Cetinje

Za druge pomene glej Cetinje (razločitev).

Cetinje
Cetinje Zemljepisna lega v Črni gori
42°23′36″N 18°55′19″E
Država	Črna gora
Občina	Cetinje
Prebivalstvo  (2003)
• Skupno	15.137

Cetinje (Цетиње, italijansko Cettigne, grško Κετίγνη, latinizirano: Ketígni) je mesto in občina na jugu Črne gore.

Mesto, ki leži na 660 mnm in šteje 15.137 prebivalcev (popis 2002) je bilo nekdaj najmanjša evropska prestolnica.

Na Cetinju ima sedež Črnogorsko-Primorska metropolija Srbske pravoslavne cerkve, obenem pa tudi avtokefalna Črnogorska pravoslavna cerkev.

Zgodovina

Nekdanja prestolnica Črne gore, ki je nastala 1482 kot zadnje oporišče Ivana Crnojevića, vladarja Zete, je ohranila starodavno obeležje, ki dopolnjuje privlačnost, ki jo mestu dajejo ohranjeni kulturno-zgodovinski spomeniki in naravno okolje. Med umikom pred osvajalnim pohodom turške vojske se je I. Crnojević ustavil na majhnem kraškem polju sredi lovčenske pokrajine, ki se razprostira pod goro Lovćen in dal zgraditi dvor, dve leti kasneje pa še samostan, v katerem je nastanil sedež zetske metropolije. Tako je doslej nepomembno naselje Cetinje postalo novo zgodovinsko središče. Začetek novega naselja je pomenil konec srednjeveške zetske in začetek nove črnogorske zgodovine. Cetinje je postalo politično in duhovno središče zadnje svobodne balkanske države.

Cetinjski samostan

Med številnimi znamenitostmi preteklosti je vsekakor treba poudariti Cetinjski samostan, postavljen leta 1484, v katerem so 1493 v prvi tiskarni na Balkanu natisnili sloviti Cetinjski oktoih, prvo knjigo, tiskano v slovanskem jeziku. V samostanu je sedaj shranjena bogata zbirka knjig in rokopisov. Leta 1692 je skadarski paša na uničevalnem pohodu porušil naselje in samostan. Dvajset let pozneje so čete bosanskega vezirja po hudih bojih prodrle do Cetinja in komaj obnovljeno naselje ponovno porušile. Šele v času vladike Petra II. Petrovića Njegoša se je mesto pričelo načrtno razvijati. Leta 1838 so postavili znamenito stavbo »biljarda«, v katero se je vladika Njegoš preselil.

Narodni muzej; prej dvor kneza Nikole I.

V času vladavine kneza Nikolaja I. Petrovića Njegoša, od 1860 pa do začetka črnogorsko-turške vojne, se je Cetinje razvilo in njegovo prebivalstvo je naraščalo. Po Berlinskem kongresu, ki je Črni gori priznal suverenost, je nastalo daljše obdobje miru, kar je omogočilo razširitev glavnega mesta na urbanistični zasnovi. Ta razvoj so za nekaj časa zaustavile balkanske in prva svetovna vojna. Po koncu vojne se je Črna gora vključila v novo jugoslovansko državo in Cetinje je postalo administrativno središče Zetske banovine.

Vlaška cerkev

Po končani drugi svetovni vojni je postalo glavno mesto Črne gore Titograd (sedaj Podgorica), Cetinje pa je ostalo črnogorsko kulturno središče z ohranjenim starim mestnim jedrom in številnimi kulturnimi spomeniki, med katere vsekakor spada tudi Vlaška cerkev, ki izvira iz 1450, današnji izgled pa je dobila 1864. Posebna vrednost tega kulturnega spomenika je cerkvena ograja sestavljena iz puškinih cevi, zaplenjenih nasprotnikom v osvobodilnih vojnah 1858-1878.

Druge znamenitosti

Zetski dom

Najbolj obiskovana znamenitost Cetinja je Njegošev mavzolej, to je v majhna iz marmorja zgrajena kapela vrh Lovćena. Druga pomembna znamenitost pa je tudi Zetski dom, prvo gledališče v Črni gori, ki je bil ob umiku avstrijske vojske 1918 s Cetinja požgan. Po obnovitvi je bil vse do 1960 hrbtenica gledališkega življenja v črni gori.

Vladin dom, sedaj predsedniška palača

Po priznanju samostojnosti 1878 so številne evropske države v mestu odprla svoja diplomatska predstavništva in na lepih lokacijah postavila reprezentančne zgradbe. Med te sodi tudi Vladin dom, dograjen 1910. Namenjen je bil državni administraciji. To je bila v tistem času najrazkošnejša zgradba v mestu, sedaj je predsedniška palača.

Demografija

Pregled števila prebivalstva po letih
1948	1953	1961	1971	1981	1991	2003
9038	9102	9359	11876	14088	15946	15325	15843	15137

Viri in opombe

• Vzhodna jadranska obala, otoki in zaledje. (2003). Ljubljana: Geodetski zavod Slovenije.
• Jugoslavija, turistični vodnik. (1979). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zunanje povezave

• Uradna spletna stran