Magnezija ob Meandru
| Magnezija ob Meandru Μαγνησία ἡ πρὸς Μαιάνδρῳ | |
|---|---|
 Propilea Magnezije na Maeandru | |
| Lokacija | Tekin, provinca Aydin,  Turčija |
| Regija | Jonija |
| Koordinati | 37°51′10″N 27°31′38″E / 37.85278°N 27.52722°E |
| Tip | Naselje |
| Zgodovina | |
| Zgradil | Magneti in Krečani |
| Kulture | Grška, rimska |
| Povezano z | Batiklej, Temistoklej, sv. Lazar |
| Druge informacije | |
| Datumi izkopov | 1891–1893, 1984–danes |
| Arheologi | Carl Humann, Orhan Bingöl |
| Stanje | V ruševinah |
| Lastništvo | Javna |
| Javni dostop | Da |
Magnezija ob Meandru ali krajše Magnezija (starogrško starogrško Μαγνησία ἡ πρὸς Μαιάνδρῳ, Magnesía i prós Maiándro ali starogrško Μαγνησία ἡ ἐπὶ Μαιάνδρῳ, Magnesía i epí Maiándro, latinsko Magnḗsĭa ad Mæándrum) je bila antično grško mesto v Joniji. Bila je dokaj velika in je stala na trgovsko in strateško pomembni lokaciji v trikotniku Priene, Efez, Trales. Ime je dobila po Magnetih iz Tesalije, ki so se v tem delu Jonije naselili skupaj z nekaj Krečani. Da bi se razlikovala od bližnje lidijske Magnezije ad Sipilum, so imenu kasneje dodali izraz »na Meandru«.
Zemlja okoli Magnezije je bila izjemno rodovitna. Na njej so pridelovali odlično vino, smokve in kumarice.[1] Mesto je stalo na pobočju Toraksa[2] na bregovih rečice Letakus, pritoku reke Meander. Od Mileta je bilo oddaljeno približno 15 km.[3] Ruševine mesta ležijo zahodno od sedanje vasi Tekin v provinci Aydin, Turčija.
Magnezija je bila v Joniji, ker je bila naseljena z Eolci iz Grčije pa ni bila sprejeta v Jonsko zvezo. Nekaj časa so ji morda vladali Lidijci in za njimi Perzijci in je bila stalen cilj roparskih pohodov Kimerijcev. Kasneje je v drugi mitridatski vojni (83–81 pr. n. št.) podprla Rimljane.[4][5]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Magnezija je kmalu dosegla veliko moč in blaginjo, da bi se lahko uprla celo izzivom Efeza.[6] Mesto so kljub temu med letoma 726 pr. n. št. in 660 pr. n. št. zavzeli in uničili Himerijci. Opustošeno mesto so kmalu zatem obnovili Milejci, po Atenejevem mnenju[7] pa Efežani. Magnezija je bila občasno sedež perzijskih satrapov Lidije.[8]
V 5. stoletju pr. n. št. je izgnani Atenec Temistokles, zmagovalec v pomorski bitki s Perzijci pri Salamini, prišel v Perzijo in se ponudil v službo kralju Artakserksu I. Kralj mu je podelil oblast v Magneziji, da bi podprl njegovo družino.[9]
V rimskem obdobju je bila Magnezija potem, ko je bil Antioh III. Veliki potisnjen proti vzhodu, priključena k Pergamovemu kraljestvu.[10] Zgleda, da je potem začela propadati, vendar jo še vedno, čeprav redko, omenjajo Plinij Starejši,[11] Tacit[12] in Hierokles[13] med škofijami v rimski provinci Aziji. Zgleda, da se je v tem obdobju nekaj časa imenovala Meandropolis.[14] Obstoj mesta je dokumentiran na kovancih cesarjev Avrelijev in Galiena.
Arheološka izkopavanja
[uredi | uredi kodo]Prva izkopavanja na arheološkem najdišču so leta 1891 in 1893 opravili nemški arheologi pod vodstvom Carla Humanna, slavnega odkritelja Pergamonskega oltarja. V 21 mesecih izkopavanj so odkrili še Artemidin tempelj, agoro, Zevsov tempelj in peritaneion. Izkopavanja so se nadaljevala skoraj sto let kasneje leta 1984 pod pokroviteljstvom turškega Ministrstva za kulturo in vodstvom Orhana Bingöla z Univerze v Ankari.
Najdbe so razstavljene v Istanbulu, Aydinu, Berlinu in Parizu. Kopiji portika (pronaos) Zevsovega templja in dela Artemidinega templja sta razstavljeni v Pergamonskem muzeju v Berlinu. Večina arhitekturnih ostankov Magnezije so v daljni preteklosti uničili domači proizvajalci apna. Dobro ohranjene ostanke Zevsovega templja so po zaključku Humannovih izkopavanj uničili domači prebivalci.
Slavni meščani
[uredi | uredi kodo]Najslavnejša meščana sta bila:
- Batikles, grški kipar iz 6. stoletja pr. n. št.
- Temistoklej, ki je v Magneziji preživel zadnja leta svojega življenja in je tukaj tudi pokopan.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Athcn. i. p. 29, ii. p. 59, iii. J. 78.
- ↑ John Pinkerton (1811). A general collection of ... voyages and travels, digested by J. Pinkerton. str. 663–.
- ↑ Strabon xiv. str. 636, 647.
- ↑ Thomas Allom, Robert Walsh, John Chippendall Montesquieu Bellew, Mark Wilson (2006). Thomas Allom's Constantinople and the Scenery of the Seven Churches of Asia Minor. Gorgias Press. str. 210–. ISBN 978-1-59333-139-9.
- ↑ Handbook for Travellers in Turkey in Asia: Including Constantinople, the Bosphorus, Plain of Troy, Isles of Cyprus, Rhodes, &c..., with General Hints for Travellers in Turkey, Vocabularies &c. J. Murray. 1878. str. 290–.
- ↑ Callinus, ap. Strabo xiv. str. 647.
- ↑ Atenej xii. str. 525.
- ↑ Herodot, i. 161, iii. 122.
- ↑ Nepos. Themistocles. 10; Diodor xi. 57.
- ↑ Livij xxxvii. 45, xxxviii. 13.
- ↑ v. 32.
- ↑ Ann. iv. 55
- ↑ str. 659.
- ↑ Concil. Constantin. iii. str. 666.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Carl Humann. Magnesia am Maeander. Bericht über die Ergebnisse der Ausgrabungen der Jahre 1891–1893. Berlin: Reimer, 1904.
- Volker Kästner. Der Tempel des Zeus Sosipolis von Magnesia am MäanderV Brigitte Knittlmaye, Wolf-Dieter Heilmeyer. Die Antikensammlung. Mainz: Philipp von Zabern, 1998, str. 230-231.
- Johannes Althoff. Ein Meister des Verwirklichens. Der Archäologe Theodor Wiegand. V Peter Behrens. Theodor Wiegand und die Villa in Dahlem. Klaus Rheidt and Barbara A. Lutz (ur.), Mainz: Philipp von Zabern, 2004, str. 151.
