Bakhični motiv na sarkofagu s Ptuja

Bakhični motiv na sarkofagu s Ptuja Bojan Djurić, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani bojan.djuric@gmail.com Abstrakt Ključne besede V eni najpomembnejših srednjeevropskih zbirk rimskih kamnitih spomenikov, ki je od oči javnosti že skoraj celo desetletje umaknjena v temo vlažne vinske kleti Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, je hranjen velik marmorni fragment z ostankom reliefne upodobitve na njegovi krajši stranici (slika 1).1 Slika 1. Fragment sarkofaga v PM Ptuj-Ormož, RL 1019 (foto M. Pajk). Spomenik Čeprav skromno ohranjen, nudi fragment dovolj oporišč za določitev njegove pripadnosti velikemu marmornemu sarkofagu. Rekonstruirana širina sarkofaga znaša okoli 140 cm, kar nam omogoča centralno in zrcalno oblikovan motiv njegove krajše stranice, ki se je v širino ohranil skoraj natančno do polovice (slika 2). Tako rekonstruirana širina uvršča sarkofag, ki 1 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, inv. št. RL 1019. Fragment iz pohorskega marmorja (določitev Harald W. Müller) ima mere: dl. 62 cm, v. 30 cm, š. 73 cm in je bil odkrit leta ??? v ???. 1 mu je pripadal fragment, med največje sarkofage izdelane iz vzhodnoalpskega marmorja (kamnoloma Gummern in Pohorje).2 Glede dolžine sarkofaga njegov fragment sicer ne nudi nobenih opornih točk, vendar lahko njegovo velikost na podlagi v celoti ohranjenih primerkov dokaj prepričljivo domnevamo med okoli 220 do 240 cm. Na podoben način lahko domnevamo, da je bila skrinja visoka okoli 80 do 90 cm. Slika 2. Rekonstruirana krajša stranica sarkofaga RL 1019. Relief Relief predstavlja spodnji levi del okrasa ene od stranskih stranic skrinje sarkofaga, ohranjen najverjetneje do višine notranjega dna skrinje, po kateri se stranice sarkofagov običajno lomijo. Po širini predstavlja relief polovico celotne kompozicije, tako da obsega njegova ohranjena površina do največ ene šestine celote. 2 š 131 cm, dl 231, sarkofag iz Daruvarja v Arheološkem muzeju Zagreb (inv. št. KS 959, Lupa 3811); š 122 cm, dl 242 cm, sarkofag iz Kostolca v Narodnem muzeju Požarevac (Lupa 5435); š 119 cm, dl ca 240 cm, sarkofag iz Ptuja v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož (inv. št. RL 967, Lupa 4218); š 110 cm, dl 220 cm, sarkofag iz Szekszárda v Nemzeti Múzeum, Budimpešta (inv. št. 23.1849.1, Lupa 824); š ca 120 cm, sarkofag z Apolonom iz Sremske Mitrovice v Muzeju Srema (inv. št. A 12, Lupa 4329); š 118 cm, dl 235 cm, sarkofag iz Sremske Mitrovice v Kunsthistorisches Museum, Dunaj (inv. št. AS I 162, Lupa 4353); š 121 cm, dl 227, sarkofag iz Šida v Galeriji Sava Šumanović (Lupa 26164); š 109 cm, dl. 225 cm, sarkofag iz Muzeja Srema, Sremska Mitrovica (inv. št. A 977, Lupa 4341); š 107 cm, dl 216 cm, sarkofag iz Szombathelya v Savaria Múzeum (inv. št. 67.10.128, Lupa 3387); š 101 cm, dl 205 cm, sarkofag iz Siska v Arheološkem muzeju Zagreb (inv. št. KS 349, Lupa 3803). 2 Znotraj širokega, gladkega in neprofiliranega pasu zunanjega okvirja je v polju ohranjena navzven usmerjena sedeča figura velike mačke brez glave, ki ima desno šapo naslonjeno na navpično postavljen rog. Za hrbtom figure je ohranjen del posode na nogi z dvema pokončnima ravnima ročajema. V ozadju živalske figure je na levi strani oblikovan vinski grozd, na desni pa dva dvojno zavita in uvita poganjka vitice. Ohranjeni elementi reliefa omogočajo rekonstrukcijo celotne kompozicije s posodo (kantharos) iz katere se dviguje dvojna vinska trta. Levo in desno ob njej sta simetrično postavljena navzven usmerjena panterja/leoparda, z glavama obrnjena nazaj proti posodi s trto. Oba imata eno sprednjo šapo dvignjeno na pivski rog.3 Motiv Motiv je v tej različici (motiv 1) znan le na nekaterih, v obe Panoniji uvoženih marmornih sarkofagih 3. in 4. stoletja, vendar na njih brez dvignjene šape na rogu. Najdemo ga na obeh krajših stranicah sarkofaga iz Sremske Mitrovice (slika 3),4 datiranega običajno v pozno 2. ali zgodnje 3. stoletje, in na obeh krajših stranicah dveh, eden drugemu zelo sorodnih sarkofagov, prvem iz Szombathelyja (slika 5)5 in drugem iz Šida (slika 6),6 ki ju lahko datiramo v pozno 3. ali zgodnje 4. stoletje. Izjemoma je motiv upodobljen tudi na hrbtni strani pepelnice z Vranja (slika 4),7 lokalnem izdelku iz neogenskega apnenca, datiranem v 1. polovico 3. stoletja, oz. v pozno 3. stoletje. V rahlo drugačni različici (motiv 1a), pri kateri raste iz posode le eno steblo trte, je identičen motiv znan le v Noriku na območju Virunuma, kjer so ga delavnice prilagodile ozkim figuralnim poljem piramidalnih zaključkov nagrobnih oltarjev 2. in morda še začetka 3. 3 Elisabeth Walde (2005) upravičeno definira rog kot pivski, izdelan iz kozlovega roga, v nasprotju s cornu copia. 4 Kunsthistorisches Museum, Dunaj (inv. št. AS I 162). Koch in Sichtermann, 1982, 330; Dautova Ruševljan, 1983, št. 40; Djurić, 2001, 48, Fig. 9; Lupa 4353. Tu panterja nimata dvignjeni šapi in sta brez pivskega roga. 5 Savaria Múzeum, Szombathely (inv. št. 67.10.128). Erdélyi, 1974 Nr. 74; Buócz, 2003, 112, št. 107; Lupa 3387. 6 Galerija Sava Šumanović, Šid. Pop-Lazić, 2008; Lupa 26164. 7 Museum Joanneum, Graz (inv. št. 28). Hoffiller in Saria, št. 31; Modrijan in Weber, 1979, 48, št. 28; Koch in Sichtermann, 1982, 306; Hudeczek, 2004, št. 7; Pochmarski, 2014, 362; Visočnik, 2017, 442, št. 449; Lupa 1653. 3 stoletja (slika 7),8 v širšem noriškem prostoru pa tudi nekaterim ozkim dekorativnim poljem nagrobnih edikul istega časa (slika 8),9 vendar na njih brez pivskih rogov. Slika 3. Sarkofag iz Sremske Mitrovice, Kunsthistorisches Museum, Dunaj (foto avtor). Slika 4. Pepelnica z Vranja, Joanneum, Gradec/Graz (foto O. Harl). Slika 5. Sarkofag iz Szombathelyja, Savaria Múzeum, Szombathely (foto avtor). Slika 6. Sarkofag iz Šida, Galerija Sava Šumanović, Šid (foto avtor). Na istem prostoru so v najverjetneje istih delavnicah nastali tudi bogati reliefi nagrobnih edikul 2. in zgodnjega 3. stoletja (slika 9) z izrazito sorodno kompozicijo. Na njih sta panterja/leoparda namesto navzven usmerjena navznoter, proti posodi s trto (motiv 2),10 kar je 8 Zollfeld/Gosposvetsko polje: CSIR Virunum, 385, 494; Piccottini, 1996, št. 99; Lupa 1093. Beljak: CSIR Virunum, 495; Lupa 2172. Zweikirchen: CSIR Virunum 493; Lupa 2357. Hörzendorf: CSIR Virunum, 492; Lupa 2400. Maria Rann: CSIR Virunum 491; Lupa 2549. 9 Althofen: CSIR Virunum, 457; Lupa 3229. Seggauberg: Diez, 1949, št. 21; Hainzmann in Pochmarski, 1994, št. 6; Steinklauber, 2005, 484, sl. 11; Lupa 1278. Sankt Johann bei Herberstein: Kremer, 2001, št. 135 a; Steinklauber, 2005, 480, sl. 5, 6; Lupa 1480. 10 Zollfeld: CSIR Virunum 454; Kremer, 2001, št. 233; Lupa 2644. Sankt Michael am Zollfeld: CSIR Virunum 456 a; Lupa 2661. Magdalensberg/Štalenski vrh: Lupa 27311. Lendorf: CSIR Virunum 456; Steinklauber, 2005, 483, št. 7; Lupa 2079. Gurk: CSIR Virunum 455; Kremer, 2001, št. 115; Lupa 2324. Oberhaus: Lupa 6090. 4 sicer pogosta upodobitev motiva tudi v reducirani, skoraj heraldični obliki brez trte na skromnejših marmornih nagrobnih spomenikih, stelah edikularnega tipa (slika 10),11 nagrobnih arah (slika 11),12 pa tudi v zatrepih edikul (slika 12).13 Skupaj z dvema stiliziranima drevesoma, verjetno lovorjevima, je motiv brez rogov upodobljen tudi na desni krajši stranici zgodnjekrščanskega marmornega sarkofaga iz Velikih Bastajev pri Daruvarju (slika 13),14 datiranega v zgodnje 4. stoletje. Slika 7. Piramidaln zaključek nagrobnega oltarja, Žihpolje/Maria Rain (foto O. Harl). Slika 8. Dekorativno polje nagrobne edikule, Seggauberg pri Lipnici/Leibnitz (foto O. Harl). Slika 9. Veliko dekorativno polje nagrobne edikule, Gospa Sveta/Maria Saal (foto O. Harl). 11 Wagna: CSIR Flavia Solva št. 14; Lupa 1446; Videm pri Ptuju: Pahič, 1977, 60, št.. 5; Lupa 4273. Szombathely: Tóth, 2011, št. 117; Lupa 3104. Bogodvitenyed: CSIR Salla 16; Lupa 4565. Kostolac: Dautova Ruševljan, 1983, št. 84; Lupa 4365. Petronell-Carnuntum (peščenec): CSIR Carnuntum 228; Genser, 2005, 31; Lupa 144. 12 Beljak: CSIR Virunum 572; Kremer, 2001, št. 100 c; Lupa 2143. Seggauberg (?):Diez, 1949, št. 43, 44; Hainzmann in Pochmarski, 1994, št. 53 A, B; Lupa 1294. 13 Tiffen: CSIR Virunum 573; Lupa 1955. Löffelbach: Kremer, 2001, št. 36 a; Lupa 6182. Oswaldgraben: Bichl in Reisinger, 2004, 22; Lupa 11603. 14 Arheološki muzej Zagreb, inv. št. KS-932. Migotti, 1996, 142-145. 5 Slika 11. Zatrep nagrobne stele Gaja Duronija Marcijala, Burg, Gradec/Graz (foto avtor). Slika 12. Zgornji venec kompozitne are, Stadtmuseum Villach, Beljak/Villach (foto O. Harl). Slika 13. Zatrep nagrobne edikule, Löffelbach (foto O. Harl). Slika 14. Sarkofag iz Velikih Bastajev, Arheološki muzej, Zagreb (foto avtor) V osnovi gre za iz več delov sestavljen motiv, ki so ga kamnoseške delavnice prav z variiranjem teh delov prilagajale različnim dekorativnim površinam, spreminjajočim se dekorativnim modam in različnim semantičnim naglasom visoke asociativne moči. Osrednji element je brez dvoma trta, ki raste iz posode, običajno kantarosa vsaj dveh različnih oblik. Element je le ena od oblik tim. drevesa življenja,15 ki pozna na rimskih spomenikih tudi noriškega in panonskega prostora še vsaj dve različici, eno, zgodnejšo, z akantom in drugo z bršljanom. Marsikdaj povsem dekorativni motiv tekom 2. stoletja večinoma nadomesti zgodnejši, od avgustovega obdobja pa vsaj do konca 1. stoletja popularen motiv akantovih vitic in akantovih čaš, s katerim lahko marsikdaj nastopata skupaj na istem spomeniku.16 Najdemo ga pogosto na nagrobnih stelah od vsaj hadrijanskega časa 15 James, 1966. Tak je iz Norika uvožen marmorni piramidalni zaključek nagrobne are Tita Kominija Severa (Titus Cominius Severus) iz trajanskega časa. Sremska Mitrovica, Muzej Srema, inv. št. A 1. Dautova Ruševljan 1983, št. 30; Lupa 4340 in 4334. 16 6 naprej,17 na nagrobnih arah,18 še pogosteje pa na številnih noriških edikulah 2. in 3. stoletja,19 na katerih zavzema mesto najpogostejšega rastlinskega okrasa, tudi v izredno bogatih različicah20 (slika 14). Na sarkofagih poznega 2. in 3. stoletja21 ter petovionskih pepelnicah22 (slika 15) istega časa se v obliki dvojne trte pogosto pojavlja na krajših stranicah, na travertinskih sarkofagih panonske produkcije pa tudi v enojni različici v stranskih poljih glavne, sprednje stranice.23 Znan je na krajših stranicah sarkofagov sirmijske24 in salonitanske25 produkcije 4. stoletja ter vsaj v enem primeru tudi v nabrežinski produkciji.26 Slika 15. Dekorativno polje nagrobne edikule iz Millstatta, Römermuseum Teurnia, Sankt Peter in Holz (foto O. Harl). Slika 16. Krajša stranica pepelnice s Ptuja, Minoritska cerkev, Ptuj (foto avtor). 17 Npr. na steli Gaja Aprija Frontina (Caius Aprius Frontinus) iz Becsehelyja, datirana v 1. polovico 2. stoletja. Nagykanisza, Thury-György-Múzeum, inv. št. 81.217.1. CSIR Salla 18; Lupa 3403. Ali pa na steli Salvie Vere (Salvia Vera) iz Szentpeterfaja iz istega časa. Prej v Veszpremu, Laczkó Dezsö Múzeum, inv. št. 1955.283.15, sedaj v Szombathely, Savaria Muzeum. Tóth, 2011, št. 197; Lupa 3327. 18 Npr. Ara Marka Kokeja Verekunda (Marcus Cocceus Verecundus) iz Zollfelda, datirana v 1. pol. 2. stoletja. CSIR Virunum 451; Lupa 2624. 19 Npr. na grobnici Ennijev v Šempetru pri Celju: Klemenc, Kolšek in Petru, 1972, 53, št. 243; Kremer 2001, 2734; Lupa 13329. 20 Npr. Millstatt: Sankt Peter in Holz, Römermuseum Teurnia. CSIR Teurnia 86; Steinklauber, 2005, 489; Lupa 2114. Seggauberg: Diez, 1949, št. 30; Hainzmann in Pochmarski, 1994, št. 24; Steinklauber, 2005, 479; Lupa 1285. 21 Szekszárd: Budimpešta, Magyar Nemzeti Múzeum, inv. št. 23.1849.1. Koch in Sichtermann, 1982, 327; CSIR Sopianae 97; Erdélyi, 1974, št. 73; Lupa 824. 22 Savci: Graz, Universalmuseum Joanneum, inv. št. 84. Hoffiller in Saria, 1938, št. 445; Modrijan in Weber, 1979, 94, št. 84; Hudeczek, 2004, št. 8; Lupa 1696. 23 Szöny: Budimpešta, Magyar Nemzeti Múzeum, inv. št. 45.1925.2. Erdélyi, 1974, št. 72; Pochmarski, 2001, 207, št. 22; Lupa 3427. Podobno stransko mesto ob napisu zavzema tudi na zgodnjekrščanskem sarkofagu Severille iz apnenca iz Siska, danes v Arheološkem muzeju v Zagrebu (inv. št. KS 351). Hoffiller in Saria 1938, št. 581; Lupa 3809. 24 Sremska Mitrovica (Pivara): Sremska Mitrovica, Muzej Srema, inv. št. A/5763. 25 Solin: sarkofag Petronije, Sofronije in Nereja. Cambi, 2010, 99, št. 14; Lupa 24449. 26 Ajdovščina: Krašna, 2019, 112, št. 44. Morda je nabrežinske produkcije tudi sarkofag iz Concordije Sagittarije v Museo Nazionale Concordiese, Portogruaro, inv. št. 317. Di Filippo Balestrazzi, 2012, 156, št. 133. 7 Razlike v izvedbi tega motiva (oblikovanje listov, grozdov in vaz) so predvsem delavniške narave, ki sledijo isti osnovni shemi tako pri postavitvi trte kot kantarosa iz katerega trta raste.27 Je pa mogoče na sklenjenem območju razširjenosti virunskih in petovionskih izdelkov ugotoviti nekatere specifične oblike. Taka je npr. preprosta in dokaj shematizirana, verjetno pozna oblika kantarosa, sestavljena iz dveh obrnjenih stožčastih delov – trebuha na nogi in vrata28 (slika 16). Pojavlja se tako na edikulah kot na sarkofagih in pepelnicah29 in nadomešča sicer mnogo bolj razširjeno obliko kantarosa s polkrožnim trebuhom na nogi in konkavnim vratom, povezana z uvitima ročajema v obliki črke S (slika 17). Tak je bil najverjetneje upodobljen tudi na obravnavanem fragmentu sarkofaga s Ptuja. Druga značilnost, ki jo je mogoče opaziti, je oblikovanje križanja dveh stebel trte na mestu, kjer izstopata iz kantarosa (slika 18). Tako na edikulah kot na nekaterih stelah, sarkofagih in pepelnicah tvorita križajoči se stebli prišiljen lok, ki ga je mogoče prepoznati kot značilnost teh delavnic.30 Slika 17. Kantaros na krajši stranici sarkofaga iz Szekszarda, Magyar Nemzeti Múzeum, Budimpešta (foto Magyar Nemzeti Múzeum). Slika 18. Kantaros na piramidalnem zaključku nagrobne are z Gosposvetskega polja/Zollfeld, Landesmuseum für Kärnten, Celovec/Klagenfurt (foto O. Harl). Drugi del motiva trte s parom panterjev/leopardov sta prav oba panterja, ki se pojavljata v dveh osnovnih različicah – sedeča z glavo usmerjeno naprej, obrnjena proti kantarosu, z dvignjeno šapo na pivskem rogu oz. neposredno na kantarosu, ali pa z glavo obrnjeno preko hrbta nazaj, usmerjena običajno stran od kantarosa, s šapo večinoma dvignjeno na pivski rog. 27 Izjemi sta trti na sarkofagih iz Szombathelyja in Šida, ki visita na vodoravni prečki, ter trta na papelnici z Vranja, pritrjena na navpično palico. 28 Ulla Steinklauber (Steinklauber, 2005, 484) ga imenuje etagenförmiger Krater. 29 Edikule: Seggauberg (Lupa 1278), Piber (Lupa 1391). Sarkofagi: Sremska Mitrovica (Lupa 4353), Szombathely (Lupa 3387), Šid (Lupa 26146). Pepelnice: Ptuj (Lupa 9439). 30 Edikule: Millstatt (Lupa 2114), Zollfeld (Lupa 2644), Magdalensberg (Lupa 27311). Stele: Szentpeterfa (Lupa 3327), Kostolac (Lupa 5415). Sarkofagi: Sremska Mitrovica (Lupa 4353), Szombathely (Lupa 3387), Šid (Lupa 26164). Pepelnice: Savci (Lupa 1696), Ptuj (Lupa 9439). 8 Prva različica sodi med heraldične živalske pare, ki varujejo dragocenosti, med katerimi prednjačijo grifoni ali levi. Panterji so med njimi sicer dokaj redki, le v enem primeru jih srečamo na krajši stranici atiškega sarkofaga iz Aten,31 datiranega med leta 140 in 150. So pa dokaj pogosti v noriško-panonskem prostoru na zatrepih marmornih edikul, edikularnih stel,32 izjemoma pa tudi na nagrobnih arah. Druga različica je v noriško-panonskem prostoru vezana predvsem na marmorne spomenike, piramidalne zaključke nagrobnih oltarjev, sarkofage in tudi redke stele.33 Slika 19. Pepelnica iz Savcev pri Ormožu, Joanneum, Gradec/Graz (foto O. Harl). Obe različici panterjev z dvignjeno prednjo šapo imata izhodišče v enem od klasičnih grških kipov mladostnega Dioniza iz 4. stoletja,34 katerih številne rimskodobne replike so bile odkrite znotraj ali v bližini svetišč Dioniza/Bakha/Liber Patra, npr. v Tor Marancia v Rimu35 in v Albi Iulii (Apulum),36 znane pa tudi v mnogih muzejskih zbirkah.37 V reliefni obliki nastopa ta podoba na mnogih votivnih ploščah in oltarjih posvečenih Liberu (in Liberi) širom imperija.38 V drugih medijih je taka podoba Dioniza s panterjem že zgodaj znana npr. na freski iz vile Boscoreale (villa della Pisanella) v Pompejih.39 Panterja z obrnjeno glavo 31 Atene, Tezejon, brez inv. št. Papagiani, 2016, 131, št. 50. Ena od izjem, izdelana v neogenskem apnencu, je fragmentirana stela z Loborja, na kateri je panter sicer napačno označen kot pes. Filipec, 2017, 103, št. 7; Lupa 30068. 33 Npr. stela Gaja Duronija Marcijala (Caius Duronius Martialis) iz Wagne (Lupa 1446), datirana v hadrijanski čas. CSIR Flavia Solva 2016, št. 14. 34 Gasparri, 1986, 511. 35 Musei Vaticani, Galleria dei Candelabri. Lippold, 1936, III 2, 254, št. 29. 36 Diaconescu, 2001. 37 Npr. Musei Capitolini, Rim, Galleria 38. Stuart Jones, 1912, 112-113, št. 38. Ny Carlsberg Glyptothek, Kopenhagen, inv. št. 2025. Poulsen 1951, 122-123, št. 155a. Staatliche Museen, Antikensammlung Berlin, inv. št. Sk 88. Kurze Beschreibung, 1911, 15, št. 88. Museo Archeologico Nazionale, Firence, inv. št. 13860. Romualdi, 2004, 56, št. 15. 38 Npr. Relief v Muzeul Sarmizegetusa, Sarmizegetusa, inv. št. 163. Alicu, Wollmann, Pop, 1979, 80, št. 56; Lupa 17605. Enako upodobitev najdemo tudi na votivni ari Libera in Libere iz mesta Szöny, danes v Magyar Nemzeti Múzeum, Budimpešta, inv. št. 90.1865.1. Nagy, 2007, 135 št. 147; Lupa 8100. 39 British Museum, London, inv. št. 1899.0215.1. Hinks, 1933, 23. 32 9 najdemo tudi v skupini z Ariadno (Pyramydengruppe) na poznohelenistični koroplastiki iz Myrine.40 Liber Pater s panterjem z obrnjeno glavo se pojavlja na reverih rimskih novcev, predvsem vzhodnih kovov, od Trajana dalje, posebej pa je priljubljen na novcih Septimija Severa v navezavi na Liberov kult v njegovem domačem mestu Leptis Magni.41 Motiv para panterjev ob kantarosu se, sodeč po časovni določitvi nagrobnih stel, pojavi na spomenikih, ki prihajajo iz delavnic Virunuma oz. njegovega kamnoloma Gummern, najverjetneje v hadrijanskem času. Skupaj z vinsko trto, rastočo iz kantarosa,42 je ta bogatejši motiv adaptiran za krašenje ozkih in visokih figuralnih polj piramidalnih zaključkov nagrobnih oltarjev in nekaterih nagrobnih edikul v zgodnje- ali srednjeantoninskem času.43 V različici z dvojno trto, prilagojeni velikim in širokim figuralnim poljem grobnih edikul in sarkofagov, pa se motiv polno uveljavi šele v zgodnjeseverskem času, verjetno ne brez povezave s cesarsko propagando Liberove podobe na novcih. Pomen/i Da gre pri vseh elementih uporabljenih v kompoziciji para panterjev z vinsko trto, ki raste iz kantarosa, za elemente dionizično/bakhično/liberovske sfere, je več kot očitno. Pri vseh gre za osnovne atribute božanstva, ki se pojavljajo povsod na njegovih upodobitvah, tako v profani44 kot v religiozni in sepulkralni umetnosti. Kar govori za to, da na sepulkralnih spomenikih upodobljene atribute ne moremo brati izključno kot simbole eshatološkega pomena, čeprav je ta zelo verjetno prisoten. V formalnem pogledu se, glede na sfero njihove rabe, ti elementi med seboj ne razlikujejo, kar velja tudi za podobo božanstva.45 Izhodišče eshatološke rabe podob je sicer vezano na vero v neumrljivost duše, koncept, ki je v grškem orfizmu z osrednjim Dionizovim mitom prisoten že zelo zgodaj.46 V filozofiji in 40 Louvre, Pariz, inv. št. Myr180. https://www.photo.rmn.fr/archive/09-576305-2C6NU0KRW0CQ.html. Npr. RIC IV 32. 42 Motiv vinske trte, ki raste iz kantarosa, je znan že v zgodnjeflavijskem času v kontekstu imperialne arhitekture: Rim, Palatin, domus Tiberiana. Antiquario del Palatino, inv. št. 12522. Mathea-Förtsch, 1999, 144, št. 125, tab. 90,3. Motiv para panterjev ob vinski trti pa je v Italiji v dekorativnem kontekstu arhitektur znan že vsaj v trajanskem času: npr. Anzio, Villa Spigarelli. Mathea-Förtsch, 1999, 106, št. 7, tab. 65,3. 43 Iz Akvileje (Aquileia) znan piramidalni zaključek nagrobne are, izdelan v nabrežinskem apnencu, je zelo verjetno napačno datiran v sredino 1. stoletja (Scrinari, 1972, 403; Ortalli, 2005, 260-1; Lupa 14081). Njegovo izhodišče so, ob figuralno sicer skromni in kar dolgočasni nabrežinski proizvodnji, najverjetneje virunski primeri. 44 Npr. na mozaiku iz Hiše pijanega Dioniza v Anakyji, Arheološki muzej Antakya, inv. št. 861°. Pochmarski, 1990, 295, tab. 29,2. Ciper, Hiša Dioniza. Kondoleon, 1994. O okrasu rimskih jedilnic z dionizičnimi temami glej Parrish, 1995. Za stenski okras glej Wyler, 2004. 45 Na dveh fragmentih sprednjih stranic pepelnic, hranjenih v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož - RL 487 in RL 600, sta v stranskem polju upodobljeni figuri Dioniza/Bakha/Libera. Abramić, 1914, 105, sl. 79; Bratanič, 1952, 305, sl. 5. 46 Torjussen, 2005. 41 10 religiji rimskega sveta ga vse do 2. stoletja, razen v nekaterih aristokratskih neopitagorejskih krogih v Rimu, ne poznajo. Ne najdemo ga ne pri epikurejcih, ne pri stoikih in skeptikih, za katere je duša minljiva stvar. Razširjen pa je med njimi koncept tuzemske neumrljivosti, po katerem je nekdo nesmrten v tem, da po smrti ni pozabljen.47 Rimski literarni viri pričajo, da sta vse 1. stoletje in tudi še v 2. stoletju vsaj na zahodu prevladujoča agnosticizem in nevera v različne oblike posmrtnega obstoja. Tradicionalne fabule in koncepti v tem času večinoma niso bili več sprejemljivi, vendar jih tudi še niso nadomestile ideje o odrešitvi ali mistično razumevanje duše, kar vse so prinašale vzhodne religije s svojimi misteriji. Njihovo prisotnost je mogoče v večjem obsegu opaziti šele po sredini 2. stoletja.48 V času Antoninov je bil v Rimu instaliran kult Dioniza in dionizična ideja onostranstva se je široko razširila v različnih družbenih okoljih, predvsem kot posledica helenizacije rimske družbe in kulture. Bakhična propaganda v tem času ne naleti na noben resen odpor, kult Liber Patra se razširi po vsem imperiju in v različnih delih imperija Liber asimilira nekatera lokalna božanstva. V času Severov se Liberov kult še posebej okrepi v Rimu, tako da je najbolj cvetoče obdobje dionizičnega kulta čas od nekje 140 do 220. V 3. stoletju Liber Pater ohrani svoj prestiž in v krščanskem napadu na rimski politeizem ostane Liber eno od božanstev na katero prisegajo zadnji branilci poganstva.49 Eshatološko branje podob na sepulkralnih spomenikih tega časa ima nedvomno upravičene razloge, pa vendar je pri tem treba biti previden, da ne bi bilo to branje izključno eshatološko, na kar opozarjata tako Adrien Bruhl kot Glenys Davies. Za izredno pomemben prispevek Franza Cumonta50 na področju razumevanja rimskega funerarnega simbolizma, ki so mu sledili številni raziskovalci,51 velja že dolgo, da je pri svojih analizah dajal prednost predvsem eshatološkim verovanjem različnih filozofskih smeri in vzhodnih religij, ki jim je iskal ustrezne ikonografske upodobitve. Mnenje, ki sta ga urednika nove izdaje Cumontovega dela52 v svoji obsežni spremni študiji sicer precej problematizirala. Pri tem je treba spomniti na opozorilo Arthurja D. Nocka v njegovi oceni Cumontovega dela: »In ancient art decoration was commonly decoration and did not necessarily bear any relation to the specific purpose of the structures or objects decorated, large or small«.53 Nevarnost pretiranega branja 47 Davies, 1978, 18-19. Davies, 1978, 20. 49 Bruhl, 1953, 332-333. 50 Cumont, 1922; Cumont, 1942. 51 Pri nas npr. Kastelic, 1998. 52 Cumont 2016. 53 Nock, 1948, 154. 48 11 sepulkralnih motivov kot simbolov smrti in posmrtnega življenja, pri čemer ima vsak posamezni motiv poseben simbolni pomen, lahko pripelje do interpretacije, kakršno je zagovarjala Jocelyn Toynbee.54 Za njen predlog rimskega »slikovnega jezika« z lastnim slovarjem in slovnico danes velja, da ga v rimski sepulkralni umetnosti ni mogoče prepoznati. Ni namreč mogoče domnevati, da ima nek motiv/simbol v vseh kontekstih vedno isti pomen. Kakor tudi ni mogoče zagovarjati teze, da je bil vsakemu gledalcu pomen motiva/simbola vedno enak ali enako pomenljiv. Glenys Davies je dovolj prepričljivo pokazala, da so kiparji/kamnoseki na sepulkralnih spomenikih uporabljali predvsem tiste motive, ki so doživljali največjo popularnost v drugih kontekstih.55 Bakhični motiv para panterjev ob kantarosu z vinsko trto se na noriško-panonskih sepulkralnih spomenikih pojavi prav v času širjenja dionizičnega kulta na zahodu in je zelo pogosto uporabljan v obdobju njegove največje priljubljenosti. Posamezni elementi tega motiva so tudi na nagrobnih spomenikih uporabljani predvsem v dekorativnem smislu, npr. kantaros z vinsko trto na ozkih poljih nagrobnih edikul (Šempeter, Stallhofen, Zollfeld/Gosposvetsko polje, Piber, Pöchlarn), ali pa par panterjev ob kantarosu v zatrepih (Löffelbach, Oswaldgraben, Videm pri Ptuju). Je pa na enak dekorativen način na edikulah lahko uporabljan tudi celoten motiv (Sankt Johann bei Herberstein, Seggauberg), kar lahko domnevamo tudi za rabo motiva na piramidalnih zaključkih virunskih nagrobnih oltarjev. V vseh teh primerih so bili motivi nedvomno razumljeni dekorativno in hkrati asociirani z dionizičnimi vsebinami cikličnega obnavljanja narave in bakhičnih pojedin. Eshatološke vsebine povezane z nesmrtnostjo duše in njeno prisotnostjo pri bakhičnih pojedinah v onostranstvu, ali celo pripadnost pokojnikov dionizičnemu kultu, je morda mogoče domnevati pri velikih reliefih edikul in sarkofagov na katerih dominira trta, ki jo varujeta panterja s pivskima rogovoma. Trta na teh reliefih, proti kateri zreta panterja tako, kot gleda panter božanstvo v kanonični formulaciji podobe Dioniza/Bakha/Libera, bi lahko bila razumljena kot manifestacija božanstva56 v smislu Kristusove izjave ego sum vitis vera (Jn 15, 1). Posebna različica motiva na sarkofagu iz Velikih Bastajev pri Daruvarju, ki ima jasno krščansko konotacijo, kakor pravilno ugotavlja Branka Migotti,57 bi takšno interpretacijo trte potrjevala. V formalnem pogledu se kaže v obliki para panterjev/leopardov s sklonjenima glavama pred trto, ki je v tem primeru emanacija novega božanstva, in ponavlja gesto panterja na medalji 54 “It (visual picture-language) had its rules, its ‘vocabulary’, ‘grammar’, and ‘idiom’ understood and accepted throughout the empire.” Toynbee, 1956, 226. 55 Davies, 1978, 58. 56 To sugerira tudi Steinklauber, 2005, 487. 57 Migotti, 1996. 12 Konstantina Velikega,58 ki jo je Jules Maurice59 interpretiral kot znamenje premaganega poganstva. 58 59 RIC VII 279, kovana v Rimu leta 326. Maurice, 1908, 246-247. 13 Kratice: CSIR – Corpus Signorum Imperii Romani LIMC – Lexicon Iconographicum Mythologiae Classicae RIC – Roman Imperial Coinage Literatura: Abramić, M., 1914. Archäologische Funde in Pettau. Jahreshefte des Österreichischen archäologischen Institutes in Wien, 17, st. 88-150. Alicu, D., Wollmann, V., Pop, C., 1979. Figured monuments from Ulpia Traiana Sarmizegetusa., Oxford: BAR. Bichl, A, Reisinger, B., 2004. Archäologie erleben in der Steiermark. Graz: Steirische Verlags-Gesellschaft. Bratanič, R., 1952. Rimske najdbe iz Poetovione, Arheološki vestnik, 3, str. 300-307. Bruhl, A., 1953. Liber Pater. Origine et expansion du culte dionysiaque a Rome et dans le monde romain. Paris: E. de Boccard. Buócz, T., 2003. Lapidarium. Savaria Múzeum. Szombathely: Museen des Komitats Vas. Cambi, N., 2010. Sarkofazi lokalne produkcije u rimskoj Dalmaciji, Split: Književni krug. Cumont, F., 1922. After life in Roman Paganism. New Haven: Yale University Press. Cumont, F., 1942. Recherches sur le Symbolisme funéraire des Romains. Paris: Paul Geuthner. Cumont, F., 2016. Recherches sur le Symbolisme funéraire des Romains. Volume édité par Janine et Jean-Charles Balty, Rome: Academia Belgica, Institut historique belge de Rome. Dautova Ruševljan, V., 1983. Rimska kamena plastika u jugoslovenskom delu provincije Donje Panonije. Novi Sad: Vojvođanski muzej. Davies, G. M., 1978. Fashion in the graves: a study of the motifs used to decorate the grave altars, ash chests and sarcophagi made in Rome in the early Empire (to the mid second 14 century A.D.). Disertacija. London: University of London, Institute of Archaeology. Dostopno na: https://discovery.ucl.ac.uk/id/eprint/1349185/1/453110_vol1.pdf [1. 8. 2020]. Di Filippo Balestrazzi, E., 2012. Sculture romane del Museo Nazionale Concordiese di Portogruaro. Roma: L’Erma di Bretschneider. Diaconescu, A., 2001. A Statue of Liber Pater from Apulum (Alba Iulia). Acta Musei Napocensis, 38, str. 161-176. Diez, E., 1949. Flavia Solva: die römischen Steindenkmäler auf Schloss Seggau bei Leibnitz. Wien: Österreichisches Archäologisches Institut. Djurić, B., 2001. Production of marble sarcophagi in Poetovio. Budapest régiségei, 34, str. 47–62. Erdélyi, G., 1974. A római kofaragás és koszobrászat magyarországon. Budapest: Akadémiai Kiadó. Filipec, K., 2017. Antički nadgrobni spomenici Lobora - prilog poznavanju antičke skulpture panonsko-noričkog žiteljstva i njegove sredine. Arheološki radovi i rasprave, 18, str. 95-144. Gasparri, C., 1986. Dionysos, Bacchus. V: LIMC III 1, str. 496-566. Genser, K., 2005. Römische Steindenkmäler aus Carnuntum, I: Steindenkmäler in den beiden Loggien und im Garten des Museums Carnuntinum sowie im Kurpark Bad DeutschAltenburg. St. Pölten: Amt der Niederösterreichischen Landesregierung. Heinzmann, M., Pochmarski, E., 1994. Die römerzeitlichen Inschriften und Reliefs von Schloss Seggau bei Leibnitz. Graz: Leykam. Hinks, R. P., 1933. Catalogue of the Greek, Etruscan and Roman Paintings and Mosaics in the British Museum: Paintings. London: BMP. Hoffiller, V., Saria, B., 1938. Antike Inschriften aus Jugoslavien I. Noricum und Pannonia Superior. Zagreb: Narodne novine. Hudeczek, E., 2004. Die Römersteinsammlung des Landesmuseums Joanneum: ein Führer durch das Lapidarium. Graz: Landesmuseum Joanneum. James, E. O., 1966. The Tree of Life. An archaeological study. Leiden: E. J. Brill. Kastelic, J., 1998. Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih. Šempeter v Savinjski dolini. Ljubljana: Slovenska matica. 15 Klemenc, J., Kolšek, V., Petru, P., 1972. Antične grobnice v Šempetru. Ljubljana: Narodni muzej. Koch, G., Sichtermann H., 1982. Römische Sarkophage. München: Beck. Kondoleon, Ch., 1994. Domestic and Divine: Roman Mosaics in the House of Dionysos. Ithaca in London: Cornell University Pres. Krašna, A., 2019. Arhitekturni in sepulkralni izdelki iz nabrežinskega apnenca v Sloveniji. Ljubljana: Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani,Filozofska fakulteta. Kremer, G., 2001. Antike Grabbauten in Noricum. Katalog und Auswertung von Werkstücken als Beitrag zur Rekonstruktion und Typologie. Wien: Österreichisches Archäologisches Institut. Kurze Beschreibung der antiken Skulpturen im Alten Museum, 2, Berlin 1911. Lippold, G., 1936. Die Skulpturen des Vaticanischen Museums. Berlin in Leipzig: Walter de Gruyter. Mathea-Förtsch, M., 1999. Römische Rankenpfeiler und -pilaster. Schmuckstützen mit vegetabilem Dekor, vornehmlich aus Italien und den westlichen Provinzen. Mainz: Verlag Phillip von Zabern. Maurice, J., 1908. Numismatigue Constantinienne. Iconographie et chronologie. Description historique des émissions monétaires. I. Paris: Ernest Leroux. Migotti, B., 1996. Ranokršćanski grobni nalaz iz Velikih Bastaja kod Daruvara. Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, 28-29, str. 127-157. Modrijan, W., Weber, E., 1979. Die Römersteinsammlung des Joanneums im Eggenberger Schloßpark: Verwaltungsbezirke Virunum, Ovilava, Celeia und Poetovio. Graz: Abt. f. Voru. Frühgesch. u. Münzensammlung am Joanneum. (Schild von Steier 14). Nagy, M., 2007. Lapidárium. A Magyar Nemzeti Múzeum római kőtára. Budapest: Magyar Nemzeti Múzeum. Nock, A., 1948. Franz Cumont, Recherches sur le Symbolisme Funéraire des Romains. Paris: Paul Geuthner, 1942. Pp. IV 543, 48 plates and 105 figs. Journal of Roman Studies, 38, 154156. 16 Ortalli, J., 2005. Simbolo e ornato nei monumenti sepolcrali romani: il caso aquileiese. V: G. Cuscito, M. Verzar-Bass, ur. Aquileia dalle origini alla costituzione del ducato longobardo. La cultura artistica in età romana (II secolo a.C. – III secolo d.C.). Trieste: Editreg. (Antichità Altoadriatiche LXI). Papagiani, E., 2016. Attische Sarkophage mit Eroten und Girlanden. Ruhpolding: Verlag Franz Philipp Rutzen. Parrish, D., 1995. A mythological theme in the decoration of Late Roman dining rooms: Dionysos and his circle. Revue Archéologique, NS 2, str. 307-332. Piccottini, G., 1996. Die Römersteinsammlung des Landesmuseums für Kärnten. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten. Pochmarski, E., 2001. Zur Ikonographie und Chronologie der römischen Sarkophage aus Brigetio. V: P. Zsidi, E. Hanny, ur. Akten des 6. Internationalen Kolloquiums über Probleme des Provinzialrömischen Kunstschaffens, Historisches Museum der Stadt Budapest, 11.– 16. Mai 1999, Budapest, 201–221. (Budapest Régiségei 34). Pochmarski, E., 2014. Die Aschenkisten von Poetovio und Celeia. Arheološki vestnik, 65, str. 353-366. Pop-Lazić, S., 2008. Late Roman Necropolis Beljnjača in Šid. Starinar, 58, str. 163-172. Poulsen, F., 1951. Catalogue of Ancient Sculpture in the Ny Carlsberg Glyptothek. Kopenhagen: Ny Carlsberg Foundation. Romualdi, A., ur., 2004. I marmi antichi conservati nella Villa Corsini a Castello. 1. Le statue. Firenze: Sillabe. Scrinari Santa Maria, V., 1972. Museo Archeologico di Aquileia. Catalogo delle sculture romane. Roma: Istituto Poligrafico dello Stato. Steinklauber, U., 2005. Krater und Weinstock - römerzeitliche Grabreliefs aus der Steiermark. V: G. Grabherr, B. Kainrath, A. Larcher, B. Welte, ur. Vis imaginvm. Festschrift für Elisabeth Walde zum 65. Geburtstag. Innsbruck: Institut für Klassische und Provinzialrömische Archäologie, 477-496. 17 Stuart Jones, H. 1912. A Catalogue of the Ancient Sculptures preserved in the Municipal Collections of Rome. The Sculptures of the Museo Capitolino, Oxford: British School at Rome. Torjussen, S. S., 2005. The Study of Orphism. Nordlit, 18, str. 287–305. Tóth, E., 2011. Lapidarium Savariense: Savaria római feliratos köemlékei. Szombathely: Vas Megyei Múzeumok Igazgatósága. Toynbee, J. M. C., 1956. Picture-Language in Roman Art and Coinage. V: R. A. G. Carson, C. H. V. Sutherland, ur. Essays in Roman Coinage presented to Harold Mattingly. New York: Oxford University Press, str. 205-226. Visočnik, J., 2017. The Roman Inscriptions from Celeia and its Ager. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Walde, E., 2005. Im herrlichen Glanze Roms. Innsbruck: Institut für Klassische und Provinzialrömische Archäologie, Universität Innsbruck. Wyler, S., 2004. «Dionysos domesticus». Les motifs dionysiaques dans les maisons pompéiennes et romaines (IIe s. av. - Ier s. ap. J.-C.). Mélanges de l'École française de Rome. Antiquité, 116, 2, str. 933-951. 18