Soglasniška premena

Uvod

Morfem je najmanjša pomenska jezikovna enota, ki je na izrazni ravni lahko spremenljiva. Različne podobe istega morfema so lahko posledica jezikovnega razvoja ali glasovnega okolja; poznamo jih v oblikoslovju in v besedotvorju, izražene pa so samo v govorjenem jeziku ali v pisnem in govorjenem jeziku. Govorne in pisne premene so tiste, ki niso omejene na govor, ampak zajemajo tudi zapis besed. Premene delimo na samoglasniške in soglasniške.

Mehčanje (palatalizacija)

Soglasniške premene zajemajo glasove k, g, h in c, ki se pred priponskimi obrazili (večinoma se začenjajo z i ali z ničtim funkcijsko mehkim polglasnikom) premenjujejo v č, ž, š in č. Cvrk – cvrčati, sneg – snežen, potepuh – potepuštvo, babica – babičin. Takšne premene imenujemo mehčanje oz. palatalizacija. Mehčanje povzročajo samoglasniki i, e in polglasnik ə.

Jotacija

Soglasniške premene mehkonebnikov povzroča tudi nebni pripornik j. Rezultat jotacije pri k, g, h in c je enak kot pri palatalizaciji, saj se glasovi tudi tu premenjujejo v č, ž, š in č: t, d, s, z, c > č, j, š, ž, č (biti – bič, mladiti – mlaj, visok – višava, jezditi – ježa, bradavica – bradavičar); n, r, l > nj, rj, lj (zvoniti – zvonjenje, govoriti – govorjenje, dovoliti – dovoljenje); p, b, v, m, f > plj, blj, vlj, mlj, flj (potopiti – potopljen, izgubiti – izgubljen, postaviti – postavljen, osamiti – osamljen, frfetati – frflja).

Nalika (analogija)

Gre za spremembo jezikovne oblike po zgledu na drugo zaradi kake enake značilnosti, npr. premena t, z, j v primerniku: krajši po zgledu na pravilno slajši, zaradi stika v obliki kot kratka = sladka [-t]. Premene po naliki obsegajo spremembo glasu d z glasom j: grad – grajski, Bled – blejski, kratek – krajši. Tudi: Laze – laški, nebesa – nebeški.

Premet jezičnikov (metateza)

Glasovni sklopi er, or oziroma el, ol se premenjujejo z re in ra oziroma le in la: perilo – prati, orjem – ralo, meljem – mleti, zakol – klati.

Prilikovanje (asimilacija)

Prizadeti glas se spremeni tako, da postane bolj podoben nekemu glasu v glasovnem sosedstvu. Ločujemo premene po zvenečnosti, pri čemer zapisujemo premene pri tvorjenkah kot npr. stresti – zlesti, in premene po izgovornem mestu z zgledoma: shraniti – shramba in kos – košček. Sem sodijo tudi naslednji primeri: drevesce – drevešček, gost – goščava, voziti – vožnja, pomeniti – pomemben.

Disimilacija

Disimilacija je glasovna sprememba enega izmed dveh (bližnjih) enakih ali podobnih glasov s povečanjem izgovorne in/ali slušne razlike. Gostač – gostaški, otrok – otroški, deklica – deklištvo. Te primere lahko razumemo tudi tako, da imajo priponski obrazili -ski in -stvo, s pa se za šumevcem izgubi.

Krnitev

Pri krnitvi se v podstavi tvorjenke izgubi kakšen soglasnik prvotne podstave: gledališče – gledališki (namesto *gledališčski), bogat – bogastvo (namesto *bogatstvo), pritisk, pritiskati – pritisniti (namesto *pritiskniti). Krnitev je lahko včasih le pisna: alodij – alodialen.

Viri

• Jože Toporišič. Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja, 2000.
• Anton Bajec. Slovenska slovnica. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956.