Secure shell
| Plast | Protokol |
| aplikacijska plast | DNS, FTP, HTTP, IMAP, IRC, NNTP, POP3, SIP, SMTP, SSH, |
| predstavitvena plast | |
| plast seje | |
| transportna plast | DCCP, TCP, UDP, SCTP, RTP ... |
| omrežna plast | IPv4, IPv6, ICMP, IGMP, ARP ... |
| povezovalna plast | ECP, ATM, DDCMP, BSC, LAPB, LAPD, LLC, SDLC ... |
| fizična plast | Token ring, Ethernet, FDDI, PPP, Wi-Fi ... |
Secure Shell ali SSH je protokol za upravljanje računalnika na daljavo. Isto funkcijo ima tudi Telnet, vendar je Secure Shell varnejši, saj pošlje odjemalcu geslo v kriptirani obliki.
SSH deluje po načelu javnega in zasebnega ključa. SSH najprej strežniku pošlje javni ključ, s katerim je kriptirano in poslano geslo SSH. Takoj, ko SSH-strežnik prejme zakriptirano geslo, ga dekriptira s pomočjo svojega zasebnega ključa. Če se gesli ujemata, SSH-strežnik uporabnika spusti naprej in ta lahko prične z delom na računalniku (po pregledu gesel še dodatno preveri, če ima uporabnik pravico uporabljati konzolo). Za uporabo SSH-ja so potrebni posebni odjemalci.
Sistemi Linux imajo serijsko vgrajen SSH-odjemalec. Do njega je moč dostopati s konzolskim ukazom ssh (ssh [uporabniško_ime@]cilj). Na operacijskem sistemu Windows pa sta najbolj razširjena dva programa: prvi se imenuje Putty, ki ne potrebuje namestitve in je primeren za uporabo zdoma (npr. šola, služba, knjižnica), drugi pa nosi ime SSH TectiaTM Client in potrebuje namestitev.
