Etuda

Etuda (po francoskem izrazu étude, vaja, študija - izgovorjava v slovenščini: »etída«) je kratka skladba z didaktičnim poslanstvom izboljšati tehnično izvajalsko spretnost na solističnem instrumentu. Npr. Chopinova klavirska etuda op. 25 št. 6 predstavlja pianistični problem hitrega igranja vzporednih kromatičnih terc, op. 10. št. 9 predstavlja problem razširitve razmaka med prsti leve roke, op. 25 št. 10 daje poudarek igranju v vzporenih oktavah, itd. V posameznih etudah so izpostavljeni tehnični problemi izvajanja lestvic, staccata, skokov, arpeggia, trilčkov ipd. Za razliko od tehničnih vaj, ki predstavljajo posamezen problem v obliki nekaj taktne formule, transponirane na različne tonalne stopnje, je etuda samostojno umetniško delo in kot glasbena oblika mnogokrat prevzema (razširjeno) pesemsko obliko (A-B-A).

Zgodovina

Veliko preden se je pojavil izraz »etuda«, se je pojavila potreba po zapisanih tehničnih vajah za posamezna glasbila. V času razvoja instrumentalne glasbe štejemo med prve zapisane tehnične vaje tabulaturo Oswalda Holtzacha (1504-1526) »Laufwek mit beidem Händen zu brauchen« iz leta 1515. Do 18. stoletja so imele etudni značaj tudi glasbene oblike, kot so preludiji, toccate ali fantazije. V vsej glasbeni zgodovini so bile etude v večji meri komponirane za instrumente s tipkami, svoj razmah pa so doživele z nastankom današnjega klavirja. Eden prvih, ki je skladbo imenoval etuda, je bil avstrijski skladatelj Carl Czerny (1791-1857), vendar jo je šele romantično obdobje (Chopin) poneslo na ugleden umetniški nivo.

V glasbeni literaturi obstaja tudi (glede na klavirsko glasbo) manjše število etud za druge instrumente, npr. Kreutzerjeve etude za violino ali Villa-Lobosove etude za kitaro.

Med najpopularnejše etude v svetovni pianistični zakladnici vsekakor štejemo zbirke etud, ki so jih skomponirali: Chopin, Rahmaninov, Liszt, Skrjabin, Debussy, (Schumann). Statistično so tudi največkrat izvajane.

Seznam pomembnejših skladateljev etud

Za klavir

Rojeni pred letom 1700

Girolamo Diruta (okrog 1554–1610)

Rojeni 1700–1799

Johann Baptist Cramer (1771–1858)
John Field (1782–1837)
Carl Czerny (1791–1857)
Ignaz Moscheles (1794–1870): 12 karakternih etud (op. 95), 3 koncerne etude (op. 51)
Henri Bertini (1798–1876): 24 etud (op. 29)

Rojeni 1800–1850

Felix Mendelssohn (1809–1847)
Robert Schumann (1810–1856): Simfonične etude (pravzaprav variacije); etude op.3 in etude op.10 po Paganinijevih capriccih
Frédéric Chopin (1810–1849): 24 etud v dveh zvezkih, po ducat vsak (op. 10 in 25), in tri op.posth., skupaj 27
Franz Liszt (1811–1886): 12 Transcendentnih etud z dvema predhodnima verzijama: Etude en douze exercises in Douze Grandes Etudes; 6 etud (tudi s predhodno verzijo) na teme Paganinija (med njimi popularna La Campanella); 6 koncertnih etud. Za razliko od Chopinovih etud, ki poudarjajo posamezne aspekte izvajalske težavnosti, Lisztove etude poudarjajo izvajalsko mojstrstvo kot celoto
Charles-Valentin Alkan (1813–1888): Trois Etudes de bravoure (op. 16); etude v vseh 12 durovih tonalitetah (op. 35) in v vseh molovih (op. 39); 3 Grande Études (op. 76)
Adolf von Henselt (1814–1889): 24 etud, op. 2 in 5
Clara Schumann (1819–1896)
Bedřich Smetana (1824–1884): Koncertna etuda Am Seegestade - Eine Erinnerung
Julius Schulhoff (1825–1898)
Louis Moreau Gottschalk (1829–1869): Etuda Tremolo in Manchega, 2 koncertni etudi.
Johannes Brahms (1833–1897): 51 vaj za klavir, izdano leta 1893
Camille Saint-Saëns (1835–1921): 2 zvezka šestih etud (op. 52 in 111) in 6 etud za levo roko (op. 135)
Agathe Backer Grøndahl (1847–1907): 19 koncertnih etud

Rojeni 1850–1899

Moritz Moszkowski (1854–1925): 3 koncertne etude (op. 24), Ecole des doubles notes (op. 64), 15 Études de Virtuositié (op. 72), 12 etud za levo roko (op. 92), in 20 tehničnih etud (op. 91)
Anatol Ljadov (1855–1914)
Sergej Liapunov (1859–1924): Duoze études d'exécution transcendante v Lisztov spomin
Edward Alexander MacDowell (1860–1908): Koncertna etuda (op. 36) in 12 etud (op. 46)
Claude Debussy (1862–1918) 12 etud
Emil von Sauer (1862–1942)
Felix Blumenfeld (1863–1931): 18 etud
Gabriel Pierné (1863–1937): Koncertna etuda (op. 13)
Jean Sibelius (1865–1957)
Ferruccio Busoni (1866–1924): 6 etud (op. 16); Etude en forme de variations (op. 17); 6 Polyphonic Etudes.
Charles Tournemire (1870–1939): Études de chaque jour (op. 70)
Leopold Godowski (1870–1938): 60 etud po Chopinovih etudah, od tega je 53 izdanih; 3 originalne Koncertne etude (op. 11) in Etude Macabre
Aleksander Skrjabin (1872–1915): 26 etud (op. 2, 8, 42, 49, 56 in 65)
Sergej Rahmaninov (1873–1943): 2 zvezka etud Etudes-Tableaux (op. 33 in 39)
Charles Ives (1874–1954)
Józef Hofmann (1876–1957)
Ernő Dohnányi (1877–1960): 6 koncertnih etud (op. 28).
Béla Bartók (1881–1945): 3 etude (op. 18)
Igor Stravinski (1882–1971): 4 etude (op. 7)
Karol Szymanowski (1882–1937): 3 etude (op. 4)
Alfredo Casella (1883–1947)
Sergej Prokofjev (1891–1953): 4 etude (op. 2)
Samuel Feinberg (1890–1962): Suita (op. 11) »v obliki etude« .
Kaikhosru Shapurji Sorabji (1892–1988): 100 Transcendentnih etud (1940–1944)
George Gershwin (1898–1937): 7 etud: »Virtuoso Etudes on Popular Songs«

Rojeni po 1899

Lennox Berkeley (1903–1989)
Louise Talma (1906–1996): Six Etudes (1954) za klavir
Olivier Messiaen (1908–1992)
John Cage (1912–1992): wrote Etudes Australes
Witold Lutosławski (1913–1994): 2 etude (1940-1941)
George Perle (*1915) dva zvezka etud
György Ligeti (1923-2006): 3 zvezki etud (1985, 1988–1994 in 1995)
Robert Starer (1924–2001): The Contemporary Virtuoso, 7 etud
Einojuhani Rautavaara (*1928): 6 etud (op. 42)
Pierre Max Dubois (1930–1995)
Philip Glass (*1937): 1. zvezek etud 1994
Nikolaj Girševič Kapustin (*1937): 8 etud (op. 40) in Five Études in Different Intervals (op. 68)
Bill Hopkins (1943–1981): 9 etud: Etudes en série (1965–72)
Michel-Georges Brégent (*1948): »16 Portraits, Études Romantiques pour piano«
Ezequiel Viñao (*1960): 1. zvezek etud, 1993
Daisuke Asakura (*1967): 7 etud

Za ostale instrumente

Jean-Louis Duport (1749–1819): za violončelo
Federigo Fiorillo (1755–1823): za violino
Rodolphe Kreutzer (1766–1831): za violino
Justus Johann Friedrich Dotzauer (1783–1860): za violončelo
Matteo Carcassi (1792–1853): za kitaro
Theobald Boehm (1794–1881): za flavto
Friedrich Grützmacher (1832–1903): etude za violončelo op. 38
Franz Wohlfahrt(1833–1884): 60 etud za violino (op. 45)
David Popper (1843–1913) : za violončelo
Joachim Andersen (1847–1909): za flavto
Francisco Tárrega (1852–1909): za kitaro
Julius Klengel (1859–1933): za violončelo
Heitor Villa-Lobos (1887–1959): za kitaro
Andrés Segovia (1893–1987): za kitaro
Lillian Fuchs (1903–1991): za violo
John Cage (1912–1992): Freeman Etudes - zvezek I in II za violino
Angelo Gilardino (*1941): 5 zvezkov Studi di virtuosità e di trascendenza za kitaro
Robert deMaine (*1969): Études-Caprices za violončelo