Fjodor Dostojevski
Fjodor Mihajlovič Dostojevski [fjódor mihájlovič dostojévski] (rusko Фёдор Миха́йлович Достое́вский), ruski pisatelj in prevajalec beloruskega porekla, * 11. november (30. oktober, ruski koledar) 1821, Moskva, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 9. februar (28. januar) 1881, Sankt Peterburg, Ruski imperij (sedaj Rusija).
Življenje in delo
Dostojevski je bil ena vodilnih osebnosti ruske književnosti. Včasih ga smatrajo za ustanovitelja eksistencializma.
Fjodor se je rodil v družini, ki je izhajala iz Belorusije, očetu Mihailu Andrejeviču, rojenemu leta 1789, in materi Mariji Fjodorovni, rojeni Nečajevi leta 1800, kot drugi od sedmih otrok. Njegovi bratje in sestre so bili: Mihail, Varenka (Barbara) (1822-93), Andrej, Verica (Veročka) (1829-96), Nikolaj (1831-83) in Aleksandra (1835-89). Mati je zaradi bolezni umrla pozimi leta 1837.
Fjodor in njegov brat Mihail sta kmalu po materini smrti odšla na Vojaško inženirsko akademijo v Sankt Peterburg, čeprav so to načrtovali že pred njeno boleznijo.
Tudi njegov oče, upokojeni vojaški kirurg, ki je bil zdravnik v Bolnišnici Marinskega za revne v Moskvi, je kmalu zatem umrl, leta 1839. Govorilo se je, da so ga umorili njegovi podložniki. Druga zgodba je govorila o tem, da je umrl naravne smrti. Kakorkoli je že bilo, je Freud leta 1928 povzel to zgodbo v svojem znamenitem članku Dostojevski in očetomor.
Fjodor je končal akademijo leta 1843. Tega leta je prevedel in izdal Balzacov roman Evgenija Grandetova (Eugénie Grandet, 1933; Евгения Гранде). Čez dve leti je izšlo njegovo prvo delo, roman Bedni ljudje (Бедные люди, 1845), ki ga je v trenutku proslavilo. Belinski je visoko ocenil to delo in slavil Dostojevskega kot novega Gogolja.[1] Naslednje delo Dostojevskega, povest Dvojnik (Двойник) (1846) je naletelo na nerazumevanje. Turgenjevu je bila sicer všeč, pa tudi Belinski je bil vzhičen.
Dostojevskega so leta 1849 po objavi povesti Bele noči (Белые ночи) prijeli in ga zaradi revolucionarne dejavnosti proti carju Nikolaju I. zaprli. 16. novembra tega leta so ga obsodili na smrt zaradi protivladnih dejavnosti, povezanih z radikalno skupino razumnikov, Krožka Petraševskega. Po lažni izvršitvi smrtne kazni, kjer so ga prestrašili z uprizorjenim strelskim vodom, so mu znižali kazen na več let izgnanstva s težkim prisilnim delom v zaporniškem delovnem taborišču katorga pri Omsku v Sibiriji. V tem času se mu je poslabšalo stanje glede njegove nagnjenosti do epilepsije, saj je bolezen planila na plan. Kazen je odslužil leta 1854 in tedaj se je vključil v Sibirski pehotni polk.
To je bila prelomnica v njegovem življenju. Zavrnil je svoje prejšnje radikalno mišljenje in je postal zagrenjen nazadnjak in skrajno religiozen. Začel je razmerje z Marijo Dimitrijevno Isajevo, ženo znanca iz Sibirije, in se z njo, potem ko je ovdovela, leta 1857 poročil. Zakonca sta se preselila v Semipalatinsk.
V drugi polovici decembra leta 1859 se je po desetih letih vrnil v Sankt Peterburg, kjer je s starejšim bratom Mihailom začel izdajati več književnih revij in med drugim leta 1861 politično revijo Vremja (Время). Leta 1861 je nastopil proti revolucionarnim demokratom in tudi protestiral proti družbenim krivicam. Leta 1864 ga je močno prizadela ženina smrt zaradi jetike, ki je sledila kmalu po bratovi smrti. Zaradi dolgov in pomoči bratovi vdovi in njenim otrokom je bil denarno na psu. Padel je v globoko potrtost, začel je kartati in pri igrah na srečo na veliko izgubljati.
Da se je ognil svojim upnikom, je potoval po Zahodni Evropi. Spet se je vnel za Apollinarijo (Polino) Suslovo, mlado univerzitetno študentko, s katero je že imel razmerje nekaj let prej, vendar ga je pri snubitvi za poroko zavrnila. Dostojevski je bil zlomljen.
Kmalu je spoznal Anno Grigorjevno Snitkino, devetnajstletno stenografinjo, in se z njo poročil leta 1867. Imela sta štiri otroke, od katerih sta dva umrla v rani mladosti. V tem obdobju je napisal svoje najpomembnejše romane. Od leta 1873 do 1881 je opral svoje novinarske neuspehe in izdal mesečno revijo s kratkimi zgodbami, kratkimi prikazi in članki o trenutnih dogodkih z naslovom Pisateljev dnevnik (Дневник писателя). Revija je požela nesluten uspeh.
Leta 1877 je govoril na pogrebu svojega prijatelja, pesnika Nekrasova, kar so mu oporekali. Malo pred svojo smrtjo je imel leta 1880 svoj znameniti govor ob odkritju spomenika Puškinu v Moskvi.
Pokopali so ga na Tihvinskem pokopališču ob Samostanu Aleksandra Nevskega v Sankt Peterburgu.
Glavna dela
- Bedni ljudje (Бедные люди) (1845), (prevod Alenka Glazer, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1954), (COBISS)
- Dvojnik: Peterburška pesnitev (Двойник: Петербургская поэма) (1846),
- Bele noči (Белые ночи) (1848), (prevod J. J. Kogej, Goriška tiskarna, Gorica 1895), (COBISS)
- Netočka Nezvanova (Неточка Незванова) (1849), (prevod Severin Šali, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977), (COBISS)
- Selo Stepančikovo in njeni prebivalci (Село Степанчиково и его обитатели) (1859), (prevod Vladimir Levstik, Tiskovna zadruga, Ljubljana 1929), (COBISS)
- Stričkove sanje (Дядюшкин сон) (1859)
- Ponižani in razžaljeni (Униженные и оскорблённые) (1861), (prevod Vladimir Levstik, Katoliška bukvarna, Ljubljana 1907), (COBISS)
- Zapiski iz mrtvega doma (Записки из мёртвого дома) (1862), (prevod Vladimir Levstik, Matica slovenska, Ljubljana 1912), (COBISS)
- Zapiski iz podtalja (Zapiski iz podpodja) (Записки из подполья) (1864), (prevod Janko Moder, Karantanija, Ljubljana 1995), (COBISS)
- Zločin in kazen (Преступление и наказание) (1866), (prevod Vladimir Levstik, Kleinmayr & Fed. Bamberg, Ljubljana 1908), (COBISS); (Marjan Poljanec, Mladinska knjiga, Ljubljana 1997, 2005) (COBISS)
- Igralec (Игрок) (1867), (prevod R. K., Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1909 ?), (COBISS), Srečelovec (prevod Drago Bajt, Založništvo slovenske knjige, Ljubljana 1991 ?), (COBISS)
- Idiot (Идиот) (1868), (prevod Janko Moder, DZS, Ljubljana 1959), (COBISS)
- Besi (Бесы) (1871), (prevod Vladimir Levstik, Tiskovna zadruga, Ljubljana 1919), (COBISS)
- Mladenič (Подросток) (1875), (prevod Janko Moder, Cankarjeva založba, Ljubljana 1966), (COBISS)
- Bratje Karamazovi (Братья Карамазовы) (1880), (prevod Vladimir Levstik, Svet, Ljubljana 1929), (COBISS)
Kratke zgodbe
- Bele noči (Белые ночи) (1848),
- Pošteni tat (Честный вор) (1848).
Navedki
- »Da bi resnica delovala bolj verodostojno, ji je potrebno brezpogojno dodati malo laži.« —F. M. Dostojevski
- Hči Dostojevskega se je čudila svoji materi zakaj je imela kot dvajsetletno dekle pogum omožiti se s človekom pri sedeminštiridesetih. Gospa Dostojevska je odgovorila:
- »Tvoj oče je bil v tem času veliko bolj vesel in mlajši po zunanjosti od mladeničev svojega časa, ki so po tedanji modi vsi nosili očala in zgledali kot profesorji zoologije.«
- »Ne glejte na to kaj naš človek dela. Poglejte na to po čemer hrepeni.« —F. M. Dostojevski
- »Razum je podlež. Opravičuje kar je prijetno.« —F. M. Dostojevski[2]
Glej tudi
Opombe in sklici
- ↑ Pevear, Richard; Volokhonsky, Larissa, ur. (1975), napisano v Leningrad, »Commentaries on Demons by Fyodor Dostoevsky«, Soviet Academy of Sciences, New York: Alfred A. Knopf, Inc. (objavljeno 1994), 12: 715, ISBN 0-679-42314-1
{{citation}}: Vzdrževanje CS1: datum in leto (povezava) - ↑ Benediktov, N. »Русские святыни« (v v ruščini). Pridobljeno 21. januarja 2009.
{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
Zunanje povezave
{{subst:#if:Dostojevski, Fjodor Mihajlovič|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1821}}
|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1881}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1821
}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1881}}
|| LIVING = Živeči ljudje | UNKNOWN | MISSING = Neznano leto smrti | #default = Umrli leta 1881
}}]]