Peking
Peking kitajsko: 北京市 | |
|---|---|
| Občina Peking | |
 Nebeški tempelj, simbol mesta | |
.svg) Lega občine na Kitajskem | |
| Koordinati: 39°54′50″N 116°23′30″E / 39.91389°N 116.39167°E | |
| Država |  Ljudska republika Kitajska |
| Delitev[1] - raven okrožja - raven mestne občine | 16 okrožij, 2 okraja 289 naselij |
| Upravljanje | |
| • Vrsta | občina |
| • Partijski sekretar | Caj Či (član politbiroja) |
| • Župan | Čen Džining |
| • Predsednik kongresa | Li Vej |
| • Predsednik konference | Dži Lin |
| Površina | |
| • Občina | 16.410,54 km2 |
| • Urbano | 1.368,32 km2 |
| • Ruralno | 15.042,22 km2 |
| Nadm. višina | 43,5 m |
| Prebivalstvo (2013)[3] | |
| • Občina | 21.150.000 |
| • Gostota | 1.300 preb./km2 |
| Demonim | pekinžan, pekinžanka |
| Glavne etnične skupine | |
| • Han | 96 % |
| • Manču | 2 % |
| • Huj | 2 % |
| • Mongoli | 0,3 % |
| Časovni pas | UTC+8 (kitajski standardni) |
| Poštna številka | 100000–102629 |
| Omrežna skupina | 10 |
| GDP[4] | 2013 |
| - Skupno | 1,95 bilijarde CNY 318,107 milijarde USD |
| - Na prebivalca | 94.235 CNY 15.373 USD |
| - Rast |  7.7% |
| HDI (2008) | 0,891 —zelo visok |
| Registrske oznake | 京A, C, E, F, H, J, K, L, M, N, P, Q 京B (taksiji) 京G, Y (izven urbanih območij) 京O (policija in oblasti) 京V (v rdečem) (vojaško vodstvo in centralna oblast) |
| Spletna stran | www |
Peking (Izgovorjava v mandarinščini: [pèɪ.tɕíŋ] ()), je velemesto v severni Kitajski, glavno mesto Ljudske republike Kitajske. V upravni delitvi Kitajske ima Peking hkrati status mestne občine in province, podobno kot še tri velemesta na kitajskem. Obkroža ga provinca Hebej, razen na jugovzhodu, kjer meji na mestno občino Tjandžin.
Peking je z dobrimi 21 milijoni prebivalcev drugo največje mesto na Kitajskem, gledano po številu prebivalcev, takoj za Šanghajem. Je tudi glavno križišče transportnih poti, z več deset železnicami, cestami in avtocestami, ki povezujejo mesto v vse smeri. Peking je politično, izobraževalno in kulturno središče Kitajske, vendar pa je ekonomsko središče postal Šanghaj, ki svoj ugled povečuje tudi na drugih področjih.
Peking je leta 2008 gostil poletne olimpijske igre. Mesto je bilo izbrano tudi za gostitelja zimskih olimpijskih iger 2022, s čimer je postalo prvo mesto, ki je gostilo tako poletne kot zimske igre.[5]
Geografija in administracija
[uredi | uredi kodo]
Leži na severni konici približno trikotne poljane, ki jo je s svojimi naplavinami oblikovala Rumena reka. Na zahodu, severu in vzhodu ga omejuje gorovje, ki ščiti rodovitno poljano pred napredovanjem puščave severno od njega. Vdore nomadskih plemen s severa je v preteklosti poleg razgibanega terena severno od Pekinga preprečeval tudi Kitajski zid, ki poteka prek severnega dela mestne občine. Skozi občino tečeta dve reki, Jongding in Čaobaj, skozi pa poteka tudi najsevernejši del velikega kitajskega prekopa, ki poteka preko planjave do mesta Hangdžov.
Urbano območje se nahaja nekoliko južno od središča občine. V njegovi sredini se nahaja Trg nebeškega miru, nasproti njega pa leži Prepovedano mesto. Mesto se širi v koncentričnih krogih, ki jih omejujejo obvoznice, trenutno je v izgradnji peta po vrsti.
Podnebje je vlažno celinsko s pogostimi monsuni. Zaznamujejo ga vroča, vlažna poletja in mrzle, suhe zime. Letno pade okoli 600 mm padavin, od tega tri četrtine poleti. Zrak je močno onesnažen zaradi prometa in industrije. Iz puščav na severu in severozahodu Kitajske prihajajo tudi pogosti peščeni viharji, ki povzročajo prebivalcem precejšnje nevšečnosti.
Kot vse druge administrativne enote Kitajske je tudi Peking pod dvojno oblastjo komunistične partije in vlade. Župan Pekinga je najvišji predstavnik Ljudske vlade Pekinga, z enakim statusom kot guvernerji provinc. V sistemu oblasti pa ima manj moči kot sekretar pekinškega mestnega komiteja Komunistične partije Kitajske, ki je najvišji predstavnik Komunistične partije v mestu.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Mesto je ustanovila dinastija Ljao leta 938 kot Nandžing (dobesedno Južna prestolnica). Njihovo ozemlje si je leta 1125 priključila dinastija Jin, leta 1153 so Nandžing razglasili za svojo prestolnico in ga poimenovali Džongdu (中都, dobesedno Osrednja prestolnica). Leta 1215 so vpadajoči Mongoli Džongdu požgali do tal. Kublajkan ga je kasneje dal ponovno zgradili nekoliko severneje, na mestu današnjega Pekinga. Določil ga je za svojo prestolnico in ga poimenoval Dadu (大都, dobesedno Vêlika prestolnica, mongolsko Khanbaliq). V tem času ga je obiskal Marko Polo, v njegovih zapiskih se pojavlja pod imenom Cambuluc. Po padcu mongolske dinastije Juan je propadel tudi Dadu. V obdobju dinastije Ming so mesto ponovno postavili na istem kraju. Za prestolnico ga je ponovno razglasil tretji cesar dinastije Ming in ga poimenoval Beijing (Peking) (北京, dobesedno Severna prestolnica). V času vladavine dinastije Ming je Peking počasi dobil današnjo obliko in takratno mestno obzidje se je ohranilo do 20. stoletja. V tistem času so bili zgrajeni tudi Prepovedano mesto, nebeški tempelj (danes simbol Pekinga) in prvotni Trg nebeškega miru (pozneje dvakrat požgan).
Status glavnega mesta je Peking obdržal tudi med vladavino Mandžurcev (dinastija Čing). Po kitajski revoluciji leta 1911 je novi predsednik Juan Šikaj dosegel, da je tako tudi ostalo, čeprav so revolucionarji želeli postaviti svoj sedež v Nandžingu. Po njegovi smrti je država razpadla na ozemlja več manjših vojskovodij, ki so se pogosto borili za nadzor nad mestom.
Leta 1928 je Kuomintang za prestolnico Ljudske republike Kitajske razglasil Nandžing, Peking pa preimenoval v Bejping (Peip'ing) (北平, dobesedno Severni mir). Med okupacijo Japonske med drugo kitajsko-japonsko vojno so Bejping ponovno preimenovali v Peking in tam vzpostavili sedež marionetne vlade, ki je imela oblast nad okupiranim severnim delom Kitajske. Peking je ponovno postal Bejping po kapitulaciji Japonske konec druge svetovne vojne. Med kitajsko državljansko vojno, leta 1949, so mesto brez odpora zavzeli komunisti. 1. oktobra istega leta je Komunistična partija Kitajske pod vodstvom Mao Cetunga na Trgu nebeškega miru razglasila ustanovitev Ljudske republike Kitajske s sedežem v Pekingu, kakor so ga nekaj dni pred tem ponovno poimenovali.
V času vzpostavitve komunistične vladavine so Peking sestavljali le ožje mestno središče z okoliškimi predmestji, kasneje pa so mestni občini priključili tudi več sosednjih okrajev, kar je mesto nekajkrat povečalo in mu dalo današnjo velikost. Gospodarske reforme Deng Šjaopinga so povzročile velik razmah mesta. Staro obzidje so podrli, da bi naredili prostor za drugo mestno obvoznico. Danes se Peking sooča s hudimi težavami, ki so posledica hitre urbanizacije - prenaseljenostjo, imigracijo iz revnih okoliških naselij in onesnaženostjo.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Township divisions«. Vlada Pekinga. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. decembra 2018. Pridobljeno 22. julija 2009.
- ↑ »Doing Business in China - Survey«. Ministrstvo za gospodarstvo Ljudske republike Kitajske. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2013. Pridobljeno 5. avgusta 2013.
- ↑ »北京市2012年国民经济和社会发展统计公报«. Pekinški statistični urad. 7. februar 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. oktobra 2013. Pridobljeno 18. februarja 2013.
- ↑ »2011年北京人均可支配收入3.29万 实际增长7.2%«. People.com.cn. 20. januar 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. decembra 2018. Pridobljeno 22. februarja 2012.
- ↑ Weithauser, Dominik (31. julij 2015). »Peking bo leta 2022 kot prvi po poletnih gostil tudi zimske olimpijske igre«. Dnevnik. Pridobljeno 2. avgusta 2015.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Satelitska slika Prepovedanega mesta v Pekingu (maps.google.com)
- Uradna spletna stran Arhivirano 2010-08-13 na Wayback Machine. (angleško)
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
