Location via proxy:   [ UP ]  
[Report a bug]   [Manage cookies]                
Pojdi na vsebino

Renij

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Renij, 75Re
Renij
IzgovarjavaIPA: [rénij]
Videzsrebrno sivkast
Standardna atomska teža Ar, std(Re)186,207(1)[1]
Renij v periodnem sistemu
Vodik Helij
Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon
Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon
Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton
Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon
Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon
Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson
Tc
↑
Re
↓
Bh
volfram ← renij → osmij
Vrstno število (Z)75
Skupinaskupina 7
Periodaperioda 6
Blok  blok d
Razporeditev elektronov[Xe] 4f14 5d5 6s2
Razporeditev elektronov po lupini2, 8, 18, 32, 13, 2
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STPtrdnina
Tališče3186 °C
Vrelišče5630 °C
Gostota (blizu s.t.)21,02 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)18,9 g/cm3
Talilna toplota60,43 kJ/mol
Izparilna toplota704 kJ/mol
Toplotna kapaciteta25,48 J/(mol·K)
Parni tlak
P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k
pri T (°C) 3.030 3.341 3.736 4.230 4.854 5.681
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja−3, −1, 0, +1, +2, +3, +4, +5, +6, +7 (rahlo kisel oksid)
ElektronegativnostPaulingova lestvica: 1,9
Ionizacijske energije
  • 1.: 760 kJ/mol
  • 2.: 1260 kJ/mol
  • 3.: 2510 kJ/mol
  • (več)
Atomski polmerempirično: 137 pm
Kovalentni polmer151±7 pm
Barvne črte v spektralnem obsegu
Spektralne črte renija
Druge lastnosti
Pojavljanje v naraviprvobitno
Kristalna struktura ​heksagonalna gosto zložena (hgz)
Hexagonal close packed kristalna struktura za renij
Hitrost zvoka tanka palica4700 m/s (pri 20 °C)
Temperaturni raztezek6,2 µm/(m⋅K)
Toplotna prevodnost48,0 W/(m⋅K)
Električna upornost193 nΩ⋅m (pri 20 °C)
Magnetna ureditevparamagnetik[2]
Magnetna susceptibilnost+67,6·10−6 cm3/mol (293 K)[3]
Youngov modul463 GPa
Strižni modul178 GPa
Stisljivostni modul370 GPa
Poissonovo razmerje0,30
Mohsova trdota7,0
Trdota po Vickersu1350–7850 MPa
Trdota po Brinellu1320–2500 MPa
Številka CAS7440-15-5
Zgodovina
Poimenovanjepo reki Ren (v nemščini: Rhein)
OdkritjeMasataka Ogawa (1908)
Prva izolacijaMasataka Ogawa (1919)
Poimenoval poWalter Noddack, Ida Noddack, Otto Berg (1925)
Najpomembnejši izotopi renija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt
185Re 37,4% stabilen
187Re 62,6% 4,12×1010 let β− 187Os
Kategorija Kategorija: Renij
prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Renij je kemični element s simbolom Re in atomskim številom 75. To je srebrno siva, težka, prehodna kovina vrste tri v skupini 7 periodnega sistema. Z ocenjeno povprečno koncentracijo 1 del na milijardo (ppb) je renij eden najredkejših elementov v zemeljski skorji. Renij ima tališče 3.186 °C, tretje najvišje tališče med stabilnimi elementi, in drugo najvišje vrelišče 5.630 °C[4]. Renij je kemično podoben manganu in tehneciju in se pridobiva predvsem kot stranski produkt pri obdelavi molibdenove in bakrove rude. Renij v svojih spojinah kaže širok spekter oksidacijskih stopenj, ki se gibljejo od -1 do +7.

Renij so odkrili leta 1908, bil je predzadnji odkriti element (zadnji je bil hafnij). Ime je dobil po reki Ren.

Nikljeve superzlitine renija se uporabljajo za zgorevalne komore, turbinske lopatice in izpušne šobe reaktivnih motorjev. Te zlitine vsebujejo do 6% renija, zaradi česar je konstrukcija reaktivnih motorjev največja posamezna uporaba tega elementa. Druga najpomembnejša uporaba je kot katalizator: renij je odličen katalizator za hidrogeniranje in izomerizacijo in se uporablja na primer pri katalitskem preoblikovanju nafte v bencin. Zaradi nizke razpoložljivosti glede na povpraševanje je renij drag - v letih 2008/2009 je cena dosegla najvišjo vrednost v višini 10.600 ameriških dolarjev za kilogram (4.800 ameriških dolarjev za funt). Zaradi povečanja recikliranja renija in upada povpraševanja po reniju v katalizatorjih je cena renija julija 2018 padla na 2.844 ameriških dolarjev za kilogram (1.290 ameriških dolarjev za funt). [5]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Renij ( latinsko Rhenus kar pomeni - reka - "Ren") [6] je bil predzadnji odkriti element, ki ima stabilen izotop (drugi novi elementi, ki so jih odkrili v naravi potem, na primer francij, so radioaktivni). [7] Obstoj še neodkritega elementa na tem mestu v periodnem sistemu je prvi napovedal Dimitrij Mendelejev,. Druge izračunane podatke je zanj leta 1914 zbral Henry Moseley [8] Leta 1908 je japonski kemik Masataka Ogawa sporočil, da je odkril 43. element in ga poimenoval nipponium (Np) po Japonskem (v japonščini Nippon). Nedavna analiza pokazala prisotnost renija (element 75), ne elementa 43, [9] čeprav je Eric Scerri to ponovno interpretacijo postavil pod vprašaj. Simbol Np je bil kasneje uporabljen za element neptunij, ime "nihonij", imenovan tudi po Japonski, skupaj s simbolom Nh pa pozneje za element 113, ki ga je odkrila skupina japonskih znanstvenikov in ga imenovbala kot znak spoštovanja za delo Ogawe. [10]

Na splošno velja, da so renij odkrili Walter Noddack, Ida Noddack in Otto Berg v Nemčiji,. Leta 1925 so objavili odkritje elementa v platinski rudi in v mineralnem kolumbitu,. Renij so našli tudi v gadolinitu in molibdenitu,. [11] Leta 1928 so iz 660 kilogramov molibdenita ekstrahirali 1 g renija. [12] Leta 1968 so ocenili, da se 75% kovine renija v ZDA uporablja za raziskave in razvoj ognjevzdržnih kovinskih zlitin. Minilo je potem še nekaj let, preden so se superzlitine začele pogosto uporabljati. [13] [14]

Značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Renij je srebrno bela kovina z enim najvišjih tališč med elementi; višji je kot sta tališči volframa in ogljika. Ima tudi eno najvišjih vrelišč vseh elementov in najvišje med stabilnimi elementi. Je tudi ena najgostejših, presegajo ga le platina, iridij in osmij. Renij ima šesterokotno tesno kristalno (HCP) strukturo s parametri rešetke a = 276.1 pm in c = 445,6 pm. [15]

Za komercialne namene je običajno v obliki prahu, vendar ga je mogoče utrditi s stiskanjem in sintranjem v vakuumu ali vodikovi atmosferi. Ta postopek daje kompaktno trdno snov z gostoto nad 90% gostote kovine. Enkrat popuščena je ta kovina je zelo gnetljiva in se lahko krivi, navija ali zvija. [16] Zlitine renija in molibdena so superprevodne pri 10 K; tudi volframove-renijeve zlitine so superprevodne [17] okoli 4–8 K, odvisno od zlitine. Superprevodniki kovinski renij je superprevoden pri 1697±0006 [18] [19]

V razsutem stanju in pri sobni temperaturi in atmosferskem tlaku se element upira alkalijam, žveplovi kislini, klorovodikovi kislini, razredčeni (vendar ne koncentrirani) dušikovi kislini in zlatotopki.

Pojavnost

[uredi | uredi kodo]
Molibdenit

Renij je eden najredkejših elementov v zemeljski skorji s povprečno koncentracijo 1 ppb; [20] drugi viri navajajo število 0,5 ppb, renij je 77. najpogostejši element v zemeljski skorji. [21] Renija v naravi verjetno ni mogoče najti v nativnem stanju (možno je, venar dokaza za to ni), v glavnem komercialnem viru renija, v mineralu molibdenitu (ki je predvsem molibden disulfid) se pojavlja v količinah do 0,2% čeprav posamezni vzorci ugotovljeno vsebujejo do 1,88%. [22] Čile ima največje zaloge renija na svetu, na delihnahajališč bakrene rude, in je od leta 2005 dalje vodilni proizvajalec. [23] Šele pred kratkim so našli in opisali prvi mineral renija (leta 1994), mineral renijevega sulfida (ReS2), ki se kondenzira iz fumarole na vulkanu Kudriavy na otoku Iturup na Kurilskih otokih,. [24] Kudriavy izloča do 20–60 kg renija na leto,večinoma v obliki renijevega disulfida. [25] [26] Ta redek mineral, imenovan reniit, med zbiralci zahteva visoke cene. [27]

Proizvodnja

[uredi | uredi kodo]
Amonijev perrenat

Komercialni renij se pridobiva iz molibdenovega dimnega plina, ki nastaja pri praženju bakrove sulfidne rude. Nekatere rude molibdena vsebujejo 0,001% do 0,2% renija. [20][22] Renijev (VII) oksid in perrenska kislina se zlahka raztopita v vodi; izlužita se iz dimnih prahov in plinov ter obarjata s kalijevim ali amonijevim kloridom v obliki perrenatnih soli, ki se očistijo s prekristalizacijo,. Kovinska oblika elementa se pridobiva z redukcijo amonijevega perrenata z vodikom pri visokih temperaturah: [28]

2 NH4ReO4 + 7 H2 → 2 Re + 8 H2O + 2 NH3

Skupna svetovna proizvodnja znaša med 40 in 50 ton na leto; glavni proizvajalci so v Čilu, ZDA, Peruju in na Poljskem. [29] Recikliranje uporabljenega Pt-Re katalizatorja in posebnih zlitin omogoča letno pridobiti dodatnih 10 ton. Cene kovin so se v začetku leta 2008 hitro povišale, in sicer s 1000–2000 USD na kg v letih 2003–2006 na več kot 10 000 USD februarja 2008. [30] [31]

Uporabe

[uredi | uredi kodo]
Motor Pratt & Whitney F-100 uporablja superzlitine druge generacije, ki vsebujejo renij

Renij se dodaja visokotemperaturnim superzlitinam, ki se uporabljajo v proizvodnji reaktivnih motorjev, za kar gre 70% svetovne proizvodnje renija. [32] Druga pomembna uporaba je v platinsko-renijevih katalizatorjih, ki se v glavnem uporabljajo za izdelavo visokooktanskega neosvinčenega bencina. [33]

Zlitine

[uredi | uredi kodo]

Superzlitine na osnovi niklja so z dodatkom renija izboljšale trdnost pri lezenju. Zlitine običajno vsebujejo 3% ali 6% renija. [34] Zlitine druge generacije vsebujejo 3%; te zlitine so se uporabljale v motorjih za F-15 in F-16, medtem ko novejše monokristalne zlitine tretje generacije vsebujejo 6% renija; uporabljajo se v motorjih F-22 in F-35. [33][35] Renij se uporablja tudi v super zlitinah, kot sta CMSX-4 (2. generacija) in CMSX-10 (3. generacija), ki se uporabljajo v industrijskih plinskih turbinskih motorjih, kot je GE 7FA. Renij lahko povzroči, da mikrostruktura superzlitine postane nestabilna in ustvarja nezaželene faze TCP (topološko tesno zapakirane). Da bi se temu učinku izognili, se v superzlitinah 4. in 5. generacije uporablja rutenij. Med drugim sta novi superzlitini EPM-102 (s 3% Ru) in TMS-162 (s 6% Ru), [36] ter TMS-138 [37] in TMS-174. [38] [39]

CFM International CFM56 reaktivni motor z lopaticami iz 3% renija

Za leto 2006 je poraba znašala 28% za General Electric, 28% Rolls-Royce plc in 12% Pratt & Whitney, vse za superzlitine, pri tem uporaba katalizatorjev predstavlja le 14%, preostale aplikacije pa 18%. [32] Leta 2006 je bilo 77% renija v ZDA bilo porabljeno za zlitine. [33] Zaradi naraščajočega povpraševanja po vojaških reaktivnih motorjih in stalne ponudbe je bilo treba razviti superzlitine z nižjo vsebnostjo renija. Tako bodo novejše lopatice za visokotlačne turbine (HPT) CFM International CFM56 uporabljale Rene N515 z vsebnostjo renija 1,5% namesto Rene N5 s 3%. [40] [41]

Renij izboljšuje lastnosti volframa,. Volframove-renijeve zlitine so pri nizkih temperaturah bolj kovljive, kar omogoča lažjo obdelavo. Izboljšana je tudi stabilnost pri visokih temperaturah. Učinek se poveča s koncentracijo renija, zato se volframove zlitine izdelujejo do 27% Re, kjer je meja topnosti. [42] Volframovo-renijeva žica je bila prvotno razvita za to, da bi bila po rekristalizaciji bolj žilava. Tako lahko žica doseže specifične cilje učinkovitosti, vključno z izjemno odpornostjo na vibracije, izboljšano plastičnostjo in večjo upornostjo. [43] Ena uporaba zlitin volframa in renija je rentgenski vir. Visoko tališče obeh elementov skupaj z visoko atomsko maso omogoča stabilnost pred podaljšanim vplivom elektronov. [44] Zlitine renijevega volframa se uporabljajo tudi kot termočleni za merjenje temperatur do 2200 ° C. [45]

Visokotemperaturna stabilnost, nizek parni tlak, dobra odpornost proti obrabi in sposobnost vzdržati obločno korozijo renija so koristni pri samodejnem čiščenju električnih kontaktov. Konkretno, preboj, do katerega pridei med električnim preklopom, oksidira kontakte. Vendar ima renijev oksid Re2O7 slabo stabilnost (sublimira pri ~ 360 ° C) in se zato med praznjenjem odstrani. [32]

Renij ima visoko tališče in nizek parni tlak, podobno kot tantal in volfram. Zato imajo renijeve nitke večjo stabilnost, če filament ne deluje v vakuumu, temveč v atmosferi, ki vsebuje kisik. [46] Te žarilne nitke se pogosto uporabljajo v masnih spektrometrih, ionskih merilnikih [47] in žarnicah za fotobliskovice v fotografiji,. [48]

Katalizatorji

[uredi | uredi kodo]

Renij v obliki renijevo-platinske zlitine se uporablja kot katalizator za katalitsko preoblikovanje, ki je kemični postopek v rafinerijah za pretvorbo nafte z nizko oktansko vsebnostjo v visokooktanske tekoče izdelke. Po vsem svetu 30% katalizatorjev, uporabljenih za ta postopek, vsebuje renij. [49] Metateza olefina je druga reakcija, pri kateri se renij uporablja kot katalizator. Za ta postopek se običajno uporablja Re2O7 na glinici. [50] Renijevi katalizatorji so zelo odporni na kemične zastrupitve z dušikom, žveplom in fosforjem, zato se uporabljajo pri nekaterih vrstah reakcij hidrogeniranja. [16][51] [52]

Izotopi 188Re in 186Re so radioaktivni in se uporabljajo za zdravljenje raka jeter,. Oba imata podobno globino prodiranja v tkivo (5 mm za 186Re in 11 mm za 188Re), vendar ima 186Re prednost zaradi daljše življenjske dobe (90 ur v primerjavi s 17 urami). [53] [54]

188Re se eksperimentalno uporablja tudi pri novi metodi zdravljenja raka trebušne slinavke, kjer se dovaja z bakterijo Listeria monocytogenes,. [55] Izotop 188Re se uporablja tudi za terapijo raka kože, Izotop se uporabllja kot beta sevalec za brahiterapijo pri zdravljenju karcinoma bazalnih celic in ploščatoceličnega karcinoma kože. [56]

Glede na značilnosti periodičnega sistema ima renij podobno kemijo kot tehnecij ; postopke za sidranje renija na ciljne spojine je pogosto mogoče uporabiti tehnecij. To je koristno za radiofarmacijo, kjer je težko delati s tehnecijem - zlasti z izotopom 99m, ki se uporablja v medicini - zaradi njegovih stroškov in kratkega razpolovnega časa. [53][57]

Previdnostni ukrepi

[uredi | uredi kodo]

O strupenosti renija in njegovih spojin je zelo malo znanega, ker se uporabljajo v zelo majhnih količinah. Topne soli, kot so renijevi halogenidi ali perrenati, so lahko nevarne zaradi elementov, ki niso renij, ali zaradi samega renija. [58] Le nekaj spojin renija je bilo preizkušenih glede njihove akutne toksičnosti; dva primera sta kalijev perrenat in renijev triklorid, ki so ju vbrizgali podganam kot raztopino. Perrenat imela LD50 2800 mg / kg po sedmih dneh (to je zelo nizka toksičnost, podobno kot pri kuhinjski soli) in renijev triklorid je pokazal LD50 od 280 mg / kg. [59]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
  2. ↑ Lide, D. R., ur. (2005). »Magnetic susceptibility of the elements and inorganic compounds«. CRC Handbook of Chemistry and Physics (PDF) (86th izd.). Boca Raton (FL): CRC Press. ISBN 0-8493-0486-5.
  3. ↑ Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.
  4. ↑ Zhang, Yiming (11. januar 2011). »Corrected Values for Boiling Points and Enthalpies of Vaporization of Elements in Handbooks«. Journal of Chemical & Engineering Data. 56.
  5. ↑ »BASF Catalysts - Metal Prices«. apps.catalysts.basf.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. aprila 2021. Pridobljeno 24. marca 2021.
  6. ↑ Tilgner, Hans Georg (2000). Forschen Suche und Sucht (v nemščini). Books on Demand. ISBN 978-3-89811-272-7.
  7. ↑ »Rhenium: Statistics and Information«. Minerals Information. United States Geological Survey. 2011. Pridobljeno 25. maja 2011.
  8. ↑ Moseley, Henry (1914). »The High-Frequency Spectra of the Elements, Part II«. Philosophical Magazine. 27 (160): 703–713. doi:10.1080/14786440408635141. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. januarja 2010. Pridobljeno 14. maja 2009.
  9. ↑ Yoshihara, H. K. (2004). »Discovery of a new element 'nipponiumʼ: re-evaluation of pioneering works of Masataka Ogawa and his son Eijiro Ogawa«. Spectrochimica Acta Part B Atomic Spectroscopy. 59 (8): 1305–1310. Bibcode:2004AcSpe..59.1305Y. doi:10.1016/j.sab.2003.12.027.
  10. ↑ Öhrström, Lars; Reedijk, Jan (28. november 2016). »Names and symbols of the elements with atomic numbers 113, 115, 117 and 118 (IUPAC Recommendations 2016)« (PDF). Pure Appl. Chem. 88 (12): 1225–1229. doi:10.1515/pac-2016-0501. Pridobljeno 22. aprila 2017.
  11. ↑ Noddack, W.; Tacke, I.; Berg, O. (1925). »Die Ekamangane«. Naturwissenschaften. 13 (26): 567–574. Bibcode:1925NW.....13..567.. doi:10.1007/BF01558746.
  12. ↑ Noddack, W.; Noddack, I. (1929). »Die Herstellung von einem Gram Rhenium«. Zeitschrift für Anorganische und Allgemeine Chemie (v nemščini). 183 (1): 353–375. doi:10.1002/zaac.19291830126.
  13. ↑ Committee On Technical Aspects Of Critical And Strategic Material, National Research Council (U.S.) (1968). Trends in usage of rhenium: Report. str. 4–5.
  14. ↑ Savitskiĭ, Evgeniĭ Mikhaĭlovich; Tulkina, Mariia Aronovna; Povarova, Kira Borisovna (1970). Rhenium alloys.
  15. ↑ Liu, L. G.; Takahashi, T.; Bassett, W. A. (1970). »Effect of pressure and temperature on lattice parameters of rhenium«. Journal of Physics and Chemistry of Solids. 31 (6): 1345–1351. Bibcode:1970JPCS...31.1345L. doi:10.1016/0022-3697(70)90138-1.
  16. ↑ 16,0 16,1 Hammond, C. R. (2004). »The Elements«. Handbook of Chemistry and Physics (81st izd.). CRC press. ISBN 978-0-8493-0485-9.
  17. ↑ Neshpor, V. S.; Novikov, V. I.; Noskin, V. A.; Shalyt, S. S. (1968). »Superconductivity of Some Alloys of the Tungsten-rhenium-carbon System«. Soviet Physics JETP. 27: 13. Bibcode:1968JETP...27...13N.
  18. ↑ Haynes, William M., ur. (2011). CRC Handbook of Chemistry and Physics (92nd izd.). CRC Press. str. 12.60. ISBN 978-1439855119.
  19. ↑ Daunt, J. G.; Lerner, E. »The Properties of Superconducting Mo-Re Alloys«. Defense Technical Information Center. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. februarja 2017.
  20. ↑ 20,0 20,1 Greenwood, Norman N.; Earnshaw, Alan (1997). Chemistry of the Elements (2. izd.). Butterworth-Heinemann. ISBN 978-0-08-037941-8.
  21. ↑ Emsley, John (2001). »Rhenium«. Nature's Building Blocks: An A-Z Guide to the Elements. Oxford, England, UK: Oxford University Press. str. 358–360. ISBN 978-0-19-850340-8.
  22. ↑ 22,0 22,1 Rouschias, George (1974). »Recent advances in the chemistry of rhenium«. Chemical Reviews. 74 (5): 531. doi:10.1021/cr60291a002.
  23. ↑ Anderson, Steve T. »2005 Minerals Yearbook: Chile« (PDF). United States Geological Survey. Pridobljeno 26. oktobra 2008.
  24. ↑ Korzhinsky, M. A.; Tkachenko, S. I.; Shmulovich, K. I.; Taran Y. A.; Steinberg, G. S. (5. maj 2004). »Discovery of a pure rhenium mineral at Kudriavy volcano«. Nature. 369 (6475): 51–52. Bibcode:1994Natur.369...51K. doi:10.1038/369051a0.
  25. ↑ Kremenetsky, A. A.; Chaplygin, I. V. (2010). »Concentration of rhenium and other rare metals in gases of the Kudryavy Volcano (Iturup Island, Kurile Islands)«. Doklady Earth Sciences. 430 (1): 114. Bibcode:2010DokES.430..114K. doi:10.1134/S1028334X10010253.
  26. ↑ Tessalina, S.; Yudovskaya, M.; Chaplygin, I.; Birck, J.; Capmas, F. (2008). »Sources of unique rhenium enrichment in fumaroles and sulphides at Kudryavy volcano«. Geochimica et Cosmochimica Acta. 72 (3): 889. Bibcode:2008GeCoA..72..889T. doi:10.1016/j.gca.2007.11.015.
  27. ↑ »The Mineral Rheniite«. Amethyst Galleries.
  28. ↑ Glemser, O. (1963) "Ammonium Perrhenate" in Handbook of Preparative Inorganic Chemistry, 2nd ed., G. Brauer (ed.
  29. ↑ Magyar, Michael J. (Januar 2012). »Rhenium« (PDF). Mineral Commodity Summaries. U.S. Geological Survey. Pridobljeno 4. septembra 2013.
  30. ↑ »MinorMetal prices«. minormetals.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. maja 2008. Pridobljeno 17. februarja 2008.
  31. ↑ Harvey, Jan (10. julij 2008). »Analysis: Super hot metal rhenium may reach "platinum prices"«. Reuters India. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2009. Pridobljeno 26. oktobra 2008.
  32. ↑ 32,0 32,1 32,2 Naumov, A. V. (2007). »Rhythms of rhenium«. Russian Journal of Non-Ferrous Metals. 48 (6): 418–423. doi:10.3103/S1067821207060089.
  33. ↑ 33,0 33,1 33,2 Magyar, Michael J. (april 2011). »2009 Mineral Yearbook: Rhenium« (PDF). United States Geological Survey.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  34. ↑ Bhadeshia, H. K. D. H. »Nickel Based Superalloys«. University of Cambridge. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. avgusta 2006. Pridobljeno 17. oktobra 2008.
  35. ↑ Cantor, B.; Grant, Patrick Assender Hazel (2001). Aerospace Materials: An Oxford-Kobe Materials Text. CRC Press. str. 82–83. ISBN 978-0-7503-0742-0.
  36. ↑ Bondarenko, Yu. A.; Kablov, E. N.; Surova, V. A.; Echin, A. B. (2006). »Effect of high-gradient directed crystallization on the structure and properties of rhenium-bearing single-crystal alloy«. Metal Science and Heat Treatment. 48 (7–8): 360. Bibcode:2006MSHT...48..360B. doi:10.1007/s11041-006-0099-6.
  37. ↑ »Fourth generation nickel base single crystal superalloy« (PDF).
  38. ↑ Koizumi, Yutaka; in sod. »Development of a Next-Generation Ni-base Single Crystal Superalloy« (PDF). Proceedings of the International Gas Turbine Congress, Tokyo November 2–7, 2003.
  39. ↑ Walston, S.; Cetel, A.; MacKay, R.; O'Hara, K.; Duhl, D.; Dreshfield, R. »Joint Development of a Fourth Generation Single Crystal Superalloy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15. oktobra 2006.
  40. ↑ Fink, Paul J.; Miller, Joshua L.; Konitzer, Douglas G. (2010). »Rhenium reduction—alloy design using an economically strategic element«. JOM. 62 (1): 55. Bibcode:2010JOM....62a..55F. doi:10.1007/s11837-010-0012-z.
  41. ↑ Konitzer, Douglas G. (september 2010). »Design in an Era of Constrained Resources«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2011. Pridobljeno 12. oktobra 2010.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  42. ↑ Lassner, Erik; Schubert, Wolf-Dieter (1999). Tungsten: properties, chemistry, technology of the element, alloys, and chemical compounds. Springer. str. 256. ISBN 978-0-306-45053-2.
  43. ↑ »Tungsten-Rhenium - Union City Filament«. Union City Filament (v ameriški angleščini). Pridobljeno 5. aprila 2017.
  44. ↑ Cherry, Pam; Duxbury, Angela (1998). Practical radiotherapy physics and equipment. Cambridge University Press. str. 55. ISBN 978-1-900151-06-1.
  45. ↑ Asamoto, R.; Novak, P. E. (1968). »Tungsten-Rhenium Thermocouples for Use at High Temperatures«. Review of Scientific Instruments. 39 (8): 1233. Bibcode:1968RScI...39.1233A. doi:10.1063/1.1683642.
  46. ↑ Blackburn, Paul E. (1966). »The Vapor Pressure of Rhenium«. The Journal of Physical Chemistry. 70: 311–312. doi:10.1021/j100873a513.
  47. ↑ Earle, G. D.; Medikonduri, R.; Rajagopal, N.; Narayanan, V.; Roddy, P. A. (2005). »Tungsten-Rhenium Filament Lifetime Variability in Low Pressure Oxygen Environments«. IEEE Transactions on Plasma Science. 33 (5): 1736–1737. Bibcode:2005ITPS...33.1736E. doi:10.1109/TPS.2005.856413.
  48. ↑ Ede, Andrew (2006). The chemical element: a historical perspective. Greenwood Publishing Group. ISBN 978-0-313-33304-0.
  49. ↑ Ryashentseva, Margarita A. (1998). »Rhenium-containing catalysts in reactions of organic compounds«. Russian Chemical Reviews. 67 (2): 157–177. Bibcode:1998RuCRv..67..157R. doi:10.1070/RC1998v067n02ABEH000390.
  50. ↑ Mol, Johannes C. (1999). »Olefin metathesis over supported rhenium oxide catalysts«. Catalysis Today. 51 (2): 289–299. doi:10.1016/S0920-5861(99)00051-6.
  51. ↑ Angelidis, T. N.; Rosopoulou, D. Tzitzios V. (1999). »Selective Rhenium Recovery from Spent Reforming Catalysts«. Ind. Eng. Chem. Res. 38 (5): 1830–1836. doi:10.1021/ie9806242.
  52. ↑ Burch, Robert (1978). »The Oxidation State of Rhenium and Its Role in Platinum-Rhenium« (PDF). Platinum Metals Review. 22 (2): 57–60. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 31. januarja 2013. Pridobljeno 24. marca 2021.
  53. ↑ 53,0 53,1 Dilworth, Jonathan R.; Parrott, Suzanne J. (1998). »The biomedical chemistry of technetium and rhenium«. Chemical Society Reviews. 27: 43–55. doi:10.1039/a827043z.
  54. ↑ »The Tungsten-188 and Rhenium-188 Generator Information«. Oak Ridge National Laboratory. 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. januarja 2008. Pridobljeno 3. februarja 2008.
  55. ↑ Baker, Monya (22. april 2013). »Radioactive bacteria attack cancer«. Nature. doi:10.1038/nature.2013.12841.
  56. ↑ Cipriani, Cesidio; Desantis, Maria; Dahlhoff, Gerhard; Brown, Shannon D.; Wendler, Thomas; Olmeda, Mar; Pietsch, Gunilla; Eberlein, Bernadette (22. julij 2020). »Personalized irradiation therapy for NMSC by rhenium-188 skin cancer therapy: a long-term retrospective study«. Journal of Dermatological Treatment (v angleščini): 1–7. doi:10.1080/09546634.2020.1793890. ISSN 0954-6634.
  57. ↑ Colton, R.; Peacock R. D. (1962). »An outline of technetium chemistry«. Quarterly Reviews, Chemical Society. 16 (4): 299–315. doi:10.1039/QR9621600299.
  58. ↑ Emsley, J. (2003). »Rhenium«. Nature's Building Blocks: An A-Z Guide to the Elements. Oxford, England, UK: Oxford University Press. str. 358–361. ISBN 978-0-19-850340-8.
  59. ↑ Haley, Thomas J.; Cartwright, Frank D. (1968). »Pharmacology and toxicology of potassium perrhenate and rhenium trichloride«. Journal of Pharmaceutical Sciences. 57 (2): 321–323. doi:10.1002/jps.2600570218. PMID 5641681.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  • Renij na The Periodic Table of Videos (Univerza v Nottinghamu)
Poglejte si besedo renij ali renij v Wikislovarju, prostem slovarju.
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Renij
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Renij&oldid=6205337«