Location via proxy:   [ UP ]  
[Report a bug]   [Manage cookies]                
Pojdi na vsebino

Hemimorfit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hemimorfit
Hemimorfit iz Mapimija, Durango, Mehika
Splošno
KategorijaVIII. razred – Silikati,
podrazred: otočni silikati (sorosilikati)
Kemijska formulaZn4Si2O7(OH)2 • H2O
Strunzova klasifikacija09.BD.10
Klasifikacija DANA56.01.02.01
Kristalna simetrijaOrtorombska piramidna (mm2),
prostorska skupina: Imm2
Osnovna celicaa = 8,367(5) Å, b = 10,73Å,
c = 5,155(3) Å, Z = 2, V = 459,36 Å3
Lastnosti
Molekulska masa481,76 g/mol
BarvaBela, modra, zelenkasta
Kristalni habitMamilaren, stalaktitski, masiven
Kristalni sistemOrtorombski
DvojčičenjeRedko na {001}
RazkolnostPopolna na {110}, slaba na {101}, redka na {001}
LomNeraven do školjkast
ŽilavostKrhek
Trdota4,5 - 5
SijajSteklast, diamanten, redko tudi svilnat
Barva črteBela
ProzornostProzoren do prosojen
Gostota3,4 – 3,5 g/cm3,
izračunana: 3,48 g/cm3
Optične lastnostiDvoosen (+)
Lomni količniknα = 1,614, nβ = 1,617, nγ = 1,636
Dvolomnostδ = 0,022
Kot 2VIzmerjen: 46°, izračunan: 44°
DisperzijaNe
Ultravijolična fluorescencaKratkovalovna UV: zelena,
dolgovalovna UV: rožnata
TopnostTopen v kislinah
Najpogostejše nečistočeCu, Fe
Sklici[1][2][3][4]
Glavne vrste
Druga imenaKalamin, galmej, cinkov silikat
Domača imenaCinkova kremenova ruda, cinkovo steklo, kremenov kalavec, kremenova kalamina

Hemimorfit je cinkov silikatni mineral s kemijsko formulo Zn4Si2O7(OH)2•H2O, ki se je skupaj s smitsonitom od nekdaj kopal v zgornjih slojih cinkovih in svinčevih rudišč. Za hemimorfit in smitsonit se je dolgo časa domnevalo, da gre za isti mineral, ki so ga imenovali kalamina. V drugi polovici 18. stoletja so ugotovili, da gre za različna minerala, od katerih je eden cinkov karbonat drugi pa silikat. Silikat (hemimorfit) je redkeši od karbonata (smitsonit).

Ime je dobil po hemimorfnem razvoju njegovih kristalov. Pojav je redek in pomeni, da kristali nimajo prečne ravnine simetrije in središča simetrije in so zgrajeni iz oblik, ki pripadajo samo enemu koncu simetrijske osi.[5] Hemimorfit najpogosteje tvori kristalinične skorje in plasti, lahko pa je tudi masiven, zrnat, zaobljen in grozdičast, koncentrično žarkast, igličast, vlaknat ali stalaktitski. Nekateri primerki v kratkovalovni UV svetlobi (253,7 nm) močno zeleno, v dolgovalovni UV svetlobi pa šibko rožnato fluorescirajo.

Nahajališča

[uredi | uredi kodo]

Hemimorfit se najpogosteje pojavlja kot oskidacijski produkt zgornjih slojev sfaleritskih rudišč. Spremljajo ga drugi sekundarni minerali, ki tvorijo tako imenovani železov klobuk.[6] Hemimorfit je pomembna cinkova ruda, ker vsebuje do 54,2% cinka.

Pomembnejša rudišča metamorfita so na belgijsko-nemški meji (Vieille Montagne v Belgiji in Aachen v Nemčiji), v gornji Šleziji (Poljska), Pensilvaniji, Missouriju, Montani, Koloradu in Novi Mehiki (ZDA), na več mestih v severni Afriki in drugod.

V Sloveniji so hemimorfit našli v Mežici.[4]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Handbook of Mineralogy
  2. Webmineral
  3. Mindat.org
  4. 4,0 4,1 Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.
  5. Hemimorphic. Dictionary of Mining, Mineral, and Related Terms http://www.maden.hacettepe.edu.tr/dmmrt/ Arhivirano 2011-05-14 na Wayback Machine. Pridobljeno 17. februarja 2011.
  6. Der Freiberger Bergbau - Technische Denkmale und Geschichte, Wächtler/Wagenbreth et. al, 2. izdaja, Leipzig 1988. ISBN 3-342-00117-8.
  • Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7.
  • Boni, M., Gilg, H.A., Aversa, G. in Balassone, G., 2003, The "Calamine" of southwest Sardinia: Geology, mineralogy, and stable isotope geochemistry of supergene Zn mineralization: Economic Geology, 98, str. 731-748.
  • Reynolds, N.A., Chisnall, T.W., Kaewsang, K., Keesaneyabutr, C. in Taksavasu, T., 2003, The Padaeng supergene nonsulfide zinc deposit, Mae Sod, Thailand: Economic Geology, 98, str. 773-785.