Četrtošolska glosa

Četrtošolska glosa
Lojze Grozde

Objavljeno pod psevdonimom Slavko.

Viri:	Mentor, 26. letnik, 1938–1939, številka 6, stran 161; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 197–198, (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Ti četrtošolska reva,
kaj pa škiliš za dekleti,
kaj se siliš pesmi peti,
pusti, kar ni zate, šleva!

Čez oslovski most potuješ,
grščina te strašno muči,
Cezar ni po tvoji buči,
nad kemijo obupuješ
in ob algebri vzdihuješ.
Kaj se k Alpam vse prišteva,
kaj Prešeren vse opeva,
znati vse je nemogoče,
da pa znaš, to šola hoče,
ti četrtošolska reva.

Mar bi bolj se knjige držal,
ko prodajal si zijala
in sledil dekleta zala,
mar bi jim pokazal fige,
pa bi danes bil brez brige.
Ne bi žalosti srce ti
mrlo, kakor zdaj mrje ti,
ker dekle te nič več neče.
Sam si svoje kriv nesreče:
kaj pa škiliš za dekleti!

Ko dekle te je pustilo,
pesmi si začel krožiti,
nad dekletom v njim tožiti,
da krivico je storilo.
Pa dekle se ni zmenilo.
Kritiki se zdaj reže ti,
da šepavi so soneti,
da slovenski jezik pačiš,
ko besede v verze tlačiš:
kaj se siliš pesmi peti?

Zopet se začni učiti,
pridno Cezarja prestavljaj,
grške glagole ponavljaj,
pa se rešiš morebiti
polomije, ki grozi ti.
Tisti pesmi naj prepeva,
se dekletu razodeva,
komur sreča bolj je mila;
tebi je pa nauk pustila:
pusti, kar ni zate, šleva.