Pocestnica

Kot se spodobi, začnimo na začetku bralnega potovanja: naslovnica vsekakor pritegne. V žlahtni črno-beli tehniki, z izstopajočin oranžastim naslovom izziva gledalca in bralca: gledalca s prefinjeno večerno toaleto, z nasmeškom življenjske radosti in bosimi nogami, bralca pa najprej s simboličnim sporočilom osrednje triade (glave, čelade in žoge kot zemeljske krogle) – Benka z motorjem okoli sveta –, potem pa s samim naslovom: moralno rehabilitacijo sopomenke od besede prostitutka, učinkovito besedno igro, ki jo avtorica kasneje tudi prepričljivo pojasni: ni vsaka pocestnica kurba. Zanimivo je, da na naslovni strani ni motorja, tega Benkinega nadomestnega ženina. Rdeči BMW se sicer pojavi v odlomku na zadnji strani ovitka, njegova odsotnost na naslovnici pa morda izraža Benkino podzavestno željo, da vabi morebitne "prave" moške, če jih še ni povsem odpisala. Podnaslov Življenjski potopis je povsem upravičen (knjiga je pregledno razdeljena na tri dele): prvih trinajst poglavij je kratka avtobiografija, sledi petletno potovanje okoli sveta s pripravami in odmevi nanj, knjigo pa zaključuje fotogalerija, ki vizualno podpira prvi in druge del pripovedi. Ni naključje, da je beseda potopis šele na drugem mestu: tudi v osrednjem delu knjige Benka nikoli ne stopi v ozadje, ampak se skupaj z rdečim lepotcem obnaša kot glavna junakinja romana, hočem reči – življenja. Pozoren bralec se mora najprej ustaviti ob slovarskih razlagah besed pocestnica in pocestnik, ki, domnevam, vendarle prinašata tudi izzivalno sporočilo: medtem ko je beseda pocestnica v pomenu prostitutka označena kot slabšalna, je beseda pocestnik v pomenu ženskar oz. vlačugar slogovno povsem nezaznamovana. S tem uvodnim sporočilom Benka precej razvidno napove svoj odnos do drugega spola oz. do aktualnih družbenih odnosov, o čemer bo govora tudi v nadaljevanju. Naslov prvega poglavja Od semenke do Benke nakazuje temeljne značilnosti Benkine pripovedi: duhovitost, izpiljen slog, ki ponekod prehaja v območje literarnega jezika, in blaga samoironija. Seveda me je najprej pritegnila naslovnica, pri samem branju pa sem si privoščil popolno svobodo, kot jo v nasprotju s filmom (pa tudi tam so se stvari spremenile s pojavom digitalizacije) omogoča branje knjige: najprej sem prelistal vizualni del na koncu, potem pa sem bral po metodi naključnega izbora, preskakoval, raziskoval, se vračal, se prepuščal intuiciji in užival, šele v zadnji fazi sem sledil Benkinemu bralnemu načrtu in Pocestnico natančno prebral od začetka do konca. Priznati moram, da me je na naslovnici pritegnila Benka kot ženska. Morda njen portret zavaja, saj vsebina knjige razkriva predvsem Benko z značilno moškimi lastnostmi, ampak ne glede na to je bil moj prvi vtis, ki ga seveda ne morem razumsko utemeljiti: čista erotika. Pomembna kvaliteta Pocestnice je tudi jezikovna brezhibnost (besedilo je prestalo jezikovni pregled, lektoriranje in še zadnji pregled, ki sta ga opravili kar dve sodelavki), kar je v današnjih časih, ko po tekočem traku izhajajo besedila s kopico jezikovnih in pravopisnih pomanjkljivosti ali večjim številom zatipkanih mest, precejšnja redkost.