Sveti Sabin
Sveti Sabin | |
|---|---|
 | |
| škof | |
| Rojstvo | 333 ali 4. stoletje Milano |
| Smrt | 11. december 420 ali 3. december 421 Piacenza |
| Čaščenje | Rimskokatoliška cerkev |
| Romarsko središče | Piacenza |
| God | 11. december |
| Atributi | škofovska mitra, pastoral |
| Zavetnik | mest Piacenze in Caselle Landi, zavetnik proti poplavam |
Sveti Sabin (lat.: Sabinus, it.: Savino ali Sabino), škof v Piacenzi (San Savino di Piacenza), rojen leta 333 v Milanu, je bil prijatelj in sodelavec svetega Ambroža, milanskega škofa.
S svetim Ambrožem je izmenjal vrsto pisem o zaščiti krščanstva pred hereziji, kasneje pa je tudi sodeloval pri urejanju Ambroževih originalnih zapisov. Leta 372 ga je kot milanskega diakona papež Damaz I. poslal na koncil v Antiohijo (danes Turčija), na katerem se je boril proti naukom Malencija in Ariancev. Leta 376 je bil posvečen v škofa v Piacenzi, škofovsko službo je opravljal 45 let. Na koncilu v Ogleju leta 381 se je skupaj s prijateljem sv. Ambrožem zavzemal za sprejem sklepov Prvega nicejskega koncila. Umrl je v Piacenzi, 11. decembra 420.
V času škofovanja je dal v mestu zgraditi cerkev, posvečeno svetim apostolom, v kateri je tudi pokopan. Od osmega stoletja dalje nosi cerkev njegovo ime (basilica di San Savino) in v njej hranijo tudi nekatere njegove relikvije.
Legenda
[uredi | uredi kodo]Po legendi naj bi Sabin med veliko poplavo v reko Pad vrgel pisno zahtevo, naj se reka umakne in ne ogroža več ljudi in njiv. Reka naj bi se takoj umirila in se vrnila v svojo strugo, zato velja sv. Sabin tudi za priprošnika zoper poplave.
Češčenje/običaji
[uredi | uredi kodo]V Piacenzi svetega Sabina tradicionalno vsako leto slavijo 17. januarja, v mestu Caselle Landi, katerega zavetnik je, pa vsako četrto nedeljo v oktobru.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Schauber, Vera, Schindler, Michael: Svetniki in godovni zavetniki, Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 1995 (COBISS)
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
