Gornjesavski muzej Jesenice Drobne zanimivosti o jeseniških pihalnih godbah med obema vojnama Besedilo: Aljaž POGAČNIK Besedilo je bilo objavljeno v: Aljaž Pogačnik, Drobne zanimivosti o jeseniških pihalnih godbah med obema vojnama, Partiture spomina, (ur. Štefanija Muhar), Jesenice 2014, str. 28─32. Jeseniške godbene zasedbe so med obema vojnama predstavljale eno izmed najbolj množičnih ustvarjalnosti ljubiteljske kulture z dolgo tradicijo, ki sega v leto 1874, ko je Nikolaj Bernard v Bohinju zbral tamkajšnje delavce fužinarskih obratov v svoj prvi godbeni sestav. Po požaru Zoisovih fužin v Bohinju se je v zaselke Gornjesavske doline preselilo veliko bohinjskih fužinskih delavcev-glasbenikov, ki so se leta 1891 na Jesenicah združili v nov orkester Kranjske industrijske družbe (KID). Zlata doba jeseniških pihalnih orkestrov je svoj vrh doživela v času med obema vojnama, ko je na Jesenicah delovalo okoli osemdeset društev.1 Godbeni odseki Sokolov, Krekovega društva in kovinarskega sindikata Saveza metalnih radnika Jugoslavije (SMRJ) so odigrali pomembno vlogo pri oblikovanju kulturnega družabnega življenja na Jesenicah, ter tako s svojimi gostovanji sicer največkrat v sklopu katoliških, političnih, športnih in delavskih manifestacij, predstavljale višek kulturnega programa. Katoliško delavsko izobraževalno društvo, ki je bilo ustanovljeno že leta 1897 v gostilni Pr' Markot na Stari Savi, je tako kot ostala kulturna društva, po 1. svetovni vojni obudilo svoje delovanje na vseh kulturnih področjih. Delo je bilo porazdeljeno med 7 odsekov. Med njimi je bila leta 1912 ustanovljena tudi godbena sekcija, ki je kasneje prevzela ime Krekova godba. Za uspehe Krekove godbe, ki jo je tik pred začetkom 2. svetovne vojne vodil Aleš Bizjak sta bila zaslužna predvsem dva člana družine Bernard in sicer že omenjeni Nikolaj, eden izmed ustanoviteljev in prvi dirigent, kulturni delavec, ustanovitelj prve Kovaške godbe in Godbe požarne brambe, ko je bil še v Bohinju, ter Jože, ki je deloval v orkestru kot dolgoletni dirigent in komponist. Godbenim odsekom katoliških društev je nudila pomoč Slovenska krščansko-socialna zveza,2 ki je z organiziranjem letnih zborovanj postala glavna vez med društvi, hkrati pa je prirejala predavanja in tečaje za društvene voditelje. Zveza je izoblikovala tudi posebna pravila godbenih odsekov v katerih je bilo jasno zapisano, da so osnovani z namenom, da gojijo umetno glasbo in smisel za njo z vajami, nastopi in predavanji, da se olepšuje društvene prireditve in budi plemenita čustva. Opredeljene so bile tudi pravice in dolžnosti njihovih članov. Vsak godbenik je imel pravico do splošnega pouka o glasbi in poseben pouk na glasbilu. Bistven daljši seznam pa so predstavljale dolžnosti članov. Ti so se morali redno in točno udeleževati vseh vaj in nastopov ter pri teh ubogati kapelnika, priučiti so se morali enega inštrumenta, potem pa, če je bilo potrebno, vsaj za silo, še drugega. Najbolj pomemben člen Tovarniški vestnik, l. 4, št. 17, Jesenice 15. 8. 1940, str. 1. Kljub temu, da je Slovenska krščansko–socialna zveza izšla iz krščansko–socialnega gibanja, se je z leti vse bolj razvijala v osrednjo organizacijo katoliškega ljudsko kulturno izobraževalnega dela. 1 2 1 pa je zahteval od vsakega godbenika, da skrbi za ugled godbenega odseka, da se primerno obnaša tako pri nastopih kot tudi po nastopih.3 Krekova godba iz Jesenic, ok. l. 1923, Gornjesavski muzej Jesenice. V letih pred drugo svetovno vojno je uživala sloves ene najboljših godb. Igrala je na vseh izletih, gledaliških predstavah in društvenih prireditvah oziroma prosvetnih večerih. Vsak prosvetni večer je po navadi obsegal po 3 godbene in 3 pevske točke, deklamacijo in alegorijo, predavanje in burko za dobro voljo na koncu. Jeseniška Krekova godba v Ljubljani ob obisk Aleksandra I. 26.7. 1920, Gornjesavski muzej Jesenice. Zanimiva so bila tudi gostovanja godbe na posebnih slovesnostih kot je bil prvi uradni prihod regenta in kasnejšega kralja Aleksandra I. v Ljubljano 26. junija 1920. Takrat so skupaj z 3 Vestnik prosvetnih zvez, l. VI, št. 3, Ljubljana 1925, str. 3. 2 nekaterimi ostalimi kulturnimi društvi iz celotnega ozemlja današnje Slovenije sodelovali v povorki po ulicah Ljubljane.4 Ob lastnih jubilejih so večkrat povabili v goste tudi druge godbe in orkestre. Tako je godba ob praznovanju svoje 25. letnice v okviru Tabora katoliške prosvete 29. avgusta 1936 v kulturni program uvrstila tudi srečanje godb, na katerem sta poleg Krekove nastopili še tržiška in cerkljanska godba.5 Člani Krekove godbe so nastopali tudi za potrebe KIDa. Tako so leta 1939 skupaj z delavci valjarne Javornik II sodelovali v paradi po ulicah Celja. V sklopu strokovne ekskurzije v organizaciji KID, so si delavci in godbeniki ogledali tovarno Westen d.d. v Celju, kjer so dobili vpogled v tamkajšnjo obdelavo pločevine.6 Vodstvo KID-a je za svoje potrebe rajši sodelovalo s Krekovo ali Sokolsko godbo, saj so smatrali, da so člani Kovinarske godbe zaradi svoje povezanosti s skrajno levo usmerjenimi političnimi delavskimi in kulturnimi organizacijami preveč revolucionarno usmerjeni oziroma so veljali za nosilce nasprotne politične ideologije. Posebno mesto med udejstvovanji Krekove godbe pa zaseda njihovo gostovanje v Srbiji septembra leta 1940. Dvodnevni izlet so izkoristili za ogled znamenitosti Beograda in groba kralja Aleksandra I. na Oplencu. Izleta se je poleg 45 godbenikov udeležilo še nekaj Jeseničanov, med drugimi tudi župnik Anton Kastelic in predsednik Krekovega prosvetnega društva Savinšek. Godba je imela v sklopu izleta vrsto manjših nastopov na katerih so izvajali slovenske in jugoslovanske domoljubne skladbe, kakor je bila npr. Slovenec, Srb, Hrvat skladatelja Fran Serafina Viharja.7 Jeseniški glasbeniki naj bi predvsem na večernem koncert godbe v prostorih beograjske Delavske zbornice s svojo discipliniranostjo in preciznostjo ob brezhibnem izvajanju vseh koncertnih točk napravil na poslušalce velik vtis.8 Posebno ugledna je bila tudi Kovinarska godba ali z drugim imenom godba SMRJ, ki je bila pravzaprav sindikalni glasbeni sestav. O priljubljenosti godbe priča seznam kar 1200 podpornih članov. Pod taktirko takratnega kapelnika Modre Ludvika je godba štela 42 godbenikov. Zaradi slabega zdravja vodje orkestra Modreta je taktirko začasno prevzel Martin Jeram, za njim pa še Franc Čelesnik, ki ga je godba poslala na študij v Ljubljano. Pozneje je do začetka vojne godbo vodil Jože Zupan. Kovinarska godba je največkrat nastopala v okviru prireditev Delavskega kulturno prosvetnega društva Svoboda, ki je v polnem razmahu zaživela po razpadu Avstro-ogrske monarhije in ustanovitvi nove državne ureditve, ko je organizacijo prilagodila novonastalim razmeram. Kot prvo so si začrtali obuditev delavskega kulturnega dela. Člani jeseniške Svobode so od kulturnih sekcij najprej ustanovili pevski zbor in knjižnico. Potrebe po svoji lastni pihalni godbi niso imeli, saj je bila leta 1919 ustanovljena Kovinarska godba. Člani le te so imeli vaje v gostilni pri Brunerju, nato v meščanski šoli, nazadnje pa v Delavskem domu pri Jelenu. Prvi dirigent je bil Teodor Uroš. Sestavljali so jo predvsem nekateri bivši člani tovarniške godbe KID in politično levičarsko usmerjeni delavci.9 Kot sindikalna godba je bila zaradi zaostrovanja položaja delavstva in širjenja marksističnega nauka osovražena pri takratni oblasti in vodstvu KID, zato so bili njihovi nastopi vedno spremljani pod budnim očesom policijskih agentov in orožnikov, marsikatera njihova Slovenec, l. XLVIII., št. 194, Ljubljana 27. 6. 1920, str. 1-3. Gorenjec, l. 20, št. 35, Ljubljana 29. 8. 1936, str. 1. 6 Tovarniški vestnik, l. 3, št. 16-17, Jesenice 15. 8. 1939, str. 2. 7 Avtor besedila je Dragutin Boranič. 8 Gorenjec, l. 24, št. 39, 29. 9. 1940, str. 3. 9 Godba KID je delovala med leti 1891-1911. 4 5 3 manifestacija pa je bila celo prepovedana ali prekinjena s strani radovljiškega Okrajnega glavarstva. Kovinarska godba (Godba SMRJ) iz Jesenic, ok. l. 1926, Gornjesavski muzej Jesenice. Prvi njihovi nastopi so bili v sklopu prvomajskih praznovanj, kjer so že na predvečer Praznika dela sodelovali v proslavah Svobode oziroma kasneje Enakosti, naslednji dan pa z budnico opozarjali na takratni položaj delavstva. Člani Kovinarske godbe so sodelovali tudi na znamenitem zletu Svobod v Celju 7. junija 1935, kjer so poleg Železničarske godbe iz Maribora in godbe Delavskega glasbenega društva Zarja Šoštanj nastopili v kulturnem programu proslave s skladbo Vzbujanje duhov.10 Posebej slovesen in veličasten je bil nastop godbe ob 30 letnici kovinarske organizacije SMRJ 15. in 16. avgusta 1936. Na praznik dopoldne so godbeniki s koračnicami sprejemali goste na jeseniškem kolodvoru, od koder se je formirala povorka z vsemi udeleženci jubilejnega praznovanja pred Delavski dom na Stari Savi, kjer je bil razhod. Zvečer je godba sodelovala še na slavnostni akademiji, ki je bila na vrtu v Delavskega doma. Naslednji dan so proslavljanje 30-letnice sindikata nadaljevali z budnico v kateri so sodelovale godba Zarja Ljubljana, Zarja Šoštanj in domača Kovinarska godba. Nato je sledila še povorka s kolesarji, praporji, člani sindikata in vsemi sodelujočimi godbami preko celotnih Jesenic.11 Godba je sodelovala tudi pri prosvetnih večerih dramskih uprizoritvah Svobode. Ena izmed najbolj zahtevnih dramskih uprizoritev tako za igralski ansambel kot tudi za Kovinarsko godbo je bil Hlapec Jernej Ivana Cankarja v dramatizaciji Ferda Delaka v novembru leta 1932. Škrlj, ki je prevzel režijo, poroča, da je dramo pripravil s 30-članskim igralskim zborom in orkestrom Kovinarske godbe pod vodstvom Franceta Čelesnika,12 ki je dopolnjeval dramo z ritmičnim elementom v soglasju z neprestanim dinamičnim gibanjem zbora. France ŠKRLJ, Zgodovinski razvoj delavskih organizacij, Jeseniški zbornik, l. I., Jesenice 1964, str. 194. Slovenski narod, l. LXIX, št. 188, Ljubljana 19. 8. 1936, str. 3. 12 ŠKRLJ (2) 1964, str. 180. 10 11 4 Jeseniški Sokol, ki je v svojem začetku predstavljal opozicijo nemškemu turenvereinu, je sicer nastal že v oktobru leta 1904, medtem ko je bil godbeni odsek ustanovljen šele v letu 1923. Sestavljali so jo predvsem liberalno usmerjeni delavci in nameščenci. Kmalu je taktirko prevzel mladi, talentirani Rado Kleč, ki je absolviral na glasbenem konservatoriju v Ljubljani. Godbo je z velikim uspehom vodil na vseh društvenih prireditvah, telovadnih nastopih, okrepljeno s simfoničnim orkestrom pa tudi pri operetah in spevoigrah. Že nekaj mesecev po ustanovitvi je 32 sokolskih godbenikov prvikrat javno nastopilo. Za svoj prvi nastop so se peš odpravili z inštrumenti v Mojstrano, Po vrnitvi na Jesenice z vlakom so na peronu tamkajšnje kolodvorske restavracije zaigrali še nekaj skladb, med njimi tudi Sokolsko koračnico. 13 Eden izmed prvih večjih nastopov je imela Sokolska godba 9. marca 1924, ko je njihovo matično društvo v telovadnici jeseniške šole (prostori današnje Gimnazije) priredilo koncert z obširnim in pestrim sporedom. V okviru prireditve so sodelovali domača godba in moški zbor, godalni kvartet in kvintet iz Ljubljane, ruski pevski kvartet in izvajalca koncerta za flavto in klavir. Za to priložnost so Sokoli sestavili tudi društveni salonski orkester, ki je svoj program izvedel ob pomoči ljubljanskih glasbenih gostov. Godba jeseniškega Sokola je gostovala v 20. letih 20. stoletja na večini kulturnih in telovadnih prireditvah sorodnih sokolskih združenj po celotni današnji Gorenjski. Orkester je imel v letu 1938 31 članov in 15 javnih nastopov. Vodila sta ga kapelnika Julij Sorgo in Nande Šmitek. V okviru Sokola je deloval tudi simfonični orkester s 24 glasbeniki, med katerimi je večina nastopala tudi pri godbenem odseku. Nastopal je predvsem pri operetnih uprizoritvah gledališkega odseka. Sokol je svoj sloves velikih operet, seveda na željo občinstva, ohranil skozi vsa 30. leta 20. stoletja. S tem so ohranjali visok obisk predstav in hkrati tudi zaslužek. Sokolska godba iz Jesenic, ok. l. 1935, Gornjesavski muzej Jesenice. 13 Jutro, l. 4, št. 179, Ljubljana 2. 8. 1923, str. 7. 5 Največji odmev pred 2. svetovno vojno je doživela Simončič-Gregorčeva opereta Erika, saj so jo v prvih nekaj mesecih leta 1939 uprizorili kar sedemkrat.14 Naročeni so bili celo posebni vlaki, ki so pripeljali gledalce tudi iz bohinjskega in blejskega kota ter celotne Gornjesavske doline.15 Orkestru in zboru je dirigiral sam avtor, skladatelj Janko Gregorc. Najbolj veličasten nastop, ne samo jeseniških godbenikov ampak vseh kulturnih delavcev, pa je bil Kulturni festival železarskih Jesenic, ki ga je poleti leta 1940 organizirala KID. Ta industrijska družba je že leta 1939 organizirala zimske in letne športne igre, ki pa se po svoji obsežnosti in pestrosti sodelujočih niso mogle primerjati ne v pripravah in ne pri izvedbi z dnem zmagoslavja kulturnega dela na Jesenicah pri katerem je sodelovala večina prosvetnih, telovadnih, dramskih, pevskih in godbenih društev iz celotne Gornjesavske doline. Kulturni festival je potekal 10. in 11. avgusta. Začel se je z nastopom fanfaristov iz vrst Krekove godbe, ki je nato zaigrala še državno himno. Združeni jeseniški gledališki ansambli so uprizorili igro Plavž avtorja Franceta Klinarja, ki si jo je zamislil kot narodno igro, zajeto iz domače lokalne železarske zgodovine. Igro si je ogledalo kar 4900 gledalcev.16 Glasbo za igro je napisal Jeseničan, višji vojaški kapelnik Lojze Smrekar odigral pa jo je združeni orkester jeseniškega Sokola pod vodstvom Nandeta Žmitka. Drugi dan je bil namenjen glasbeno pevskim nastopom. Krekova godba je pod vodstvom kapelnika Aleša Bizjaka izvedla t.i. fantazijo Jugoslovanski biseri skladatelja I. B. Leopolda. Sokolska godba pa je pod taktirko Nandeta Žmitka izvedla uverturo Kosovo Davorina Jenka in glasbeno sliko Sen čehoslovaškega legionarja. Festival je bil namenjen predvsem stanovskemu druženju, v katerem pa so člani delavskega društva Enakost videli le masko pravičnosti in dobrote, za katero so se skrivali izkoriščevalski tuji kapitalisti. Kovinarska godba zaradi močne povezanosti z društvom Enakost na prireditvi ni sodelovala. Kljub temu so nekateri njeni vidnejši člani sodelovali na prireditvah.17 Vodstvo železarne si je s kulturno prireditvijo resnično skušalo dvigniti svojo priljubljenost, a je večina sodelujočih v prireditvi videla predvsem novo priložnost za kulturno udejstvovanje, v katero jih je pritegnila idealistična želja po kulturnem ustvarjanju, ki je za teh nekaj dni festivala pozabila na vsa družbena in politična nasprotja. Del kulturnega festivala je prenašala tudi postaja ljubljanskega radia, ki je bila v rokah Krščanske prosvetne zveze. To pa ni bil prvi radijski prenos kakšnega jeseniškega orkestra saj je v napovedi radijskega programa že leta 1931 moč zaslediti predvajanje glasbe jeseniške godbe.18 Glede na to, da je bila ljubljanska radijska postaja v rokah Krščanske prosvetne zveze lahko sklepamo, da so pod imenom jeseniška godba nastopili člani Krekove godbe. Naslednji odmeven radijski prenos je pripadal Sokolski godbi, ko je v sklopu prireditve Kulturni praznik vsega gorenjskega sokolstva dne 18. marca 1934, izvedla skupaj z jeseniškim mladinskim orkestrom in glasbenim kvartetom Sorgo otvoritveno skladbo festivala Vltava, simfonijo št. 2 iz cikla simfoničnih pesnitev Moja domovina češkega skladatelja Bedřicha Smetane.19 Na Jesenicah so delovale tudi druge orkestrske in glasbene zasedbe, ki pa po številčnosti glasbenikov niso nikoli dosegale obravnavanih pihalnih godb. Železni glasbeni repertoar godb Jutro, l. 20, št. 16, Ljubljana 19. 1. 1939, str. 3. Jutro, l. 20, št. 27, Ljubljana 1. 2. 1939, str. 4. 16 Tovarniški vestnik, l. 4, št. 17, Jesenice 15. 8. 1940, str. 9. 17 Martin Jeram, član godbe SMRJ, je na prireditvi KID-a sodeloval kot pevovodja Pevskega društva Sava, Pevskega zbora Sokol-Jesenice in Pevskega društva Golica iz Hrušice. Jeram je na prireditvi tudi dirigiral združenim jeseniškim pevskim zborom, ko so izvajali skladbo Slava delavstvu skladatelja Ivana pl. Zajca. 18 Jutro, l. 12, št. 204, Ljubljana 5. 9. 1931, str. 4. 19 Jutro, l. 15, št. 62., Ljubljana 16. 3. 1934, str. 5 14 15 6 so predstavljale predvsem polke, valčki in koračnice, obarvane z domovinsko, delavsko in društveno tematiko. Izvajali so tudi posamezne skladbe svojih dirigentov in članov, saj je bilo povsem običajno, da so bili dejavni ne le kot prepisovalci notnega gradiva, ampak tudi kot skladatelji in aranžerji. Za potrebe skladbe so godbe združile moči z raznimi godalnimi zasedbami, brez katerih bi težko izvedli opereto ali katero koli drugo večje simfonično in vokalno-instrumentalno glasbeno delo. Ob začetku druge svetovne vojne vihre so prenehali z delovanjem vsi trije društveni orkestri večina članov pa je odšla v partizane. Proces izoblikovanja pestre ponudbe godbenega udejstvovanja na Jesenicah med obema vojnama je mogoče shematsko povzeti tudi kot izid borbe njihovih matičnih organizacij za uveljavitev svojih nazorov v okviru liberalnega oziroma klerikalnega tabora ter v zadnji fazi kot borbo za pravice delavcev. Vsako godbo lahko spremljamo, kot samostojen subjekt, ki predstavlja izraz določenega odlomka zgodovine. Čeprav so njihovi prvi poizkusi glasbenega poustvarjanja komaj mogli veljati za umetnost, je požrtvovalna vnema prvih godbenikov bistveno pripomogla h kulturnemu preporodu zlasti pretežno delavskega jeseniškega prebivalstva, ki je kljub močni politični in nazorski razcepljenosti dal prihodnjim generacijam dobre glasbene temelje. Ustvarjalna zavzetost godbenikov vseh treh najštevilčnejših jeseniških pihalnih godb ter bogata glasbena tradicija, ki so jo iz Bohinja na Jesenice prinesli delavci KID-a z Nikolajem Bernardom na čelu, sta nedvomno botrovali nastanku osrednjega povojnega jeseniškega pihalnega orkestra. 7