Pećka patriarhija
Манастир Пећка патријаршија (srbsko) Patrikana e Pejës | |
 Cerkev samostanskega kompleksa | |
| Osnovne informacije | |
|---|---|
| Red | Srbska pravoslavna cerkev |
| Ustanovitev | 13. stoletje |
| Škofija | Raška in Prizrenska eparhija (samo ozemeljsko, ker je samostan pod neposredno jurisdikcijo srbskega patriarha) |
| Cerkve pod nadzorom |
|
| Ljudje | |
| Ustanovitelj | Sveti Sava, škof Arsenij I. |
| Pomembne osebe | nadškof Sava, škofi Arsenije I., Nikodim I. in Danilo II. |
| Arhitektura | |
| Slog | srbsko-bizantinska arhitektura |
| Kraj | |
| Lokacija | v bližini Peći, Kosovo |
| Koordinate | 42°39′40″N 20°15′58″E / 42.661°N 20.266°E |
| Dostop | da |
| Uradno ime: Srednjeveški spomeniki na Kosovu | |
| Tip | kulturni |
| Kriteriji | ii, iii, iv |
| Razglasitev | 2004 28. zasedanje, sprememba leta 2006 |
| ID # | 724-002bis |
| Regija | Evropa in Severna Amerika |
| Država | Kosovo |
| ogrožena | 2006–... |
| Uradno ime МАНАСТИР ПЕЋКА ПАТРИЈАРШИЈА | |
| Tip | Kulturni spomenik izjemnega pomena |
| Razglasitev | 1947 |
| ID # | СК 1370 |
Samostan Pećka patriarhija (srbsko Манастир Пећка патријаршија, Manastir Pećka patrijaršija, albansko Patrikana e Pejës) ali Patriarhalni samostan v Peći je srednjeveški samostan Srbske pravoslavne cerkve v bližini Peći, Kosovo.[a] Zgrajen je bil v 13. stoletju in postal sedež srbskih nadškofov. V 14. stoletju je bil razširjen. Ko je bila leta 1346 ustanovljena Srbska patriarhija Peć, je postal sedež srbskih patriarhov. V srednjem in zgodjem novem veku je služil kot mavzolej srbskih nadškofov in patriarhov. Od leta 2006 spada s še tremi srbskimi cerkvami in samostami Srbske pravoslavne cerkve med Srednjeveške spomenike na Kosovu in hkrati med mesta svetovne kulturne dediščine.
Samostan upravlja Eparhija Raška in Prizren, vendar je pod neposredno jurisdilcijo srbskega patriarha, ki ima med drugim tudi naslov peškega nadškofa. Samostanska cerkev je izjemno delo srbske srednjeveške arhitekture in s še tremi drugimi cerkvami v samostanskem kompleksu tvori celoto.[5][6]
Geografija
[uredi | uredi kodo]Samostanski kompleks se nahaja v bližini Peći (albansko Peja) v kosovski pokrajini Metohija ob cesti, ki povezuje Kosovo s Črno goro.[5] Zgrajen je ob Pejski Bistrici na njenem vstopu v kanjon Rugova.[7] Na samostanskem dvorišču raste 750 let stara črna murva, imenovana Šam-dud. Vsadil jo je nadškof Sava II. med letoma 1263 in 1272.[8]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Samostan je zgrajen na robovih starega rimskega in bizantinskega Siperanta.[5] Samostanski kompleks je sestavljen iz štirih cerkva,[6] od katerih so bile tri povezane v zaključeno celoto.[5] Zgrajen je bil v prvi tretjini 13. stoletja (1321–1324 in 1330–1337.[5] Domneva se, da je postal metohion (zemljišče v lasti in upravljanju samostana) samostana Žiča, ki je bil takrat sedež srbske nadškofije. Nadškof Sava je bil takrat še živ (umrl 1235).[7] V prvi tretjini 13. stoletja je dal nadškof Arsenije I. (služboval 1233–1263) na severni strani kompleksa zgraditi cerkev Svetih apostolov.[9] Cerkev je bila po Arsenijevem naročilu poslikana leta 1250 ali okoli leta 1260.[9] Leta 1253[10] je Arsenije I. zaradi invazije tujcev[11][12][13] preselil sedež Srbske cerkve iz Žiče v Peć, ki je bila bolj varna in bliže središču države.[7] Sedež se je leta 1285 vrnil v Žičo in bil zaradi tuje invazile leta 1291 ponovno preseljen v Peć.[14][15] Nadškof Nikodim I. (služboval 1321–1324) je severno od cerkve Svetih apostolov zgradil cerkev sv. Dimitrija, njegov naslednik, škof Danilo II. (služboval 1324-1337), pa je zgradil še cerkev svete Matere Božje Odigitrije in cerkev sv. Nikolaja na južni strani kompleksa.[9] Pred tremi glavnimi cerkvami je nato zgradil monumentalni narteks.[9] Med službovanjem nadškofa Joanikija II. je bila okoli leta 1245 do takrat neposlikana cerkev sv. Dimitrija poslikana s freskami. Srbski car Stefan Dušan (vladal 1331–1355) je leta 1346 srbsko nadškofijo povišal v patriarhat in s tem ustanovil Srbski patriarhat v Peči.[16]
.jpg)
V 14. stoletju je bila cerkev Svetih apostolov nekoliko preurejena, zato so bili nekateri deli cerkve poslikani kasneje. Od 13. do 15. stoletja so se v cerkvah samostana pokopavali srbski nadškofi in patriarhi. V letih 1459-1463 je po smrti Arsenija II. mesto patriarha ostalo prazno, ker je Osmansko cesarstvo patriarhat razpustilo. Med vladanjem sultana Sulejmana Veličastnega ga je po nasvetu velikega vezirja Mehmed Paše Sokolovića obnovilo.[17] Pod njegovo jurisdikcijo je postavilo tudi bolgarske eparhije.[18] V letih 1619-1620 je slikar Georgije Mitrofanović (1550–1630) na novo poslikal cerkev sv. Dimitrija,[9] leta 1673-1674 pa je slikar Radul poslikal cerkev sv. Nikolaja.[9] V zgodnjem 18. stoletju, zlasti med in po avstrijsko-rusko-turški vojni (1735–1739), je patriarhat postal tarča fanariotov in Ekumenskega patriarhata v Konstantinoplu, katerega cilj je bil postaviti eparhije Srbskega patriarhata pod konstantinopelsko jurisdikcijo. Leta 1737 je bil po intervenciji Aleksandrosa Mavrocordatosa na čelo Srbskega patriarhata prvič imenovan Grk, ker je bilo po njegovem mnenju srbsko vodstvo "nevredni zaupanja". V naslednjih letih so fanarioti s političnimi pobudami dosegli izključitev Srbov iz nasledstva patriarhata, ki je bil septembra 1766 ukinjen.[19][20]
Obdobje osmanske vladavine v regiji se je končalo leta 1912.[21] Na začetku prve balkanske vojne (1912-1913) je Peć zasedla vojska Kraljevine Črne gore. Po sklenitvi Londonskega sporazuma (1913) je Peć priladla Črno gori, Pećka patriarhija pa je ponovno postala sedež škofije.[22] Škof in bodoči srbski patriarh Gavrilo Dožić je začel obnavljati samostanski kompleks, dokler ni obnove prekinil izbruh prve svetovne vojne leta 1914. Sledila je avstroogska okupacija Črne gore, vkljčno s Pećjo. Po koncu vojne leta 1918 so se Črna gora in južnoslovanske province Avstro-Ogrske priključila Kraljevini Srbiji in ustanovile Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1920 so bile obnovljene strukture Srbske pravoslavne cerkve. Obnovljen je bil Srbski patriarhat s tradicionalnim sedežem v Pećki patriarhiji.[23] Od takrat so bili vsi srbski patriarhi ustoličeni prav tu.[24] V letih 1931 in 1932 so v samostanskem kompleksu potekala obsežna obnovitvena dela.[25]
Leta 1947 je bila Pećka patriarhija vpisana na seznam Srbskih spomenikov izjemnega pomena[9] in 13. julija 2006 na Unescov seznam svetovne dediščine kot razširitev Visokih Dečanov, ki so že bili na Unescovem seznamu ogrožene dediščine.[26]
Obnova kompleksa se je začela junija 2006 in bila novembra istega leta končana. Glavni cilj obnovitvenih del je bil zaščita zgradb pred vremenom, popravilo notranjih sten in zunanjega videza. Med popravili so restavratorji na severnem pročelju cerkve sv. Dimitrija odkrili dve neznani freski s podobama srbske kraljice in plemiča.[27] Leta 2008 so pročelja cerkve pobarvali v rdeče, tako kot v Žići, kar je povzročilo nekaj nejevolje. Samostanski kompleks je do leta 2013 varovala kosovska vojska, potem pa je varovanje prevzela kosovska policija.[28]
Mavzolej
[uredi | uredi kodo]Srbski pravoslavni nadškofi in patriarhi so bili ktitorji samostana in zato pokopani v samostanskih cerkvah. Samostan je največji mavzolej srbskih verskih dostojanstvenikov.[2] Samostan hrani tudi relikvije cerkvenih voditeljev, večinoma svetnikov: Arsenija (služboval 1233–1263), Save II. (1263–1271), Evstahija I. (1279–1286), Nikodima I. (1316–1324), Danila II. (1324–1337), Joanikija II. (1338–1354), Efrema (1375–1379; 1389–1392), Spiridona (1380–1389) in Maksima I. (1655–1674).
Cerkve
[uredi | uredi kodo]| Cerkev | Slika | Komentar |
|---|---|---|
| Cerkev sv. Apostolov (Crkva sv. Apostola ali Cerkev sv. Odrešenika) |
|
Zgrajena v prvi tretjini 13. stoletja. |
| Cerkev sv. Dimitrija (Crkva sv. Dimitrije) |
|
Zgrajena leta 1324. |
| Cerkev sv. Matere Božje Odigitrije (Crkva Bogorodice Odigitrije) |
|
Zgrajena po letu 1337. |
| Cerkev sv. Nikolaja (Crkva sv. Nikole) |
|
Zgrajena po letu 1337. Majhna skromna cerkev, zgrajena ob Odigitriji. |
Tri glavne cerkve s kupolami (sv. Apostoli, sv. Dimitrij in Odigitrija) so med seboj povezane z veličastnim narteksom. Cerkev sv. Nikolaja nima kupole in stoji ob Odigitriji.
Galerija
[uredi | uredi kodo]-
Pećka patriarhija junija 1980 -
Stolp na samostanskem dvorišču -
Pogreb Save II. -
Freska dinastije Nemanjić -
Šam-dud, 750 let stara črna murva
Opomba
[uredi | uredi kodo]- ↑ Februarja 2008 je Kosovo enostransko razglasilo neodvisnost od Srbije.[1] Od leta 2017 ga je kot neodvisno državo priznalo več kot 110 držav.[2] Srbija šteje Kosovo za del svojega suverenega ozemlja, medtem ko so Združeni narodi glede tega, ali je Kosovo neodvisna država ali ne, strogo nevtralni. Aprila 2013 sta Srbija in Kosovo začeli formalizirati odnose skladno z Bruseljskim sporazumom.[2] Kosovo je leta 2015 neuspešno poskušalo postati član Unesca,[3] zato se je kosovska vlada leta 2017 odločila za preložitev vlaganja prihodnjih zahtev.[4]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ "Ten Stories The World Should Hear More About". un.org. Arhivirano iz izvirnika 22. avgusta 2020. Pridobljeno 19. decembra 2017.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 "Which Countries Recognize Kosovo as a Country?". WorldAtlas.com. Arhivirano iz izvirnika 22. avgusta 2020. Pridobljeno 19. decembra 2017.
- ↑ "Kosovo fails in Unesco membership bid | World news". The Guardian. Arhivirano iz izvirnika 22. oktobra 2017. Pridobljeno 19. decembra 2017.
- ↑ "Kosovo gives up bid to join UNESCO". GazetaExpress. Arhivirano iz izvirnika 22. decembra 2017. Pridobljeno 19. decembra 2017.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Krstić 2003, str. 22.
- ↑ 6,0 6,1 Janićijević 1998, str. 524.
- ↑ 7,0 7,1 7,2 Stefanović 2001.
- ↑ "Шам-дуд чува Пећку патријаршију 750 година". politika.rs.
- ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 9,6 Манастир Пећка патријаршија.
- ↑ Erić 2006, str. 212.
- ↑ Ćirković 2004, str. 50.
- ↑ Vásáry 2005, str. 100.
- ↑ Коматина 2016, str. 297, 407.
- ↑ McAllester 2001, str. 52.
- ↑ Коматина 2016, str. 368, 407.
- ↑ Fotić 2008, str. 519.
- ↑ Fotić 2008, str. 519-520.
- ↑ Kia 2011, str. 117.
- ↑ Frazee 1969, str. 6-7.
- ↑ Fotić 2008, str. 520.
- ↑ Ćirković 2004, str. 245-246.
- ↑ Đorđević & Pejić 1999, str. 18, 21.
- ↑ Petković 1982, str. 8.
- ↑ Warrander & Knaus 2010, str. 161.
- ↑ Petković 1982, str. 8, 16, 31.
- ↑ UNESCO (2006). "List of World Heritage in Danger". Pridobljeno 24. februarja 2013.
- ↑ "Work on Restoration of Pec Patriarchate Draws to a Close". KIM Info Newsletter. 14. november 2006. Arhivirano iz izvirnika 16. oktobra 2013. Pridobljeno 18. maja 2014.
- ↑ "Srpske svetinje na KiM strahuju od čuvara". novosti.rs.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Базић, Миљојко М. (2007). Идентитет и културно наслеђе Срба. Београд: Научна КМД.
- Čanak-Medić, Milka; Todić, Branislav (2017). The Monastery of the Patriarchate of Peć. Novi Sad: Platoneum, Beseda.
- Ćirković, Sima (2004). The Serbs. Malden: Blackwell Publishing. ISBN 9781405142915.
- Curta, Florin (2006). Southeastern Europe in the Middle Ages, 500–1250. Cambridge: Cambridge University Press.
- Đorđević, Života; Pejić, Svetlana, ur. (1999). Cultural Heritage of Kosovo and Metohija. Belgrade: Institute for the Protection of Cultural Monuments of the Republic of Serbia.
- Ђурић, Војислав Ј.; Ћирковић, Сима; Кораћ, Војислав (1990). Пећка патријаршија. Београд-Приштина: Југословенска ревија, Јединство.
- Ерић, Слободан (2006). Косово и Метохија: Аргументи за останак у Србији. Београд: Удружење грађана Цер.
- Ferrari, Silvio; Benzo, Andrea (2014). Between Cultural Diversity and Common Heritage: Legal and Religious Perspectives on the Sacred Places of the Mediterranean. London & New York: Routledge. ISBN 9781317175032.
- Fine, John Van Antwerp Jr. (1994) [1987]. The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press.
- Fotić, Aleksandar (2008). »Serbian Orthodox Church«. Encyclopedia of the Ottoman Empire. New York: Infobase Publishing. str. 519–520. ISBN 9781438110257.
- Frazee, Charles A. (1969). The Orthodox Church and Independent Greece 1821-1852. Cambridge: Cambridge University Press.
- Janićijević, Jovan, ur. (1998). The Cultural Treasury of Serbia. Belgrade: IDEA, Vojnoizdavački zavod, Markt system.
- Јанковић, Марија (1985). Епископије и митрополије Српске цркве у средњем веку (Bishoprics and Metropolitanates of Serbian Church in Middle Ages). Београд: Историјски институт САНУ.
- Kia, Mehrdad (2011). Daily Life in the Ottoman Empire. Santa Barbara, California: Greenwood Press.
- Коматина, Ивана (2016). Црква и држава у српским земљама од XI до XIII века. Београд: Историјски институт.
- Krstić, Branislav (2003). Saving the Cultural Heritage of Serbia and Europe in Kosovo and Metohia. Belgrade: Coordination Center of the Federal Government and the Government of the Republic of Serbia for Kosovo and Metohia.
- Ljubinković, Radivoje (1975). The Church of the Apostles in the Patriarchate of Peć. Belgrade: Jugoslavija.
- McAllester, Matthew (2001). Beyond the Mountains of the Damned: The War Inside Kosovo. New York-London: New York University Press.
- Мијовић, Павле (1960). Пећка Патријаршија. Београд: Туристичка штампа.
- Милеуснић, Слободан (2007). Водич кроз манастире у Србији. Београд: МСТ Гајић, Завод за унапређивање образовања и васпитања.
- Pavlovich, Paul (1989). The History of the Serbian Orthodox Church. Serbian Heritage Books.
- Pavlowitch, Stevan K. (2002). Serbia: The History behind the Name. London: Hurst & Company.
- Petković, Sreten (1982). The Patriarchate of Peć. Belgrade: Serbian Patriarchate.
- Popović, Svetlana (2002). »The Serbian Episcopal sees in the thirteenth century (Српска епископска седишта у XIII веку)«. Старинар (51: 2001): 171–184.
- Слијепчевић, Ђоко М. (1962). Историја Српске православне цркве (History of the Serbian Orthodox Church). Zv. књ. 1. Минхен: Искра.
- Subotić, Gojko (1975). The Church of St. Demetrius in the Patriarchate of Peć. Belgrade: Jugoslavija.
- Subotić, Gojko (1998). Art of Kosovo: The Sacred Land. New York: The Monacelli Press.
- Todić, Branislav (1999). Serbian Medieval Painting: The Age of King Milutin. Belgrade: Draganić.
- Tomasevich, Jozo (2001). War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration. Zv. 2. San Francisco: Stanford University Press.
- Vásáry, István (2005). Cumans and Tatars: Oriental Military in the Pre-Ottoman Balkans, 1185–1365. Cambridge: Cambridge University Press.
- Veremis, Thanos; Kofos, Evangelos, ur. (1998). Kosovo: Avoiding Another Balkan War. Athens: Hellenic Foundation for European and Foreign Policy.
- Vlasto, Alexis P. (1970). The entry of the Slavs into Christendom. Cambridge University Press.
- Вуковић, Сава (1996). Српски јерарси од деветог до двадесетог века (Serbian Hierarchs from the 9th to the 20th Century). Евро, Унирекс, Каленић.
- Warrander, Gail; Knaus, Verena (2010). Kosovo (2. izd.). Bradt Travel Guides.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- САНУ. »Манастир Пећка патријаршија«. Споменици културе у Србији.
- Patriarchate of Peć- virtual tours and photo collections of the Blago Fund
- Stefanović, Zoran, ur. (2001). The Patriarchate of Peć. Belgrade: Projekat Rastko.
- Official site of Serbian Orthodox Eparchy of Raška and Prizren - old Arhivirano 2017-09-17 na Wayback Machine.
- New official site of Serbian Orthodox Eparchy of Raška and Prizren
- Official site of the Serbian Orthodox Church
- Serbian Unity Congress
- Map - Area under jurisdiction of Patriarchate of Peć in the 17th century
