Location via proxy:   [ UP ]  
[Report a bug]   [Manage cookies]                
Pojdi na vsebino

Samogitija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Samogitija

Žemaitija

Žemaitėjė
Etnografska regija Litve
Samogitska pokrajina v okolici Tveraja
Samogitska pokrajina v okolici Tveraja
Zastava Samogitija
Zastava		Grb Samogitija
Grb
Geslo: 
Patria una
Ena domovina
Samogitija na zemljevidu Litve
Samogitija na zemljevidu Litve
Koordinati: 56°00′0″N 22°15′0″E / 56.00000°N 22.25000°E / 56.00000; 22.25000
Država Litva
Glavno mestoTelšiai
Največje mestoŠiauliai
Upravljanje
Površina
 • Skupno21.000 km2
 • Kopno21.000 km2
Prebivalstvo
 (2020)
 • Skupno~500.000[1]
 • Narodnosti
Samogiti. Litvanci
 • Jeziki
litvanščina (samogitščina)
Demonim
  • Samogit
  • žemaitis (m. sp.) in
    žemaitė (ž. sp.) (litovsko)
Časovni pasUTC2 (CET (GMT +2))

Samogitija ali Žemaitija (samogitsko Žemaitėjė, litovsko Žemaitija) je ena od petih damografskih regij Litve in v preteklosti ena od dveh glavnih upravnih enot Velike litovske kneževine. Druga je bila Prava Litva.[2] Žemaitija je v zahodni Litvi. Njeno največje mesto je Šiauliai. Ima dolgo in posebno kulturno zgodovino z lastnim samogitskim narečjem.[2][3]

Etimologija in druga imena

[uredi | uredi kodo]

Rusinski viri imenujejo regijo жемотьская земля (Žemot'skaja zemlja). Iz tega imena sta nastali poljsko ime Żmudź in verjetno srednje visokonemško Sameiten. V latinskih virih se je ime običajno pisalo Samogitia, Samogetia in podobno.[4] Domačini in drugi Litovci so jo imenovali izključno Žemaitija. Ime Samogitija se v Litvi ne uporablja že najmanj dvesto let. Litovska beseda žemaitija pomeni "nižavje".[5] Regija je bila znana tudi kot Spodnja Litva in v jidišu זאַמעט (Zamet ali Žamot).[4][6][7][8]

Demografija in jezik

[uredi | uredi kodo]
Samogitska narečja so označena z rjavo, rdečo, rožnato, rumeno in oranžno barvo
V kontekstu baltskih plemen so Samogiti prikazani kot Litvanci

Samogiti govorijo samogitščino, ki je v preteklosti veljala za eno od treh glavnih narečij litovščine. Sodobni jezikoslovci so ugotovili, da sta narečji samo dve, drugo je avkštaitsko, in da imata obe narečji po tri podnarečja. Samogitščina ima severno in južno podnarečje, ki se še naprej delita.

V pokrajini Klaipėda je nekoč obstajalo zahodno podnarečje, ki pa je po drugi svetovni vojni izumrlo, ko so njegovi prebivalci pobegnili iz regije ali so jih izgnale ali pregnale sovjetske oblasti. V 15. in 16. stoletju so se Samogiti iz pokrajine Klaipėda imenovali "Lietuvininkai". Ob koncu 19. stoletja se je območje v nemščini imenovalo Memelland in bilo del Prusije, prebivalce pa so imenovali Prūsai. Po drugi svetovni vojni so ozemlje zahodnega podnarečja naselili predvsem severni in južni Samogiti in drugi Litovci. Samogitski jezik ima zlomljeno intonacijo ("laužtinė priegaidė", različica začetnega naglasa), podobno kot latvijski jezik.[9] Leta 2010 je bila samogitskemu narečju dodeljena standardna jezikovna koda ISO 639-3 ("sgs").[10]

Samogitija (Žemaitija) je ena od najbolj etnično homogenih regij v Litvi. V nekaterih okrožjih je več kot 99,5 % Litovcev. V prvi polovici 19. stoletja je bila Žemaitija glavno središče litovske kulture. Žemaičiaji so tradicionalno nasprotovali kakršnim koli protilitovskim omejitvam. Lokalna vera je pretežno rimskokatoliška, čeprav so na jugu pomembne luteranske manjšine.

Raba samogitskega narečja se zmanjšuje, saj vse več ljudi uporablja standardno litovščino. Nekateri lokalni sveti, zlasti v Telšiaiju, so v manjši meri poskušali določene informacije ob cesti pisati tudi v svojem narečju. Nekatere šole učijo otroke tudi samogitsko narečje.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

"Ne vemo, po čigavi zaslugi ali krivdi je bila sprejeta takšna odločitev, ali s čim smo vaše gospostvo tako užalili, da je bilo vaše gospodstvo zasluženo usmerjeno proti nam, ki nam povsod ustvarja stisko. Najprej ste sprejeli in napovedali odločbo o deželi Samogitiji, ki je naša dediščina in naša domovina iz pravnega nasledstva naših prednikov in starejših. Še vedno jo imamo v lasti, je in je bila vedno ista litovska dežela, ker je tam en jezik in isti prebivalci. Ker se dežela Samogitija nahaja niže od dežele Litve, se imenuje Samogitija, in se v litovščini imenuje Spodnja dežela [Žemaitija]. Samogiti imenujejo Litvo Aukštaitija, torej z vidika Samogitov Gornja dežela. Razen tega so Samogiti sami sebe že dolgo imenovali Litovci in nikoli Samogiti. Zaradi takšne identitete (sic) v našem pismu ne pišemo o Žemaitiji, ker je vse eno: ena država in isti prebivalci."

— Vitold Veliki, odlomek iz pisma, poslanega 11. marca 1420 svetemu rimskemu cesarju Sigismundu; Vitold v pismu, pisanem v latinščini, opisuje, da je jedro Velike litovske kneževine sestavljeno iz Žemaitije (nižavja) in Aukštaitije (višavja);[11][12] izraz Aukštaitija je znan od 13. stoletja.[13]

Meje Samogitije leta 1659
Prava Litva (zeleno) in Samogitija (rdeče) v Veliki litovski kneževini na zemljavidu iz leta 1712

Ozemlje zgodovinske Samogitije je bilo mnogo večje od sedanje etnografske ali narečne Žemaitije in je obsegalo ves osrednji in zahodni del Litve.

Izraz Samogiti je latinizirana oblika starodavnega litovskega imena prebivalcev nižin osrednje Litve. Prvotna subetnična Samogitija, se pravi kultura ravninskih grobišč v osrednji Litvi, se je oblikovala že v 5. – 6. stoletju. Pred tem so nižavje naseljevali južni Semigalci in južni Kuroni. Zahodni del zgodovinske Samogitije je med 13. in 16. stoletjem postal etnično litovski. Prvotna vzhodna meja zgodovinske Samogitije je bila od konca 13. stoletja reka Šventoji, pritok reke Neris. Približno v tistem času je litovski vladar Vitenis razširil ozemlje svoje oblasti v Aukštaitijo ob reki Nevėžis na škodo Žemitije.

V obdobju od 13. do 16. stoletja sta na Samogitijo mejila in jo stalno ogrožala ekspanzionistična Tevtonski viteški red na jugu in Livonski viteški red na severu. Z njenim ozemljem se je večkrat tudi trgovalo v mirovnih sporazumih z obema redoma. Samogitijo je pozneje po več spopadih ponovno pridobila Litva.

Stara Samogitija je več kot dvesto let igrala osrednjo vlogo v vojnah Litve proti tevtonskim vitezom. Napadi na Litvo so se začeli leta 1229. Saule (1236), Skuodas (1259), Durbe (1260) in Lievarde (1261) so le nekatera prizorišča velikih bitk med tevtonskimi vitezi in Litvanci. Bitke so se dogajale, ker je bila Samogitija zadnja poganska regija v Evropi. Od leta 1345 do 1382 so tevtonski vitezi iz Prusije napadli približno sedemdeset krat, livonski vitezi pa trideset ktrat. Samogitske trdnjave so bile leto za letom napadene, poljski pridelki uničeni, ženske in otroci zasužnjeni, moški pa pobiti. Samogiti so kljub temu uspeli obraniti svojo deželo do odločilne bitke pri Grunwaldu ali Žalgirisu leta 1410, v kateri so združene poljsko-litovske sile premagale Tevtonski red in končale njegovo križarsko obdobje.[14]

V 15. stoletju je bila Samogitija kot zadnja regija v osrednji Evropi končno pokristjanjena. V 15. in 18. stoletju je bila znana kot Vojvodina ali Starešinstvo Samogitija in je obsegala tudi nekatera ozemlja, ki se danes štejejo za Aukštaitijo in Suvalkijo. Vojvodina Samogitija je bila avtonomna upravna enota Velike litovske kneževine, nekoliko podobna vojvodstvu.

Po delitvah poljsko-litovske Republike obeh narodov je bila Samogitija skupaj s preostalo Litvo vključena v Rusko carstvo. V 19. stoletju je bila jedro litovskega kulturnega preporoda in središče tihotapljenja knjig, natisnjenih v litovskem jeziku, ki so ga okupacijske oblasti prepovedale.

Leta 1883 je Edmund Veckenstedt izdal knjigo Miti, sage in legend Samogitov v litovskem jeziku.[15]

Po prvi svetovni vojni je Samogitija postala del novoustanovljene litovske države. Med drugo svetovno vojno je Litvo leta 1940 najprej okupirala stalinistična Sovjetska zveza, leta 1941 nacistična Nemčija in leta 1944 spet Sovjetska zveza. Slednja je 6. septembra 1991 priznala neodvisnost Litve. Zadnje sovjetske enote so se iz Litve umaknile avgusta 1994.

Politika

[uredi | uredi kodo]

Zgodovinska Samogitija/Žemaitija je bila avtonomna regija Velike litovske kneževine. Ko je bila Litva po tretji delitvi poljsko-litovske Republike obeh narodov leta 1795 priključena k Ruskemu carstvu, je ta status izgubila in postala del Vilenske gubernije. Leta 1843 je bila vključena v Kaunaško gubernijo, manjši del pa v Kurlandsko gubernijo. Od takrat ni imela nobenega posebnega političnega položaja, čeprav je v uporu februarja 1831 poskušala doseči položaj samostojne države.

Žemaitijo zdaj predstavlja Samogitsko kulturno društvo, ki ohranja samogitsko kulturo in jezik.

Simboli

[uredi | uredi kodo]
Mali in veliki grb Samogitije
Zastavi Samogitije z malim in velikim grbom

Na grbu Samogitije je upodobljen črn medved s srebrnimi kremplji in ovratnico na rdečem ščitu s krono na vrhu. Veliki grb podpirata vitez z mečem in ženska s sidrom. Pod medvedom je moto Patria Una (slovensko Ena domovina). Grb na sliki je ustvaril umetnik Algis Kliševičius.[16]

Na zastavi Samogitije z lastovičjim repom je grb na belem ozadju.[17] Zastava z velikim grbom ima rdečo obrobo.[18]

Domneva se, da se oba simbola uporabljata že stoletja, zlasti grb. Različni viri trdijo, da je bil prvič uporabljen v 14. ali 16. stoletju. Simbole je uporabljalo samogitsko starešinstvo in spadajo med najstarejše simbole litovskih etnografskih regij. 21. julija 1994 je te simbole priznala tudi vlada Litve.

Ker se Samogitija ne ujema z nobeno trenutno upravno enoto Litve, se ti simboli uradno ne uporabljajo več. Samogitski medved je upodobljen na grbih okrajev Šiauliai in Telšiai in mesta Šiauliai.

Emblem motorizirane pehotne brigade litovskih oboroženih sil Samogitia (Samogitija) je grifon z mečem v desni roki in ščitom s samogitskim medvedom v levi.[19]

Galerija

[uredi | uredi kodo]
  • Grb Samogitije na spominskem kovancu za 2 €, izdanem leta 2019
    Grb Samogitije na spominskem kovancu za 2 €, izdanem leta 2019
  • Grb okraja Šiauliai
    Grb okraja Šiauliai
  • Grb okraja Telšiai
    Grb okraja Telšiai
  • Grb mesta Šiauliai
    Grb mesta Šiauliai
  • Emblem Samogitske motorizirane brigade
    Emblem Samogitske motorizirane brigade

Turizem

[uredi | uredi kodo]
Samogitski Alkas – rekonstruiran poganski observatorij v Šventojiju
Mlin na veter v Lazdininkaiju

Najbolj obiskane turistične destinacije v Samogitiji sta mesti Palanga in Kretinga in Žemajtska kalvarija (litovsko Žemaičių Kalvarija). Večina turistov prihaja iz Latvije, Poljske, Belorusije, Rusije, Nemčije, Španije, Finske in Švedske.

Žemajtska kalvarija ali Novi Jeruzalem obiskujejo romarji s celega sveta, zlasti med praznovanjem Velike Žemajtske kalvarije, običajno junija ali julija.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Gyventojai – Oficialiosios statistikos portalas«. Osp.stat.gov.lt. Pridobljeno 24. novembra 2018.
  2. ↑ 2,0 2,1 Gudavičius, Edvardas. »Žemaitija«. Vle.lt (v litovščini). Pridobljeno 9. aprila 2021.
  3. ↑ Mikašytė, Vilma (Oktober 2017). »Is the Samogitian dialect going to die out? Implications of showing pride in being a Samogitian and attitudes towards Samogitianness on Samogitian Facebook pages« (PDF). Kaunas University of Technology. Pridobljeno 9. aprila 2021. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  4. ↑ 4,0 4,1 Östen Dahl, Maria Koptjevskaja-Tamm (2001). The Circum-Baltic Languages: Typology and Contact. John Benjamins Publishing Company. str. 42. ISBN 978-90-272-3057-7.
  5. ↑ Saulius A. Suziedelis (7. februar 2011). Historical Dictionary of Lithuania. Scarecrow Press. str. 263. ISBN 978-0-8108-7536-4.
  6. ↑ Kevin O'Connor (2006). Culture and customs of the Baltic states. Greenwood Publishing Group. str. 231. ISBN 978-0-313-33125-1. Pridobljeno 5. marca 2011.
  7. ↑ Dagmar C. G. Lorenz; Gabriele Weinberger (1994). Insiders and outsiders: Jewish and Gentile culture in Germany and Austria. Wayne State University Press. str. 91. ISBN 978-0-8143-2497-4. Pridobljeno 5. marca 2011.
  8. ↑ Nancy Schoenburg; Stuart Schoenburg (1996). Lithuanian Jewish Communities. Rowman & Littlefield. str. 502. ISBN 978-1-56821-993-6.
  9. ↑ »Standard Lithuanian and its Dialects«. Lituanus.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. decembra 2022. Pridobljeno 24. novembra 2018.
  10. ↑ »sgs – ISO 639-3«. Sil.org. Pridobljeno 24. novembra 2018.
  11. ↑ Vytautas the Great; Valkūnas, Leonas (prevod iz latinščine). Vytauto laiškai [Pisma Vitolda Velikega] (PDF) (v litovščini). Vilnius University, Institute of Lithuanian Literature and Folklore. str. 6. Pridobljeno 9. maja 2021.
  12. ↑ »Lietuvos etnografiniai regionai – ar pažįstate juos visus?«. DELFI (v litovščini). Pridobljeno 9. maja 2021.
  13. ↑ »Aukštaitija«. Ekgt.lt (v litovščini). Etninės kultūros globos taryba (Council for the Protection of Ethnic Culture). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2021. Pridobljeno 9. maja 2021.
  14. ↑ »Samogitia (History)«. Samogitia.mch.mii.lt. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. oktobra 2018. Pridobljeno 24. novembra 2018.
  15. ↑ Veckenstedt, Edmund (1883). Die Mythen, Sagen und Legenden der Zamaiten (v nemščini). Heidelberg: C. Winter. Pridobljeno 6. junija 2021.
  16. ↑ »Žemaitijos herbas ir vėliava«. The Council for the Safeguarding of Ethnic Culture. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. avgusta 2021. Pridobljeno 17. avgusta 2021.
  17. ↑ »Kokia turėtų būti Žemaitijos vėliava?«. DELFI. 20. junij 2012. Pridobljeno 9. aprila 2021.
  18. ↑ »Žemaitijos herbas ir vėliava«. The Council for the Safeguarding of Ethnic Culture. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. avgusta 2021. Pridobljeno 17. avgusta 2021.
  19. ↑ »Dėl krašto apsaugos ministro 2012 m. birželio 13 d. įsakymo Nr. V-630 "Dėl Krašto apsaugos sistemos medalių ir pasižymėjimo ženklų nuostatų patvirtinimo" pakeitimo«. e-seimas.lrs.lt (v litovščini). Pridobljeno 9. aprila 2021.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Samogitija&oldid=6279975«