Sulpicij Aleksander
Sulpicij Aleksander (latinsko Sulpicius Alexander) je bil poznostarorimski zgodovinar, ki je živel verjetno v poznem 4. in/ali zgodnjem 5. stoletju.
O njem je malo znanega. Špekulativno ga je mogoče istovetiti z dvema rimskima uradnikoma iz 380. let, ki se omenjata v Simahovih pismih: eden je bil leta 380 praeses ene od zahodnih provinc, drugi pa je služil kot tribunus et notarius (visoko rangiran cesarjev zaupni tajnik),[1] od leta 387 pod Valentinijanom II. in nato pod uzurpatorjem Magnom Maksimom.[2]
Sulpicij Aleksander je napisal zgodovinsko delo, ki je obsegalo vsaj štiri knjige in zajemalo obdobje vsaj do smrti cesarja Valentinijana II. (392). Sulpicijeva Zgodovina se ni ohranila, vendar jo je v 6. stoletju kot vir uporabil Gregor iz Toursa za pisanje svoje zgodovine Decem Libri Historiarum in jo v 2. knjigi celo podrobno citiral.[3] Zgodovina Sulpicija Aleksandra je bila skupaj s poročilom Renata Profutura Frigerida verjetno eden glavnih Gregorjevih virov za zgodnjo zgodovino Frankov. Ohranjeni odlomki dajejo pomembne podatke o Frankih in razmerah na dvoru cesarja Valentinijana II.
Tako Sulpicij Aleksander kot Frigerid sta se očitno držala izročil klasičnega zgodovinopisja, ki je ponovno zacvetelo v pozni antiki.[4] Pri Sulpiciju Aleksandru je neuspeli pohod Rimljanov proti Frankom leta 388 predstavljen v odlomku, ki ga je prepisal Gregor iz Toursa. Možno je, da je Sulpicij Aleksander svoje delo napisal po Amijanu Marcelinu, ki je svoje Res Gestae dokončal leta 378.[5]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Joseph Lengle: Tribunus 11. V: Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft (RE). Band VI A,2, Stuttgart 1937, stolpec 2453 f.
- ↑ Otto Seeck: Alexandros 75. V: Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft (RE). Band I,2, Stuttgart 1894, stolpec 1446.
- ↑ Gregor iz Toursa, Decem Libri Historiarum 2, 9; deutsche Übersetzung (Giesebrecht) in Bibliothek der Kirchenväter.
- ↑ François Paschoud: Les descendants d’Ammien Marcellin (Sulpicius Alexander et Renatus Profuturus Frigeridus). V: Denis Knoepfler (ur.): Nomen Latinum. Mélanges André Schneider. Neuchatel 1997, str. 141–147.
- ↑ Vgl. Günther Christian Hansen: Sulpicius Alexander – ein Historiker nach Ammian. In: Sitzungsberichte der Akademie der Wissenschaften der DDR. 15/G, 1982, str. 89–91.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Helmut Castritius: Sulpicius Alexander. V: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde (RGA). 2. Auflage. Band 30, Walter de Gruyter, Berlin/New York 2005, ISBN 3-11-018385-4, str. 129.
- Günther Christian Hansen: Sulpicius Alexander – ein Historiker nach Ammian. V: Sitzungsberichte der Akademie der Wissenschaften der DDR. 15/G, 1982, str. 89–91.
- François Paschoud: Les descendants d’Ammien Marcellin (Sulpicius Alexander et Renatus Profuturus Frigeridus). V: Denis Knoepfler (ur.): Nomen Latinum. Mélanges André Schneider. Neuchatel 1997, str. 141–147.
- Otto Seeck: Alexandros 75. V: Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft (RE). Band I,2, Stuttgart 1894, str. 1446.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
