Latakija
Latakija اللَاذِقِيَّة Al-Lādhiqīyah | ||
|---|---|---|
 Latakia Plaža Cote d'Azur • pogled iz zraka Mestni muzej • središče mesta Univerza • bivalno naselje mestni stadion • pristanišče | ||
| ||
  Latakija Položaj Latakije v Siriji | ||
| Koordinati: 35°31′N 35°47′E / 35.517°N 35.783°E | ||
| Država |  Sirija | |
| Governorat | Latakija | |
| Okrožje | Latakija | |
| Upravljanje | ||
| • Guverner | Ahmed Šejk Abdulkader[2] | |
| Površina | ||
| • Kopno | 58 km2 | |
| • Metropolitansko obm. | 108 km2 | |
| Nadm. višina | 11 m | |
| Prebivalstvo (2004 census) | ||
| • Mesto | 383.786[1] | |
| • Metropolitansko obm. | 424.392 | |
| Omrežna skupina | 41 | |
| Podnebje | sredozemsko, Csa | |
| Spletna stran | eLatakia | |
Latakija (arabsko اللَاذِقِيَّة, al-Lādhiqīyah) je glavno sirsko pristanišče in upravno središče Latakijskega governorata. V antiki je bila znana kot Laodicea ali Laodicaea ad Mare. Mesto je tudi proizvodno središče za sosednja poljedelska naselja in vasi. Leta 2004 je imela 383.786 prebivalcev[1][3] in bila za Alepom, Damaskom, Homsom in Hamo peto največje mesto v Siriji. Na jugu meji na governorat Tartus, na vzhodu s Hamo in na severu z Idlib.
Četudi je bilo mesto naseljeno že v 2. tisočletju pr. n. št., je bila sodobna Latakija ustanovljena šele v 4. stoletju pr. n. št. med vladavino Selevkidov. Mestu so zatem vladali Rimljani in Bizantinci, za njimi Umajadi in od 8.-10. stoletja Abasidi. Med njihovo vladavino so mesto pogosto napadali Bizantinci, ga občasno osvojili, potem pa so ga ponovno osvajali Arabci, zlasti Fatimidi. Za njimi so mestu vladali Seldžuki, križarji, Ajubidi, Mameluki in Osmani. Po Prvi svetovni vojni je Latakija pripadla Francoskemu mandatu v Siriji, v katerem je leta 1922 postala glavno mesto samostojne Alavitske države. Alavitska država je zatem večkrat razglasila svojo neodvisnost, dokler ni bila leta 1944 dokončno priključena k Siriji.
Etimologija
[uredi | uredi kodo]Podobno kot mnogo drugih selevkidskih mest je tudi Latakija dobila ime po enem od članov vladajoče dinastije.[4] Selevk I. Nikator jo je v čast svoji materi Laodiki poimenoval Laodikeja na obali (grško starogrško Λαοδίκεια ἡ Πάραλος: Laodikeia é Páralos). Kasneje so ime polatinili v Laodicea ad Mare. Izvirno ime se je ohranilo v arabski obliki kot اللاذقية (al-Ladhiqiyyah).[4][5] V Osmanskem cesarstvu se je imenovala Lazkiye.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Starodavno naselje in ustanovitev
[uredi | uredi kodo]Področje Latakije na rtiču Ras Ziyara[6] ima dolgo naselitveno zgodovino. Na tem mestu je bilo feničansko naselje Ramita, Grkom znano kot Leukê Aktê (bela obala). Mesto je opisal Strabon v svoji Geografiji:[7]
- Mesto je zelo lepo zgrajeno, ima dobro pristanišče in zemljo, na kateri poleg poljščin pridelajo tudi obilo vina. Mesto je glavni dobavitelj vina Aleksandriji, ker je cela gora nad mestom njegova last in poraščena z vinogradi so samih vrhov. Vrhovi so sicer precej daleč od Laodikeje, vendar se njihova pobočja blago in postopoma dvigujejo, se nad Apamejo dvignejo v višino in nadaljujejo do navpičnih sten.
Rimsko in bizantinsko obdobje
[uredi | uredi kodo]
Mesto je bilo sedem stoletij pomembna sirska kolonija Rimskega cesarstva. Imenovala se je Laodicea in Syria ali Laodicea ad mare. Od leta 528 do 637 je bila upravno središče bizantinske province Teodoriane. V 1. stoletju n. št. je v njej živelo veliko Judov.[8] V 4. stoletju je v njej živel heretski škof Apolinarij. Mesto je od najzgodnejšega obdobja kovalo svoj denar.
Križarji, Ajubidi in Mameluki
[uredi | uredi kodo]
Po neuspelih poskusih Bohemonda I. Antioškega, da bi Bizantincem odvzel Latakijo, je mesto leta 1103 osvojila križarska vojska pod poveljstvom Tankreda Galilejskega, veterana prve križarske vojne in regenta Kneževine Antiohije.[9] Po porazu antioške vojske v bitki pri Haranu leta 1104 so mesto ponovno zasedli Bizantinci, vendar so ga kmalu spet izgubili. V pogodbi, podpisani leta 1108 se je Bohemond obvezal, da bo Latakijo do leta 1110 vrnil Bizantincem, vendar obveze ni spoštoval in Latakija je ostala pod antioško oblastjo.[10] Postala je glavno antioško pristanišče, dokler niso Antiohije leta 1268 osvojili Mameluki.[11]
Okoli leta 1300 je arabski geograf Šamsudin Al Dimaški zapisal, da Latakija nima tekoče vode, da so drevesa bolj redka, ima pa »čudovito pristanišče, polno velikih ladij«.[12] Leta 1332 je Latakijo obiskal maroški svetovni potnik Ibn Batuta.[13]
Osmansko cesarstvo
[uredi | uredi kodo]V osmanskem obdobju je bila latakijska regija naseljena večinoma z alaviti. Pomembna manjšina so bili Turkmeni. V mestu samem je živelo veliko sunitov in kristjanov. Zemljiški gospodje na podeželju so bili večinoma suniti, kmetje pa večinoma alaviti. Alaviti so bili relativno avtonomni,[14] vendar niso imeli priznanega niti statusa milleta. Odnosi med njimi in osmanskimi gospodarji so bili zato precej napeti.
Ko je bil leta 1888 ustanovljen Bejrutski vilajet, je Latakija postala njegovo najbolj severno mesto. [15]
Obdobje Francoskega mandata
[uredi | uredi kodo]Leta 1920 je Latakija pripadla Francoskemu mandatu v Siriji. Ustanovljena je bila Alavitska država, ki je trajala do leta 1936, ko je bila priključena k Siriji.
Sodobno obdobje
[uredi | uredi kodo]Skoraj vse klasične zgradbe v mestu so bile porušene, pogosto tudi zaradi potresov. Med ohranjene spadata slavolok zmage in korintski stebri, znani kot Dionizova kolonada.[16]
Leta 1948 je bil narejen obsežen načrt za obnovo mesta. Prva faza obnovitvenih del v pristanišču, ki so se začela leta 1950, je bila zaključena že naslednje leto in pristanišče je začelo prevzemati vedno večji delež sirske prekomorske trgovine.
Leta 1957 je Turčija obtožila Sirijo, da ščiti turške komuniste,[17] in začeli ob sirski meji kopičiti svojo vojsko. Gamal Abdel Naser je zato ukazal, da se v Latakiji izkrca 4.000 egiptovskih vojakov.
Latakija je bila leta 1968 z avtocesto povezana z Alepom in dolino Evfrata. Cesto je dopolnila dograditev železniške proge do Homsa. Pomen pristanišča se je zaradi krize v Libanonu in izgube pristanišč Bejrut in Tripoli[18] po letu 1975 še povečal.
V oktobrski vojni leta 1973 se je tik pred Latakijo dogajala pomorska bitka med Izraelom in Sirijo. [19]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 »Latakia city population«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. marca 2013. Pridobljeno 14. februarja 2016.
- ↑ H. Zain / Mazen / H. Sabbagh (23. april 2011). »New Governor of Lattakia sworn in«. Syrian Arab News Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. aprila 2011. Pridobljeno 23. aprila 2011.
- ↑ World-Gazetteer.com. Arhivirano iz izvirnika 10. februarja 2013.
- ↑ 4,0 4,1 le Strange, 1890, str. 380.
- ↑ Ball, 2000, str. 157.
- ↑ Eastern Mediterranean Enroute, str. 38. Pridobljeno iz Prostar Sailing Directions 2005.
- ↑ Strabo (1857). The Geography of Strabo, str. 164. ISBN 0-521-85306-0.
- ↑ Laodicea. Jewish Encyclopedia. Arhivirano iz izvirnika 15. novembra 2007. Pridobljeno 1. marca 2009.
- ↑ Thomas Asbridge. The Crusades: The War for the Holy Land. London: Simon & Schuster, 2010, str. 137-138.
- ↑ Asbridge 2010, str. 137-144.
- ↑ Asbridge 2010, str. 637.
- ↑ le Strange 1890, str. 491.
- ↑ Ross E. Dunn. The adventures of Ibn Battuta, a Muslim traveler of the fourteenth century. University of California Press, str. 137.
- ↑ Rabinovich 1979, str. 694.
- ↑ Dumper 2007, str. 84.
- ↑ Latakia. (2009). Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 1. marca 2009 z Encyclopædia Britannica Online.
- ↑ Podeh 1999, str. 43.
- ↑ Ring 1994, str. 455.
- ↑ Betts, Richard K. (1982). Cruise Missile: Technology, Strategy and Politics. Brookings Institution Press, str. 381, ISBN 0-8157-0931-5.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Ball, Warwick (2000), Rome in the East: The Transformation of an Empire, Routledge, ISBN 9780415113762.
- Beattie, Andrew; Pepper, Timothy (2001), The Rough Guide to Syria, Rough Guides, ISBN 9781858287188
- Carter, Terry; Dunston, Lara; Humphreys, Andrew (2004), Syria & Lebanon, Lonely Planet, ISBN 9781864503333
- Carter, Terry; Dunston, Lara; Thomas, Amelia (2008), Syria & Lebanon, Lonely Planet, ISBN 9781741046090
- Dumper, Michael; Stanley, Bruce E.; Abu-Lughod, Janet L. (2007), Cities of the Middle East and North Africa: A Historical Encyclopedia, ABC-CLIO, ISBN 9781576079195.
- Fahlbusch, Erwin; Bromiley, Geoffrey William (2008), The Encyclopedia Of Christianity: Volume 5: Si-Z, Wm. B. Eerdmans Publishing, ISBN 9780802824172.
- Hamilton, H.C.; Falconer, W., ur. (1857), The Geography of Strabo, zv. III, London: Henry G. Bohn.
- Maʻoz, Moshe; Yaniv, Avner; Gustav Heinemann Institute of Middle Eastern Studies (1986), Syria Under Assad: Domestic Constraints and Regional Risks, Taylor & Francis, ISBN 0-7099-2910-2.
- Mannheim, Ivan (2001), Syria & Lebanon Handbook: The Travel Guide, Footprint Travel Guides, ISBN 9781900949903
- Minahan, James (2002), Encyclopedia of the stateless nations: ethnic and national groups around the world, Greenwood Publishing Group, ISBN 9780313323843.
- Emerging Syria 2006, Oxford Business Group, 2006, ISBN 9781902339443
- Podeh, Elie (1999), The Decline of Arab Unity: The Rise And Fall of the United Arab Republic, Sussex Academic Press, ISBN 1-84519-146-3
- Rabinovich, Itamar (1979), »The Compact Minorities and the Syrian State, 1918-45«, Journal of Contemporary History, 14 (4): 693–712, doi:10.1177/002200947901400407
- Riley-Smith, Jonathan (2005), The Crusades: A History, Continuum International Publishing Group, ISBN 9780826472700.
- Ring, Trudy; Salkin, Robert M.; La Boda, Sharon (1994), International Dictionary of Historic Places, Taylor & Francis, ISBN 9781884964039.
- le Strange, Guy (1890), Palestine Under the Moslems: A Description of Syria and the Holy Land from A.D. 650 to 1500, Committee of the Palestine Exploration Fund, ISBN 0-404-56288-4.
- Society of Arts (Great Britain) (1906), Journal of the Society of Arts, zv. 54, The Society.
- Winckler, Onn (1998), Demographic developments and population policies in Baʻathist Syria, Sussex Academic Press, ISBN 1-902210-16-6
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
