Motuproprij

Motuproprij (latinsko motu proprio - slovensko: po svojem nagibu, iz svojega lastnega nagiba) je papeška listina (lako tudi kraljeva), ki jo je objavil na svojo lastno pobudo oziroma iz svojega lastnega nagiba. Papež ga lahko naslovi na celotno Cerkev, na delno Cerkev ali škofijo, kakor tudi na posameznike. Motuproprij ima svoj učinek zaradi papeškega ali vladarjevega ugleda ne glede na vsebino.
Prvi motuproprij je objavil Inocenc VIII. 1484, in sicer bulo Summis desiderantes z dne 5. decembra 1484, kjer je nastopil zoper ukvarjanje z magijo in čaranjem.
Motuproprij je običajna oblika papeških listin, zlasti kadar gre za utrjevanje ustroja Cerkve, raznih ustanov (zlasti finančnih), kadar gre za manjše spremembe zakonskih postopkov ali kadar podeljuje papež ugodnosti posameznikom ali ustanovam. ^[1]

Glej tudi

Sklici

↑ »Motu proprio«. Catholic Encyclopedia (New Advent). 1911. Pridobljeno 10. septembra 2016.

Zunanje povezave

Catholic encyclopedia 1911 (New Advent): Motu proprio (angleško)
Encyclopædia Britannica online: motu proprio^{[mrtva povezava]}
Motupropriji Pija X. od 1903–1912 (nepopolna zbirka, v kateri npr. manjka Fin dalla prima nostra z decembra 1903 ASS 36 1903 4, S. 339 (nemško)
motupropriji Benedikta XV.1914–1920
motupropriji Pijaj XI. 1922–1936
motupropriji Pija XII. 1940–1957
motupropriji Janeza XXIII. 1959–1962
motupropriji Pavla VI. 1963–1978
motupropriji Janeza Pavla II. 1978–2004
motupropriji Benedikta XVI. 2005–2013
motupropriji papeža Frančiška 2013–
Papa Francesco: Motu Proprio (italijansko

[1] »Motu proprio«. Catholic Encyclopedia (New Advent). 1911. Pridobljeno 10. septembra 2016.

[1]