Stanca

Stánca ali oktáva (latinsko octo, osem) je kitična oblika sestavljena iz osmih jambskih enajstercev. Zanjo je značilna mešana rima, ki je v prvih šestih verzih prestopna (ababab), v zadnjih dveh pa nova zaporedna (cc). Ta posebnost je povezana tudi z vsebinsko razdelitvijo kitice, saj sta zadnja dva verza vsebinsko ločena od ostalih (predstavljata sklep pesmi). Stanco so uporabljali Giovanni Boccaccio,^[1] Lodovico Ariosto,^[2] Torquato Tasso, Luís de Camões,^[3] Luis de Góngora y Argote, George Gordon Byron in Juliusz Słowacki.

Mož in oblakov vojsko je obojno

končala temna noč, kar svetla zarja

zlatí z rumenmi žarki glavo trojno

snežnikov kranjskih sivga poglavarja,

Bohinjsko jezero stoji pokojno,

sledu ni več vunanjega viharja;

al somov vojska pod vodó ne mine,

in drugih roparjov v dnu globočine.

(France Prešeren, Krst pri Savici, 1-8)

Canto l’arme pietose, e ’l Capitano

Che ’l gran sepolcro liberò di Cristo.

Molto egli oprò col senno e con la mano;

Molto soffrì nel glorioso acquisto:

E invan l’Inferno a lui s’oppose; e invano

s’armò d’Asia e di Libia il popol misto:

Chè ’l Ciel gli diè favore, e sotto ai santi

Segni ridusse i suoi compagni erranti.

(Torquato Tasso, Gerusalemme liberata, 9-16)

Opombe

Josef Brukner, Jiří Filip, Poetický slovník, Mladá fronta, Praha 1997 (v češčini).
J.A. Cuddon, The Penguin Dictionary of Literary Terms, London 1991 (v angleščini).
Wiktor Jarosław Darasz, Mały przewodnik po wierszu polskim, Kraków 2003 (v polščini).