnih organizacij.[115] Žito se je hranilo v komunalnih kaščah in delilo v skladu s socialnim položajem.[115] Skupnost je nadzirala tudi črede živine in drobnice.[115] Nekaj ljudi je bilo neposredno povezanih s palačo in ne lokalnimi organizacijami. Mednje so spadali proizvajalci kovin in tekstila in vojaški uradniki.[115] Pomembna partnerica in hkrati tekmica je bila Ebla.[146] Mari je zaradi nadzora nad cestno povezavo med Levantom in Mezopotamijo postal pomembno trgovsko središče.[147]

Amoritski Mari je ohranil starejše vidike gospodarstva, ki je še vedno v veliki meri temeljilo na namakanem kmetijstvu v dolini Evfrata.[115] Mesto je ohranilo svojo trgovsko vlogo in bilo središče trgovcev iz Babilonije in drugih kraljestev.[148] Blago z vzhoda in zahoda je dobivalo po Evfratu in ga izvažalo proti severu, severozahodu in zahodu.[149] Glavno trgovsko blago sta bila baker in kositer, uvožena z iranske planote in nato izvožena na zahod do Krete. Med drugimi dobrinami so bili tudi dragi kamni iz sodobnega Afganistana, baker s Cipra, srebro iz Anatolije, les iz Libanona, zlato iz Egipta, oljčno olje, vino in tekstil.[149]

Odkritje

uredi
 
Izkopavanja arheologov pod vodstvom Andréa Parrota leta 1936, v katerih je bil odkrit kip vojaškega guvernerja Ištub-Iluma

Mari je bil odkrit leta 1933.[150] Odkrili so ga pripadniki krajevnega beduinskega plemena, ki so v gomili Tell Hariri iskali primeren kamen za nagrobnik svojega nedavno preminulega plemenskega poglavarja. Med kopanjem so naleteli na kip brez glave.[150] Ko so za odkritje izvedele francoske oblasti v Siriji, je 14. decembra 1933 začela okolico najdišča odkopavati skupina arheologov iz pariškega Louvrea in odkrila temelje templja boginje Ištar, kar je sprožilo bolj sistematične raziskave.[151]

Sledila je najdba več kot 25.000 arhivskih glinastih tablic, pisanih v akadskem klinopisu,[152] in postalo je jasno, da najdišče predstavlja najzahodnejšo točko sumerske kulture.[153] Najdbe so razstavljene v Louvreu,[154] Narodnem muzeju Alepa,[155] Narodnem muzeju Damaska[140] in Muzeju Deir ez-Zora. V slednjem je razstavljena fasada sobe Dvor palm v Zimri-Limovi palači. Soba je bila rekonstruirana, vključno s stenskimi poslikavami.[156]

Mari so izkopavali v letnih kampanjah 1933–1939, 1951–1956 in od leta 1960.[157] Izkopavanja je 21 sezon do leta 1974 vodil André Parrot.[158] V letih 1979-2004 jih je vodil Jean-Claude Margueron[159] in od leta 2005 Pascal Butterlin.[157] Mariju je od leta 1982 posvečen poseben časopis z naslovom Mari: Annales de recherches interdisciplinaires.[160][161] Arheologi so poskušali ugotoviti, koliko zgodovinskih plasti ima mesto. Vsaka vertikalna sonda do deviških tal je odkrila toliko pomembnih najdb, da so morali izkopavanja nadaljevati v vodoravni smeri.[162]

Poleg znamenitega arhiva glinastih tablic so arheologi odkrili še kipe iz mavca, brona in lapisa lazuli, 20 cm visok kipec pevca Ur-Nanse in druge predmete, na primer modele jeter, pomembne za prerokovanje.

Tablice iz Marija

uredi

Tablice so pisane v akadščini[163] in vsebujejo podatke o kraljestvu, njegovih običajih in ljudstvih iz tistega časa.[65] Več kot 3000 tablic so pisma, ostale pa vsebujejo kraljeve odloke, pravna besedile, blagajniške zapise, navodila za gradnjo kanalov, jezov, zapornic in drugih objektov za namakanje, poslovna besedila in diplomatsko korespondenco.[164] Skoraj vse tablice so iz zadnjih petdeset let marijske neodvisnosti (okoli 1800-1750 pr. n. št.)[165] Večina tablic je objavljenih.[166] Jezik besedil je uradna akadščina, osebna in krajevna imena, kot so Peleg, Serug, Nahor, Tarah in Haran, in sintaksa pa kažejo, da je pogovorni jezik Marijcev spadal v skupino severozahodnih semitskih jezikov.[167]

Seznami vladarjev

uredi

Zgodovino Marija je mogoče razdeliti na tri kraljestva, v katerih je vladalo več dinastij vladarjev.

Prvo kraljestvo

uredi

Sumerski seznam kraljev omenja dinastijo šestih kraljev, podrejenih zdaj Adabu zdaj Kišu.[168] Na zgodnjih kopijah seznama so imena zelo poškodovana,[169] sicer pa so povezana z zgodovinskimi vladarji iz Drugega kraljestva.[170] V Šubat-Enlilu (Tell Lejlan) je bil odkrit nepoškodovan seznam vladarjev, sestavljen v novobabilonskem obdobju.[169] Imena na seznamu niso podobna imenom zgodovinsko izpričanih vladarjev Drugega kraljestva,[169] kar kaže, da so imeli sestavljavci seznama v mislih starejšo in verjetno legendarno dinastijo, ki je vladala pred Drugim kraljestvom.[169]

Vladar Dolžina vladanja Komentar Epitet

Kralji s Sumerskega seznama kraljev

"Potem je bil Adab poražen in kraljevanje je prevzel Mari"[171]

Anbu   30 let Ime se bere tudi Ilšu.[172]
Anba 17 let "Anbujev sin".[171]
Bazi 30 let "strojar (usnja)".[171]
Zizi 20 let "suknjar"[171]
Limer 30 let "svečenik 'gudug'"[op 13][171]
Šarrum-iter 9 let

"Potem je bil Mari poražen in kraljestvo je vzel Kiš."[171]

Drugo kraljestvo

uredi

Časovno zaporedje kraljev Drugega kraljestva je zelo nezanesljivo, predpostavlja pa se, da so v Enne-Daganovem pismu našteti v pravem časovnem zaporedju.[174] Veliko kraljev je izpričanih v njihovih votivnih predmetih, odkritih v mestu,[175][176] datumi pa so morda nenatančni.[176]

 
Kip Iku-Šamagana, okoli 2453 pr. n. št., tempelj Ninni-Zaze, Mari.[177][178] Narodni muzej Damaska
Vladar Dolžina vladanja Komentar

Drugo kraljestvo

Ikun-Šamaš   Vladal pred Ur-Nanšejem Lagaškim.[179]
Iku-Šamagan   okoli 2453 pr. n. št. Njegovo ime je napisano na votivnem kipu njegovega uradnika "Šibuma".[180]
Ansud okoli 2423–2416 pr. n. št. Njegovo ime je (kot Hanusum) napisano na vrču, ki ga je v Mari poslal Mesanepada Urski.[181][182] Ime se je (po Pettinatu) bralo Anubu.[183][184]
Sa'umu okoli 2416–2400 pr. n. št. Izpričan v Enna-Daganovem pismu kot osvajalec mnogih dežel.[185]
Ištub-Išar okoli 2400 pr. n. št. Izpričan v Enna-Daganovem pismu kot osvajalec Emarja in drugih eblaitskih vazalov.[185]
Ikun-Mari Ime je napisano na vrču, najdenem v Mariju.[186]
Iblul-Il okoli 2380 pr. n. št. Iblul-Il je prisilil Eblo k plačevanju davka.[185]
Nizi Njegovo vladanje je trajalo tri leta.[187]
Enna-Dagan okoli 2340 pr. n. št. Napisal pismo Irkab-Damu Eblaitskemu z zahtevo po marijski oblasti.

[188]

Ikun-Išar okoli 2320 pr. n. št. Dokazan v arhivih Eble.[189]
Hidar okoli 2300 pr. n. št. Dokazan v arhivih Eble, uničenih med njegovim vladanjem.[190]
Iški-Mari   c. 2300 BC Njegovo ime se je v preteklosti bralo Lamgi-Mari.[191] Hipotetično zadnji kralj Marija pred akadsko osvojitvijo kraljestva.[192]

Tretje kraljestvo

uredi

V Tretjem kraljestvu sta vladali dve dinastiji: vojaški guvernerji (šakkanakku) in dinastija Lim. Seznam šakkanakkujev ni popoln in po Hanun-Daganu, ki je vladal proti koncu urskega obdobja okoli leta 2008 pr. n. št. (po kratki kronologiji okoli 1920 pr. n. št.), postane popolna praznina.[193] Za Hanun-Daganom je vladalo še približno trinajst šakkanakkujev, od katerih je znanih samo nekaj. Zadnji znani je vladal malo pred Jagid-Limom, ki je okoli leta 1830 pr. n. št. ustanovil Limsko dinastijo. Vladanje Limske dinastije je prekinila asirska okupacija v letih 1796–1776 pr. n. št.[62][194]

 
Ištub-Ilum, šakkanakku okoli leta 2150 pr. n. št.
 
Puzur-Ištar, šakkanakku okoli leta 2050 pr. n. št.
Vladar Dolžina vladanja Komentar

Šakkanakkuji

Ididiš okoli 2266-2206 pr. n. št.
Šu-Dagan okoli 2206-2200 pr. n. št. Ididišev sin.[195]
Išme-Dagan   okoli 2190-2146 pr. n. št.[196][28] Vladal 45 let.[197][198]
Nur-Mer   okoli 2153-2148 pr. n. št.[199] Sin Išme-Dagana.[197]
Ištub-Ilum   okoli 2147-2136 pr. n. št.[200] Sin Išme-Dagana in Nur-Merov brat.[197]
Išgum-Adu okoli 2135-2127 pr. n. št. Vladal osem let.[197]
Apil-kin   okoli 2126-2091 pr. n. št.[201] Išme-Daganov sin.[197][202] Na votivnem napisu njegove hčerke je omenjen kot kralj (lugal).[203]
Idi-ilum   okoli 2090-2085 pr. n. št.[204] Njegovo ime se bere tudi Iddin-El; vladal 5 let.[205]
Ili-Išar   okoli 2084-2072 pr. n. št.[206] Apil-kinov sin in Tura-Daganov brat, vladal 12 let. Njegovo ime je napisano na zidaku.[207]
Tura-Dagan   okoli 2075–2050 pr. n. št. Apil-kinov sin in Ili-Išarjev brat, vladal 25 let.[208]
Puzur-Ištar   okoli 2050-2025 pr. n. št. Tura-Daganov sin.[197] Uporabljal je kraljevski naslov.[209]
Hitlal-Era okoli 2024–2017 pr. n. št. Puzur-Ištarjev sin.[210] Uporabljal je kraljevski naslov.[209]
Hanun-Dagan okoli 2016–2008 pr. n. št. Puzur-Ištarjev sin.[211] Uporabljal je kraljevski naslov.[209]
Isi-Dagan okoli 2000 pr. n. št. Ime je napisano na pečatu.[212]
Enin-Dagan Isi-Daganov sin.[213]
Itur-(...) Ime je poškodovano. Med njim in Enin-Daganom je praznina.[214]
Amer-Nunu Ime je napisano na pečatu.[215][216]
Tir-Dagan Itur...jev sin. [217]
Dagan-(...) Ime je poškodovano. Zadnji izpričani Šakkanakku.[218]

Dinastija Lim

Jagid-Lim okoli 1830–1820 pr. n. št. Morda vladal v Suprumiu in ne v Mariju.[219][220]
Jahdun-Lim   c. 1820–1798 BC
Sumu-Jaman okoli 1798–1796 pr. n. št.

Asirsko obdobje

Jasmah-Adad ikoli 1796–1776 pr. n. št. Sin Šamši Adada I. Asirskega.[221]
Išar-Lim okoli 1776 špr. n. št. Asirski uradnik, ki je med Jasmah-Adadovim pobegom in Zimri-Limovim prihodom za nekaj mesecev uzurpiral marijski prestol.[222]

Restavracija dinastije Lim

Zimri-Lim   c. 1776–1761 BC

Sedanje stanje

uredi

Izkopavanja so se ustavila zaradi sirske državljanske vojne, ki se je začela leta 2011 in še traja (2021).[223] Najdišče je pod nadzorom oboroženih skupin in se na veliko ropa. Uradno poročilo iz leta 2014 ugotavlja, da so se roparji osredotočili predvsem na kraljevo palačo, javna kopališča ter Ištarin in Daganov tempelj.[224]

  •  
    Panorama z delom mestnega obzidja
  •  
    Ostanki mestnega obzidja
  •  
    Ostanki Zimri-Limove palače (2. tisočletje pr. n. št.)
  •  
    Hodnik v kraljevi palači
  •  
    Vodnjak v Mariju
  •  
    Lev iz Marija (22. stoletje pr. n. št.)
  •  
    Disk z napisom kralja Jahdun-Lima (okoli 1800 pr. n. št.)
  •  
    Glava Marijke, Louvre AO17563
  •  
    Bronasto ogledalo, Louvre AO19081
  •  
    Valjasti pečat iz Drugega marijskega kraljestva (25. stoletje pr. n. št.)

Opombe

uredi
  1. ↑ Če ni omenjeno drugače, so vsi datumi v članku ocenjeni po srednji kronologiji.
  2. ↑ Irkab-Damu v pismu ni izrecno omenjen, skoraj zagotovo pa je bil njegov prejemnik.[17]
  3. ↑ V starih zapisih se Enna-Dagan omenja kot general Eble. Po razvozlanju Tablic iz Eble se je izkazalo, da je bil iz Marija in med vladanjem svojih marijskih prdhodnikov prejemal darila iz Eble.[18]
  4. ↑ 6 km zahodno od Raqqe.[25]
  5. ↑ Ob srednjem Evfratu blizu Sweyhata.[26]
  6. ↑ Po mnenju Jean-Marieja Duranda je prvega šakkanakkuja imenoval Maništušu. Drugi poznavalci menijo, da je Ididiša imenoval Naram-Sin.[45]
  7. ↑ Suprum je 12 km gorvodno od Marija, morda sedanji Tel Abu Hasan.[66]
  8. ↑ Jagid-Limovo vladanje Mariju je vprašljivo, a se vseeno tradicionalno šteje za prvega kralja iz dinastije Lim.[67]
  9. ↑ Verodostojnost podatkov je vprašljiva, ker jih je zapisal Ila-kabkabujev vnuk Jasmah-Adad.[67]
  10. ↑ Selitev družine Lim iz Supruma v Mari bi lahko potekala tudi po vojni z Ila-kabkabujem.[70]
  11. ↑ Zimri-Lim je bil uradno Jahdun-Limov sin, v resnici pa je bil njegov vnuk ali nečak.[85]
  12. ↑ Stari zapisi omenjajo, da je v Deželo Lake spadalo tudi sotočje Haburja in Evfrata.[105]
  13. ↑ Gudug je bil stopnja v hierarhiji mezopotamskih tempeljskih delavcev in ni pripadal kultu določenega božanstva. Služil je lahko v več templjih.[173]

Sklici

uredi
  1. ↑ Tinney et al. 2020.
  2. ↑ 2,0 2,1 Green 2003, str. 62.
  3. ↑ Oldenburg 1969, str. 60.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Viollet 2007, str. 36.
  5. ↑ 5,00 5,01 5,02 5,03 5,04 5,05 5,06 5,07 5,08 5,09 5,10 5,11 Margueron 2003, str. 136.
  6. ↑ 6,0 6,1 Margueron 2013, str. 520.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 Akkermans & Schwartz 2003, str. 286.
  8. ↑ Margueron 2013, str. 522.
  9. ↑ 9,0 9,1 Akkermans & Schwartz 2003, str. 267.
  10. ↑ 10,0 10,1 Liverani 2013, str. 117.
  11. ↑ 11,0 11,1 Margueron 2013, str. 523.
  12. ↑ Margueron 2013, str. 524.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 13,5 Margueron 2003, str. 137.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 Margueron 2013, str. 527.
  15. ↑ Aruz & Wallenfels 2003, str. 531.
  16. ↑ Nadali 2007, str. 354.
  17. ↑ 17,0 17,1 Podany 2010, str. 26.
  18. ↑ Frayne 2008, str. 335.
  19. ↑ Michalowski 2003, str. 463.
  20. ↑ Roux 1992, str. 142.
  21. ↑ Astour 2002, str. 57.
  22. ↑ Matthews & Benjamin 2006, str. 261.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 23,4 Liverani 2013, str. 119.
  24. ↑ Astour 2002, str. 58.
  25. ↑ Frayne 2001, str. 233.
  26. ↑ Frayne 2008, str. 307–310.
  27. ↑ 27,0 27,1 Dolce 2008, str. 68.
  28. ↑ 28,0 28,1 28,2 Leick 2002, str. 81.
  29. ↑ Podany 2010, str. 315.
  30. ↑ Bretschneider, Van Vyve & Leuven 2009, str. 5.
  31. ↑ 31,0 31,1 Liverani 2013, str. 123.
  32. ↑ Stieglitz 2002, str. 219.
  33. ↑ 33,0 33,1 Bretschneider, Van Vyve & Leuven 2009, str. 7.
  34. ↑ Archi & Biga 2003, str. 33–35.
  35. ↑ "Year Names of Sargon" Arhivirano 2021-07-09 na Wayback Machine.. cdli.ox.ac.uk.
  36. ↑ Potts, D.T. (2016). The Archaeology of Elam: Formation and Transformation of an Ancient Iranian State. Cambridge University Press. str. 92–93. ISBN 978-1-107-09469-7.
  37. ↑ Álvarez-Mon, Javier; Basello, Gian Pietro; Wicks, Yasmina (2018). The Elamite World. Routledge. str. 247. ISBN 978-1-317-32983-1.
  38. ↑ Astour 2002, str. 75.
  39. ↑ Bretschneider, Van Vyve & Leuven 2009, str. 18.
  40. ↑ Frayne, Douglas. Sargonic and Gutian Periods. str. 10–12.
  41. ↑ Buck, Mary E. (2019). The Amorite Dynasty of Ugarit: Historical Implications of Linguistic and Archaeological Parallels. BRILL. str. 169. ISBN 978-90-04-41511-9.
  42. ↑ Frayne, Douglas. Sargonic and Gutian Periods. str. 10–12.
  43. ↑ Astour 2002, str. 71, 64.
  44. ↑ 44,0 44,1 Astour 2002, str. 64.
  45. ↑ Leick 2002, str. 77.
  46. ↑ Oliva 2008, str. 86.
  47. ↑ Leick 2002, str. 152.
  48. ↑ Margueron 2003, str. 138.
  49. ↑ 49,0 49,1 49,2 49,3 49,4 Margueron 2013, str. 530.
  50. ↑ Suriano 2010, str. 56.
  51. ↑ Strommenger 1964, str. 167.
  52. ↑ Margueron 2013, str. 531.
  53. ↑ Bryce 2009, str. xli.
  54. ↑ Cooper 1999, str. 65.
  55. ↑ 55,0 55,1 Wossink 2009, str. 31.
  56. ↑ Tetlow 2004, str. 10.
  57. ↑ Bryce 2014, str. 18.
  58. ↑ 58,0 58,1 Bryce 2009, str. 451.
  59. ↑ Astour 2002, str. 127.
  60. ↑ Astour 2002, str. 132.
  61. ↑ Roux 1992, str. 188, 189.
  62. ↑ 62,0 62,1 Frayne 1990, str. 597.
  63. ↑ 63,0 63,1 Astour 2002, str. 139.
  64. ↑ Sicker 2000, str. 25.
  65. ↑ 65,0 65,1 DeVries 2006, str. 27.
  66. ↑ Bryce 2009, str. 673.
  67. ↑ 67,0 67,1 67,2 Porter 2012, str. 31.
  68. ↑ Frayne 1990, str. 601.
  69. ↑ 69,0 69,1 Roux 1992, str. 189.
  70. ↑ Feliu 2003, str. 86.
  71. ↑ Frayne 1990, str. 603.
  72. ↑ 72,0 72,1 Frayne 1990, str. 606.
  73. ↑ Fowden 2014, str. 93.
  74. ↑ Bryce 2014, str. 19.
  75. ↑ 75,0 75,1 Pitard 2001, str. 38.
  76. ↑ Van Der Meer 1955, str. 29.
  77. ↑ Dale 2003, str. 271.
  78. ↑ Frayne 1990, str. 613.
  79. ↑ Bryce 2014, str. 20.
  80. ↑ Van De Mieroop 2011, str. 109.
  81. ↑ 81,0 81,1 81,2 Tetlow 2004, str. 125.
  82. ↑ 82,0 82,1 Bryce 2009, str. 452.
  83. ↑ Harris 2003, str. 141.
  84. ↑ 84,0 84,1 84,2 84,3 Hamblin 2006, str. 258.
  85. ↑ Charpin 2011, str. 252.
  86. ↑ Liverani 2013, str. 228.
  87. ↑ Dalley 2002, str. 143.
  88. ↑ Malamat 1980, str. 75.
  89. ↑ Van Der Toorn 1996, str. 101.
  90. ↑ Kupper 1973, str. 9.
  91. ↑ Bryce 2009, str. 329.
  92. ↑ Bryce 2009, str. 687.
  93. ↑ Bryce 2009, str. 45.
  94. ↑ Charpin 2012, str. 39.
  95. ↑ Van De Mieroop 2007, str. 68.
  96. ↑ Van De Mieroop 2007, str. 70.
  97. ↑ Van De Mieroop 2007, str. 76, 139,152.
  98. ↑ Fleming 2012, str. 226.
  99. ↑ Burns 2009, str. 198.
  100. ↑ Gates 2003, str. 65.
  101. ↑ Shaw 1999, str. 379.
  102. ↑ 102,0 102,1 Van De Mieroop 2007, str. 76.
  103. ↑ 103,0 103,1 103,2 103,3 103,4 103,5 103,6 Bryce 2009, str. 453.
  104. ↑ Dalley 2002, str. 201.
  105. ↑ Bryce 2009, str. 408.
  106. ↑ Hasselbach 2005, str. 3.
  107. ↑ Van De Mieroop 2002, str. 133.
  108. ↑ Chew 2007, str. 67.
  109. ↑ McMahon 2013, str. 469.
  110. ↑ 110,0 110,1 Heimpel 2003, str. 21.
  111. ↑ Haldar 1971, str. 8.
  112. ↑ Liverani 2013, str. 222.
  113. ↑ Heimpel 2003, str. 22.
  114. ↑ Nemet-Nejat 1998, str. 114.
  115. ↑ 115,0 115,1 115,2 115,3 115,4 115,5 115,6 Riehl et al. 2013, str. 117.
  116. ↑ Michalowski 2000, str. 55.
  117. ↑ 117,0 117,1 Liverani 2013, str. 223.
  118. ↑ Heimpel 2003, str. 26.
  119. ↑ Finer 1997, str. 173.
  120. ↑ 120,0 120,1 Liverani 2013, str. 224.
  121. ↑ Maisels 2005, str. 322.
  122. ↑ Armstrong 1996, str. 457.
  123. ↑ Chavalas 2005, str. 43.
  124. ↑ Pardee & Glass 1984, str. 95.
  125. ↑ Matthiae 2003, str. 170.
  126. ↑ Pettinato 1981, str. 147.
  127. ↑ Cohen 1993, str. 23.
  128. ↑ Kramer 2010, str. 30.
  129. ↑ 129,0 129,1 Green 2003, str. 161.
  130. ↑ Larsen 2008, str. 16.
  131. ↑ Wossink 2009, str. 126.
  132. ↑ Heimpel 2003, str. 29.
  133. ↑ Grabbe 2004, str. 3.
  134. ↑ Dougherty & Ghareeb 2013, str. 657.
  135. ↑ Tetlow 2004, str. 84.
  136. ↑ 136,0 136,1 136,2 Feliu 2003, str. 90.
  137. ↑ Feliu 2003, str. 304, 171.
  138. ↑ Smith 1995, str. 629.
  139. ↑ Thompson 2007, str. 245.
  140. ↑ 140,0 140,1 Darke 2010, str. 293.
  141. ↑ Feliu 2003, str. 92.
  142. ↑ Feliu 2003, str. 170.
  143. ↑ Nissinen, Seow & Ritner 2003, str. 79.
  144. ↑ Walton 1990, str. 209.
  145. ↑ Margueron 2013, str. 521.
  146. ↑ Otto & Biga 2010, str. 486.
  147. ↑ Liverani 2013, str. 126.
  148. ↑ Aubet 2013, str. 141.
  149. ↑ 149,0 149,1 Teissier 1996, str. 6.
  150. ↑ 150,0 150,1 Dalley 2002, str. 10.
  151. ↑ Evans 2012, str. 180.
  152. ↑ Malamat 1998, str. 45.
  153. ↑ Gadd 1971, str. 97.
  154. ↑ Frayne 1990, str. xxviii.
  155. ↑ Gates 2003, str. 143.
  156. ↑ Bonatz, Kühne & Mahmoud 1998, str. 93.
  157. ↑ 157,0 157,1 Daniels & Hanson 2015, str. 87.
  158. ↑ Margueron 1992, str. 217.
  159. ↑ Crawford 2013, str. xvii.
  160. ↑ Dalley 2002, str. 2.
  161. ↑ Heintz, Bodi & Millot 1990, str. 48.
  162. ↑ McLerran 2011.
  163. ↑ Ochterbeek 1996, str. 214.
  164. ↑ Fleming 2004, str. 48.
  165. ↑ Fleming 2004, str. 48.
  166. ↑ Feliu 2003, str. 63.
  167. ↑ Gates 2003, str. 62.
  168. ↑ Haldar 1971, str. 16.
  169. ↑ 169,0 169,1 169,2 169,3 Astour 2002, str. 58.
  170. ↑ Liverani 2013, str. 117.
  171. ↑ 171,0 171,1 171,2 171,3 171,4 171,5 Cohen 2013, str. 148.
  172. ↑ Kramer 2010, str. 329.
  173. ↑
  174. ↑ Frayne 2008, str. 293–298.
  175. ↑ Frayne 2008, str. 293–298.
  176. ↑ 176,0 176,1 Hamblin 2006, str. 244.
  177. ↑ Spycket, Agnès (1981). Handbuch der Orientalistik (v francoščini). BRILL. str. 87–89. ISBN 978-90-04-06248-1.
  178. ↑ Parrot, André (1953). »Les fouilles de Mari Huitième campagne (automne 1952)«. Syria. 30 (3/4): 196–221. doi:10.3406/syria.1953.4901. ISSN 0039-7946. JSTOR 4196708.
  179. ↑ Haldar 1971, str. 16.
  180. ↑ Cooper 1986, str. 87.
  181. ↑ Liverani 2013, str. 117.
  182. ↑ Astour 2002, str. 58.
  183. ↑ Astour 2002, str. 57.
  184. ↑ Frayne 2008, str. 299.
  185. ↑ 185,0 185,1 185,2 Liverani 2013, str. 119.
  186. ↑ Frayne 2008, str. 315.
  187. ↑ Frayne 2008, str. 333.
  188. ↑ Roux 1992, str. 142. sfn napaka: multiple targets (2×): CITEREFRoux1992 (pomoč)
  189. ↑ Frayne 2008, str. 337.
  190. ↑ Frayne 2008, str. 339.
  191. ↑ Heimpel 2003, str. 3.
  192. ↑ Bretschneider, Van Vyve & Leuven 2009, str. 5.
  193. ↑ Frayne 1990, str. 593.
  194. ↑ Bertman 2005, str. 87.
  195. ↑ Leick 2002, str. 152.
  196. ↑ Oliva, Juan (2008). Textos Para Una Historia Política de Siria-Palestina I (špansko). Ediciones Akal. str. 86. ISBN 978-84-460-1949-7.
  197. ↑ 197,0 197,1 197,2 197,3 197,4 197,5 Oliva 2008, str. 86.
  198. ↑ Leick 2002, str. 81.
  199. ↑ Leick 2002, str. 125.
  200. ↑ Durand, M.L. (2008). Supplément au Dictionnaire de la Bible: TELL HARIRI/MARI: TEXTES (PDF). str. 227.
  201. ↑ Leick 2002, str. 18.
  202. ↑ Leick 2002, str. 18.
  203. ↑ Michalowski 1995, str. 187.
  204. ↑ Leick 2002, str. 76.
  205. ↑ Leick 2002, str. 76.
  206. ↑ Leick 2002, str. 78.
  207. ↑ Leick 2002, str. 78.
  208. ↑ Leick 2002, str. 168.
  209. ↑ 209,0 209,1 209,2 Oliva 2008, str. 91.
  210. ↑ Oliva 2008, str. 92.
  211. ↑ Leick 2002, str. 67.
  212. ↑ Frayne 1990, str. 594.
  213. ↑ Frayne 1990, str. 596.
  214. ↑ Frayne 1990, str. 597.
  215. ↑ Oliva 2008, str. 87.
  216. ↑ Frayne 1990, str. 598.
  217. ↑ Frayne 1990, str. 599.
  218. ↑ Frayne 1990, str. 600.
  219. ↑ Porter 2012, str. 31.
  220. ↑ Feliu 2003, str. 86.
  221. ↑ Tetlow 2004, str. 125.
  222. ↑ Dalley 2002, str. 143.
  223. ↑ Simons 2016.
  224. ↑ Cockburn 2014.
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "FOOTNOTEBlackCunninghamRobsonZólyomi2004[httpsbooksgooglecombooksida1W2mTtGVV4CpgPA112 112]" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).

Viri

uredi
  • Akkermans, Peter M. M. G.; Schwartz, Glenn M. (2003). The Archaeology of Syria: From Complex Hunter-Gatherers to Early Urban Societies (c.16,000-300 BC). Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-79666-8.
  • Archi, Alfonso; Biga, Maria Giovanna (2003). »A Victory over Mari and the Fall of Ebla«. Journal of Cuneiform Studies. The American Schools of Oriental Research. 55: 1–44. doi:10.2307/3515951. ISSN 2325-6737. JSTOR 3515951.
  • Armstrong, James A. (1996). »Sumer and Akkad«. V Fagan, Brian M. (ur.). The Oxford Companion to Archaeology. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-507618-9.
  • Aruz, Joan; Wallenfels, Ronald, ur. (2003). Art of the First Cities: The Third Millennium B.C. from the Mediterranean to the Indus. Metropolitan Museum of Art. ISBN 978-1-58839-043-1.
  • Astour, Michael C. (2002). »A Reconstruction of the History of Ebla (Part 2)«. V Gordon, Cyrus Herzl; Rendsburg, Gary (ur.). Eblaitica: Essays on the Ebla Archives and Eblaite Language. Zv. 4. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-060-6.
  • Aubet, Maria Eugenia (2013). Commerce and Colonization in the Ancient Near East. Prevod: Turton, Mary. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-51417-0.
  • Bonatz, Dominik; Kühne, Hartmut; Mahmoud, Asʻad (1998). Rivers and Steppes: Cultural Heritage and Environment of the Syrian Jezireh: Catalogue to the Museum of Deir ez-Zor. Damascus: Ministry of Culture, Directorate-General of Antiquities and Museums. OCLC 41317024.
  • Bretschneider, Joachim; Van Vyve, Anne-Sophie; Leuven, Greta Jans (2009). »War of the lords, The Battle of Chronology: Trying to Recognize Historical Iconography in the 3rd Millennium Glyptic Art in seals of Ishqi-Mari and from Beydar«. Ugarit-Forschungen. Ugarit-Verlag. 41. ISBN 978-3-86835-042-5.
  • Bryce, Trevor (2009). The Routledge Handbook of the Peoples and Places of Ancient Western Asia. Routledge. ISBN 978-1-134-15908-6.
  • Bryce, Trevor (2014). Ancient Syria: A Three Thousand Year History. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-100292-2.
  • Burns, Ross (2009) [1992]. Monuments of Syria: A Guide (revised izd.). I.B.Tauris. ISBN 978-0-85771-489-3.
  • Charpin, Dominique (2011). »Patron and Client: Zimri-Lim and Asqudum the Diviner«. V Radner, Karen; Robson, Eleanor (ur.). The Oxford Handbook of Cuneiform Culture. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-955730-1.
  • Charpin, Dominique (2012) [2003]. Hammurabi of Babylon. I.B.Tauris. ISBN 978-1-84885-752-0.
  • Chavalas, Mark (2005). »The Age of Empires, 3100–900 BCE«. V Snell, Daniel C. (ur.). A Companion to the Ancient Near East. Blackwell Publishing. ISBN 978-1-4051-3739-3.
  • Chew, Sing C. (2007). The Recurring Dark Ages: Ecological Stress, Climate Changes, and System Transformation. Trilogy on world ecological degradation. Zv. 2. Altamira Press. ISBN 978-0-7591-0452-5.
  • Cockburn, Patrick (11. februar 2014). »The Destruction of the Idols: Syria's Patrimony at Risk From Extremists«. The Independent. Pridobljeno 6. januarja 2017.
  • Cohen, Mark E. (1993). The Cultic Calendars of the Ancient Near East. CDL Press: The University Press of Maryland. ISBN 978-1-883053-00-0.
  • Cooper, Jerrold S (1999). »Sumerian and Semitic Writing in Most Ancient Syro-Mesopotamia«. V van Lerberghe, Karel; Voet, Gabriela (ur.). Languages and Cultures in Contact: At the Crossroads of Civilizations in the Syro-Mesopotamian realm. Proceedings of the 42th RAI. Orientalia Lovaniensia Analecta. Zv. 92. Peeters Publishers & Department of Oriental Studies, Leuven. ISBN 978-90-429-0719-5.
  • Crawford, Harriet, ur. (2013). The Sumerian World. Routledge. ISBN 978-1-136-21912-2.
  • Dalley, Stephanie (2002) [1984]. Mari and Karana, Two Old Babylonian Cities (2 izd.). Gorgias Press. ISBN 978-1-931956-02-4.
  • Daniels, Brian I.; Hanson, Katryn (2015). »Archaeological Site Looting in Syria and Iraq: A Review of the Evidence«. V Desmarais, France (ur.). Countering Illicit Traffic in Cultural Goods: The Global Challenge of Protecting the World's Heritage. The International Council of Museums. ISBN 978-92-9012-415-3.
  • Darke, Diana (2010) [2006]. Syria (2 izd.). Bradt Travel Guides. ISBN 978-1-84162-314-6.
  • DeVries, LaMoine F. (2006). Cities of the Biblical World: An Introduction to the Archaeology, Geography, and History of Biblical Sites. Wipf and Stock Publishers. ISBN 978-1-55635-120-4.
  • Dolce, Rita (2008). »Ebla before the Achievement of Palace G Culture: An Evaluation of the Early Syrian Archaic Period«. V Kühne, Hartmut; Czichon, Rainer Maria; Kreppner, Florian Janoscha (ur.). Proceedings of the 4th International Congress of the Archaeology of the Ancient Near East, 29 March - 3 April 2004, Freie Universität Berlin. Zv. 2. Otto Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3-447-05757-8.
  • Dougherty, Beth K.; Ghareeb, Edmund A. (2013). Woronoff, Jon (ur.). Historical Dictionary of Iraq. Historical Dictionaries of Asia, Oceania, and the Middle East (2 izd.). Scarecrow Press. ISBN 978-0-8108-7942-3.
  • Jean-Marie Durand (1997). Documents épistolaires du Palais de Mari. Tome I. Éditions du Cerf, Paris. ISBN 2-204-05685-5.
  • Jean-Marie Durand (1998). Documents épistolaires du Palais de Mari. Tome II. Éditions du Cerf, Paris. ISBN 2-204-05961-7.
  • Jean-Marie Durand (2004). Documents épistolaires du Palais de Mari, Tome III. Éditions du Cerf, Paris. ISBN 2-204-06616-8.
  • Evans, Jean M. (2012). The Lives of Sumerian Sculpture: An Archaeology of the Early Dynastic Temple. Cambridge University Press. ISBN 978-1-139-78942-4.
  • Feliu, Lluís (2003). The God Dagan in Bronze Age Syria. Prevod: Watson, Wilfred GE. Brill. ISBN 978-90-04-13158-3.
  • Finer, Samuel Edward (1997). Ancient monarchies and empires. The History of Government from the Earliest Times. Zv. 1. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-820664-4.
  • Fleming, Daniel E. (2004). »Prophets and Temple Personnel in the Mari Archives«. V Grabbe, Lester L.; Bellis, Alice Ogden (ur.). The Priests in the Prophets: The Portrayal of Priests, Prophets, and Other Religious Specialists in the Latter Prophets. T&T Clark International. ISBN 978-0-567-40187-8.
  • Fleming, Daniel E. (2012). The Legacy of Israel in Judah's Bible: History, Politics, and the Reinscribing of Tradition. Cambridge University Press. ISBN 978-1-139-53687-5.
  • Fowden, Garth (2014). Before and After Muhammad: The First Millennium Refocused. Princeton University Press. ISBN 978-1-4008-4816-4.
  • Frayne, Douglas (1990). Old Babylonian Period (2003–1595 BC). The Royal Inscriptions of Mesopotamia Early Periods. Zv. 4. University of Toronto Press. ISBN 978-0-8020-5873-7.
  • Frayne, Douglas (2001). »In Abraham's Footsteps«. V Daviau, Paulette Maria Michèle; Wevers, John W.; Weigl, Michael (ur.). The World of the Aramaeans: Biblical Studies in Honour of Paul-Eugène Dion. Zv. 1. Sheffield Academic Press. ISBN 978-0-567-20049-5.
  • Frayne, Douglas (2008). Pre-Sargonic Period: Early Periods (2700–2350 BC). The Royal inscriptions of Mesopotamia Early Periods. Zv. 1. University of Toronto Press. ISBN 978-1-4426-9047-9.
  • Gadd, Cyril John (1971). »The Cities of Babylonia«. V Edwards, Iorwerth Eiddon Stephen; Gadd, Cyril John; Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière (ur.). Part 2: Early History of the Middle East. The Cambridge Ancient History (Second Revised Series). Zv. 1 (3 izd.). Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-07791-0.
  • Gates, Charles (2003). Ancient Cities: The Archaeology of Urban Life in the Ancient Near East and Egypt, Greece and Rome. Routledge. ISBN 978-1-134-67662-0.
  • Grabbe, Lester L. (2004). »Introduction and Overview«. V Grabbe, Lester L.; Bellis, Alice Ogden (ur.). The Priests in the Prophets: The Portrayal of Priests, Prophets, and Other Religious Specialists in the Latter Prophets. T&T Clark International. ISBN 978-0-567-40187-8.
  • Grayson, Albert Kirk (1972). Assyrian Royal Inscriptions: From the Beginning to Ashur-Resha-Ishi I. Records of the Ancient Near East. Zv. 1. Otto Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3-447-01382-6. ISSN 0340-8450.
  • Green, Alberto Ravinell Whitney (2003). The Storm-god in the Ancient Near East. Biblical and Judaic studies from the University of California, San Diego. Zv. 8. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-069-9.
  • Haldar, Alfred (1971). Who Were the Amorites?. Monographs on the ancient Near East. Zv. 1. Brill. OCLC 2656977.
  • Hamblin, William J. (2006). Warfare in the Ancient Near East to 1600 BC. Routledge. ISBN 978-1-134-52062-6.
  • Harris, Rivkah (2003) [2000]. Gender and Aging in Mesopotamia: The Gilgamesh Epic and Other Ancient Literature. University of Oklahoma Press. ISBN 978-0-8061-3539-7.
  • Hasselbach, Rebecca (2005). Sargonic Akkadian: A Historical and Comparative Study of the Syllabic Texts. Otto Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3-447-05172-9.
  • Heimpel, Wolfgang (2003). Letters to the King of Mari: A New Translation, with Historical Introduction, Notes, and Commentary. Mesopotamian civilizations. Zv. 12. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-080-4. ISSN 1059-7867.
  • Heintz, Jean Georges; Bodi, Daniel; Millot, Lison (1990). Bibliographie de Mari: Archéologie et Textes (1933–1988). Travaux du Groupe de Recherches et d'Études Sémitiques Anciennes (G.R.E.S.A.), Université des Sciences Humaines de Strasbourg (v francoščini). Zv. 3. Otto Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3-447-03009-0.
  • Kramer, Samuel Noah (2010) [1963]. The Sumerians: Their History, Culture, and Character. University of Chicago Press. ISBN 978-0-226-45232-6.
  • Kupper, Jean Robert (1973). »Northern Mesopotamia and Syria«. V Edwards, Iorwerth Eiddon Stephen; Gadd, Cyril John; Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière; Sollberger, Edmond (ur.). Part 1: The Middle East and the Aegean Region, c.1800–1380 BC. The Cambridge Ancient History (Second Revised Series). Zv. 2 (3 izd.). Cambridge University Press. ISBN 978-1-139-05426-3.
  • Larsen, Mogens Trolle (2008). »The Middle Bronze Age«. V Aruz, Joan; Benzel, Kim; Evans, Jean M. (ur.). Beyond Babylon: Art, Trade, and Diplomacy in the Second Millennium B.C.. Metropolitan Museum of Art. ISBN 978-1-58839-295-4.
  • Launderville, Dale (2003). Piety and Politics: The Dynamics of Royal Authority in Homeric Greece, Biblical Israel, and Old Babylonian Mesopotamia. William B. Eerdmans Publishing. ISBN 978-0-8028-3994-7.
  • Leick, Gwendolyn (2002). Who's Who in the Ancient Near East. Routledge. ISBN 978-1-134-78796-8.
  • Liverani, Mario (2013). The Ancient Near East: History, Society and Economy. Routledge. ISBN 978-1-134-75084-9.
  • Maisels, Charles Keith (2005) [1990]. The Emergence of Civilisation: From Hunting and Gathering to Agriculture, Cities and the State of the Near East. Routledge. ISBN 978-1-134-86328-0.
  • Malamat, Abraham (1980). »A Mari Prophecy and Nathan's Dynastic Oracle«. V Emerton, John Adney (ur.). Prophecy: Essays presented to Georg Fohrer on his Sixty-Fifth Birthday. Beihefte zur Zeitschrift für die Alttestamentliche Wissenschaft. Zv. CL. Walter de Gruyter. ISBN 978-3-11-083741-4.
  • Malamat, Abraham (1998). Mari and the Bible. Studies in the History and Culture of the Ancient Near East. Zv. 12. Brill. ISBN 978-90-04-10863-9. ISSN 0169-9024.
  • Margueron, Jean-Claude (1992). »The 1979–1982 Excavations at Mari: New Perspectives and Results«. V Young, Gordon Douglas (ur.). Mari in Retrospect: Fifty Years of Mari and Mari Studies. Eisenbrauns. ISBN 978-0-931464-28-7.
  • Margueron, Jean-Claude (2003). »Mari and the Syro-Mesopotamian World«. V Aruz, Joan; Wallenfels, Ronald (ur.). Art of the First Cities: The Third Millennium B.C. from the Mediterranean to the Indus. Metropolitan Museum of Art. ISBN 978-1-58839-043-1.
  • Margueron, Jean-Claude (2013). »The Kingdom of Mari«. V Crawford, Harriet (ur.). The Sumerian World. Prevod: Crawford, Harriet. Routledge. ISBN 978-1-136-21912-2.
  • Matthews, Victor Harold; Benjamin, Don C. (2006) [1994]. Old Testament Parallels: Laws and Stories from the Ancient Near East (3 izd.). Paulist Press. ISBN 978-0-8091-4435-8.
  • Matthiae, Paolo (2003). »Ebla and the Early Urbanization of Syria«. V Aruz, Joan; Wallenfels, Ronald (ur.). Art of the First Cities: The Third Millennium B.C. from the Mediterranean to the Indus. Metropolitan Museum of Art. ISBN 978-1-58839-043-1.
  • McLerran, Dan (13. september 2011). »Ancient Mesopotamian City in Need of Rescue«. Popular Archaeology Magazine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. novembra 2016. Pridobljeno 6. januarja 2017.
  • McMahon, Augusta (2013). »North Mesopotamia in the Third Millennium BC«. V Crawford, Harriet (ur.). The Sumerian World. Routledge. ISBN 978-1-136-21912-2.
  • Michalowski, Piotr (1993). »Memory and Deed: The Historiography of the Political Expansion of the Akkad State«. V Liverani, Mario (ur.). Akkad: the First World Empire: Structure, Ideology, Traditions. History of the Ancient Near East Studies. Zv. 5. Padua: S.a.r.g.o.n. Editrice Libreria. OCLC 32011634.
  • Michalowski, Piotr (2000). »Amorites«. V Freedman, David Noel; Myers, Allen C. (ur.). Eerdmans Dictionary of the Bible. Eerdmans Publishing. ISBN 978-90-5356-503-2.
  • Michalowski, Piotr (2003). »The Earliest Scholastic Tradition«. V Aruz, Joan; Wallenfels, Ronald (ur.). Art of the First Cities: The Third Millennium B.C. from the Mediterranean to the Indus. Metropolitan Museum of Art. ISBN 978-1-58839-043-1.
  • Nadali, Davide (2007). »Monuments of War, War of Monuments: Some Considerations on Commemorating War in the Third Millennium BC«. Orientalia. Pontificium Institutum Biblicum. 76 (4). OCLC 557711946.
  • Nemet-Nejat, Karen Rhea (1998). Daily Life in Ancient Mesopotamia. Daily Life Through History. Greenwood Press. ISBN 978-0-313-29497-6. ISSN 1080-4749.
  • Nissinen, Martti; Seow, Choon Leong; Ritner, Robert Kriech (2003). Machinist, Peter (ur.). Prophets and Prophecy in the Ancient Near East. Writings from the Ancient World. Zv. 12. Society of Biblical Literature. Atlanta. ISBN 978-1-58983-027-1.
  • Ochterbeek, Cynthia (1996). »Dan«. V Berney, Kathryn Ann; Ring, Trudy; Watson, Noelle; Hudson, Christopher; La Boda, Sharon (ur.). Middle East and Africa: International Dictionary of Historic Places. Zv. 4. Routledge. ISBN 978-1-134-25993-9.
  • Oldenburg, Ulf (1969). The Conflict between El and Ba'al in Canaanite Religion. Dissertationes ad Historiam Religionum Pertinentes. Zv. 3. Brill. ISSN 0419-4233. OCLC 63449.
  • Oliva, Juan (2008). Textos Para Una Historia Política de Siria-Palestina I (v španščini). Ediciones Akal. ISBN 978-84-460-1949-7.
  • Otto, Adelheid; Biga, Maria Giovanna (2010). »Thoughts About the Identification of Tall Bazi with Armi of the Ebla Texts«. V Matthiae, Paolo; Pinnock, Frances; Nigro, Lorenzo; Marchetti, Nicolò; Romano, Licia (ur.). Proceedings of the 6th International Congress of the Archaeology of the Ancient Near East: Near Eastern archaeology in the past, present and future: heritage and identity, ethnoarchaeological and interdisciplinary approach, results and perspectives; visual expression and craft production in the definition of social relations and status. Zv. 1. Otto Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3-447-06175-9.
  • Pardee, Dennis; Glass, Jonathan T. (1984). »Literary Sources for the History of Palestine and Syria: The Mari Archives«. The Biblical Archaeologist. The American Schools of Oriental Research. 47 (2). ISSN 2325-534X.
  • Pettinato, Giovanni (1981). The archives of Ebla: an empire inscribed in clay. Doubleday. ISBN 978-0-385-13152-0.
  • Pitard, Wayne T. (2001) [1998]. »Before Israel: Syria-Palestine in the Bronze Age«. V Coogan, Michael David (ur.). The Oxford History of the Biblical World (revised izd.). Oxford University Press. ISBN 978-0-19-513937-2.
  • Podany, Amanda H. (2010). Brotherhood of Kings: How International Relations Shaped the Ancient Near East. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-979875-9.
  • Porter, Anne (2012). Mobile Pastoralism and the Formation of Near Eastern Civilizations: Weaving Together Society. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-76443-8.
  • Riehl, Simone; Pustovoytov, Konstantin; Dornauer, Aron; Sallaberger, Walther (2013). »Mid-to-Late Holocene Agricultural System Transformations in the Northern Fertile Crescent: A Review of the Archaeobotanical, Geoarchaeological, and Philological Evidence«. V Giosan, Liviu; Fuller, Dorian Q.; Nicoll, Kathleen; Flad, Rowan K.; Clift, Peter D. (ur.). Climates, Landscapes, and Civilizations. Geophysical Monograph Series. Zv. IICC. American Geophysical Union. ISBN 978-0-87590-488-7. ISSN 0065-8448.
  • Roux, Georges (1992) [1964]. Ancient Iraq (3 izd.). Penguin Putnam. ISBN 978-0-14-012523-8.* Roux, Georges (1992) [1964]. Ancient Iraq (3 izd.). Penguin Putnam. ISBN 978-0-14-012523-8.
  • Sasson, Jack M. Treatment of Criminals at Mari: A Survey. Journal of the Economic and Social History of the Orient, vol. 20, no. 1, Special Issue on The Treatment of Criminals in the Ancient Near East, str. 90–113, 1977
  • Daniel Fleming (2004). Democracy's Ancient Ancestors: Mari and Early Collective Governance. Cambridge ; New York : Cambridge University Press. COBISS 23576157. ISBN 0-521-82885-6.
  • Shaw, Ian (1999). »Mari«. V Shaw, Ian; Jameson, Robert (ur.). A Dictionary of Archaeology. John Wiley & Sons. ISBN 978-0-470-75196-1.
  • Sicker, Martin (2000). The Pre-Islamic Middle East. Praeger. ISBN 978-0-275-96890-8.
  • Simons, Marlise (31. december 2016). »Damaged by War, Syria's Cultural Sites Rise Anew in France«. The New York Times. Pridobljeno 6. januarja 2017.
  • Smith, Mark S. (1995). »The God Athtar in the Ancient Near East and His Place in KTU 1.6 I«. V Zevit, Ziony; Gitin, Seymour; Sokoloff, Michael (ur.). Solving Riddles and Untying Knots: Biblical, Epigraphic, and Semitic Studies in Honor of Jonas C. Greenfield. Eisenbrauns. ISBN 978-0-931464-93-5.
  • Stieglitz, Robert R. (2002). »The Deified Kings of Ebla«. V Gordon, Cyrus Herzl; Rendsburg, Gary (ur.). Eblaitica: Essays on the Ebla Archives and Eblaite Language. Zv. 4. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-060-6.
  • Strommenger, Eva (1964) [1962]. 5000 Years of the Art of Mesopotamia. Prevod: Haglund, Christina. Harry N. Abrams. OCLC 505796.
  • Suriano, Matthew J. (2010). The Politics of Dead Kings: Dynastic Ancestors in the Book of Kings and Ancient Israel. Forschungen zum Alten Testament. Zv. 48. Mohr Siebeck. ISBN 978-3-16-150473-0. ISSN 1611-4914.
  • Teissier, Beatrice (1996) [1995]. Egyptian Iconography on Syro-Palestinian Cylinder Seals of the Middle Bronze Age. Orbis Biblicus et Orientalis- Series Archaeologica. Zv. 11. University Press Fribourg Switzerland. ISBN 978-3-525-53892-0. ISSN 1422-4399.
  • Tetlow, Elisabeth Meier (2004). Women, Crime and Punishment in Ancient Law and Society: The Ancient Near East. Zv. 1. Continuum. ISBN 978-0-8264-1628-5.
  • Thompson, Thomas L. (2007). »A Testimony of the Good King: Reading the Mesha Stela«. V Grabbe, Lester L. (ur.). Ahab Agonistes: The Rise and Fall of the Omri Dynasty. T&T Clark International. ISBN 978-0-567-04540-9.
  • Tinney, Steve; Novotny, Jamie; Robson, Eleanor; Veldhuis, Niek, ur. (2020). »Mari [1] (SN)«. Oracc (Open Richly Annotated Cuneiform Corpus). Oracc Steering Committee. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. decembra 2020. Pridobljeno 9. januarja 2021.
  • Van De Mieroop, Marc (2002). »Foreign Contacts and the Rise of an Elite in Early Dynastic Babylonia«. V Ehrenberg, Erica (ur.). Leaving No Stones Unturned: Essays on the Ancient Near East and Egypt in Honor of Donald P. Hansen. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-055-2.
  • Van De Mieroop, Marc (2007) [2005]. King Hammurabi of Babylon: A Biography. Blackwell Ancient Lives. Zv. 19. Blackwell Publishing. ISBN 978-0-470-69534-0.
  • Van De Mieroop, Marc (2011) [2003]. A History of the Ancient Near East ca. 3000 - 323 BC. Blackwell History of the Ancient World. Zv. 6 (2 izd.). Wiley-Blackwell. ISBN 978-1-4443-2709-0.
  • Van Der Meer, Petrus (1955) [1947]. The Chronology of Ancient Western Asia and Egypt. Documenta et Monumenta Orientis Antiqui. Zv. 2 (2 izd.). Brill. OCLC 4727997.
  • Van Der Toorn, Karel (1996). Family Religion in Babylonia, Ugarit and Israel: Continuity and Changes in the Forms of Religious Life. Studies in the History of the Ancient Near East. Zv. 7. Brill. ISBN 978-90-04-10410-5. ISSN 0169-9024.
  • Viollet, Pierre-Louis (2007) [2005]. Water Engineering in Ancient Civilizations: 5,000 Years of History. IAHR Monographs. Zv. 7. Prevod: Holly, Forrest M. CRC Press. ISBN 978-90-78046-05-9.
  • Walton, John H. (1990) [1989]. Ancient Israelite Literature in Its Cultural Context: A Survey of Parallels Between Biblical and Ancient Near Eastern Texts. Zondervan Publishing House. ISBN 978-0-310-36591-4.
  • Wossink, Arne (2009). Challenging Climate Change: Competition and Cooperation Among Pastoralists and Agriculturalists in Northern Mesopotamia (c. 3000–1600 BC). Sidestone Press. ISBN 978-90-8890-031-0.

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Mari.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mari&oldid=6286599«