Papež Vitalijan
Sveti Vitalijan pričevalec | |
---|---|
Začetek papeževanja | 30. julij 657 |
Konec papeževanja | 27. januar 672 |
Predhodnik | Evgen I. |
Naslednik | Adeodat II. |
Redovi | |
Položaj | 76. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Vitalianus cca. 27. januar 600 Segni[d] |
Smrt | 30. januar 672 (72 let) Rim |
Pokopan | Cerkev sv. Petra v Rimu |
Narodnost | Italijan |
Starši | oče Anastazij (latinsko: Anastasius) |
Svetništvo | |
God | 27. januar |
Svetnik v | anglikanska skupnost Pravoslavna cerkev Luteranci rimskokatoliška Cerkev |
Kanonizacija | predtridentinsko obdobje |
Catholic-hierarchy.org |
Papež Vitalijan, svetnik in rimski papež katoliške Cerkve, * okrog 600 Segni (Lacij, Italija, Bizantinsko cesarstvo); † 27. januar 672 Rim (Lacij, Italija Bizantinsko cesarstvo).
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]Papež Vitalijan je bil doma iz škofijskega mesta Segni[1], ki stoji 58 km jugovzhodno od Rima ter 40km severozahodno od Frosinoneja. To mesto imenujejo tudi papeško mesto; od tod namreč izhajajo nekateri poznejši papeži, ki so pomembni za zgodovino: Inocenc III., Gregor IX. in Aleksander IV. Zanimivo je, da kaže način vladanja pri vseh teh papežih precej podobnih potez.
Dobri odnosi s cesarjem in patriarhom
[uredi | uredi kodo]Neposredno po izvolitvi 30. julija 657 je po poslancih o tem obvestil cesarja Konstansa II., prosil za potrditev in predvsem želel vzpostaviti mir z Bizancem, kar se mu je tudi v polni meri posrečilo kot redko kateremu pontifiku.[2]
Kot papež je torej Vitalijan pokazal izredno diplomatsko sposobnost: da je ohranjal pravi nauk v nasprotju z monofizitstvom in monoteletstvom , ki so ju zastopali v Carigradu, s podporo ali celo na pritisk cesarja Konstansa , da pa je znal kljub temu ohranjati dobre odnose tudi s cesarjem in patriarhom. V tem je bil celo tako uspešen, da je – čeprav se je varoval verskih prepirov – zopet prišlo do vzpostavitve verske edinosti s Carigradom, ki je bila tokrat pretrgana od 648. leta. S tem je pripravil pot Tretjemu carigrajskemu koncilu (680/681), kjer sta bila obsojena tako monofizitstvo kot monoteletstvo. Konstans II. svoje tiranske narave kljub skrajni papeževi blagosti in diplomatski spretnosti s tem še bistveno spremenil. Zasluga papeža Vitalijana je bila, da se je znal spretno izogniti sporu, ne da bi bil količkaj zanemaril svoje dolžnosti kot varuh Kristusovega nauka in cerkvene neodvisnosti.
Oropanje Rima, odtrganje Ravene
[uredi | uredi kodo]Cesarju pa je oblast stopila v glavo; to je pokazal ob svojem obisku v Rimu 663. Sem je mislil zopet prenesti cesarsko prestolnico, ker so bili mohamedanci že tako rekoč pred vrati Carigrada. Izgubljena je bila Sirija, Egipt in Palestina, pa bi to bila pametna poteza. Bil je to po 200 letih prvi obisk cesarja iz Bizanca pri papežu. Vitalijan ga je sprejel tako ljubeznivo in dostojanstveno, da ni bilo nobene spotike, čeprav si je cesar vmes samovoljno prilastil več umetnin in dragocenosti:
»Ko je cesar bil prisiljen zapustiti Carigrad in priti v Rim (prek Sirakuz), ga je papež Vitalijan ljubeznivo sprejel. Konstans pa je hudo zlorabil njegovo gostoljubje in svojim vojaškim krdelom dovolil neomejeno večdnevno ropanje po Rimu.«[3]
Čeprav Konstans II. tudi ni popustil glede verskega nauka in ni preklical heretičnega odloka, herezije papežu prav zaradi njegove izredne ljubeznivosti ni mogel vsiljevati. Poslovil se je od Rima s tihim priznanjem papeževe službene in osebne veličine.
666 je cesar neuvidevno in oblastno obnovil cerkveno ločitev ravenske metropolije od Rima, a tudi to je papež voljno prenesel, dobro vedoč, da sta tudi v Raveni duhovščina in ljudstvo bolj vdana njemu kakor osovraženim Bizantincem. Kmalu je bilo to mnenje potrjeno: 668 so v Sirakuzah nadutega cesarja umorili in oklicali za cesarja vojaškega poveljnika. Previdni papež pa je raje priznal zakonitega naslednika, Konstansovega sina Konstantina Pogonata, ki je bil naklonjen katoliškemu nauku in pripravljen za povezanost in sodelovanje z Rimom, tudi zaradi vedno bliže prihajajoče muslimansko-arabske nevarnosti.[4]
Smrt in češčenje
[uredi | uredi kodo]Vitalijan je umrl 27. januarja 672. Njegovo truplo so prenesli v kripto v stolnici sv. Leoparda v Osimu. Po drugih virih pa je papež umrl v Rimu; pokopan pa je v cerkvi svetega apostola Petra v Vatikanu.
Njegov god je 27. januarja.
Ocena
[uredi | uredi kodo]Sv. Vitalijanu, ki je vodil Cerkev v skrajno težavnih letih od 657 do 673, zgodovina priznava veliko modrost, osebno ljubeznivost in vladarsko daljnovidnost. Njegova miroljubnost je krotila strastnost nevarnih nasprotnikov in je še pozno po njegovi smrti prinašala blagoslov vesoljnemu krščanskemu svetu.[5]
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]Opombe in viri
[uredi | uredi kodo]Nadaljnje branje
[uredi | uredi kodo]- B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
- M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
- O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes. 2. izdaja. Einsiedeln, New-York, Cincinnati und St. Louis; Karl & Nikolaus Benziger 1883.
- F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
- S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
- C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
- C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
- A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
- J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage. (Slovenski prevod: Zgodovina Cerkve v stotih slikah, Družina Ljubljana 1995, Prevedel France M. Dolinar)
- Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
- Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
- P. Manns: Testvéreink a szentek (po: P. Manns: Reformer der Kirche, Matthias-Grünewald-Verlag Mainz, 1970), urednik: László Marosi, 2. izdaja, Prugg-Verlag Eisenstadt 1980.
- F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
- A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
- F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
- A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
- M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
- M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
- Zgodovina krščanstva. Prevod: Uroš Kalčič. Ljubljana: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče. 1992. str. 688. COBISS 29084160. ISBN 86-341-0644-6. (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
---|---|---|
Predhodnik: Evgen I. |
Papež 657–672 |
Naslednik: Adeodat II. |