STARE SADNE SORTE NA GORIŠKEM I. IN 2. ZVEZEK ZGODNJE IN POLETNE SORTE KAZALO 7 STARE SADNE SORTE NA GORIŠKEM Skoraj pozabljeno bogastvo 21 B R U N U P O D V E R Š I Č U V spomin I N T E R V J U Z B R U N O M P O D V E R Š I Č E M 37 PRO SPECIE RARA Zgled ohranjanja biotske raznovrstnosti 47 IZBOR SADNIH SORT Zgodnje in poletne sorte 51 67 79 97 105 Č E Š N J E MARELICE HRUŠKE BRESKVE DREN STARE SADNE SORTE NA GORIŠKEM Skoraj pozabljeno bogastvo G R E G O R B O Ž I Č N ekoč je bil škorš razširjen po vsej Goriški. V goriških brajdah so ta mogočna drevesa nudila prijetno senco in pozno jeseni svoje sladke sadeže. Starejši prebivalci Goriške so vedeli, da je škorš koristen, ker v vsaki brajdi iz sadovnjaka odganja nadležni mrčes. V Seniku v Goriških Brdih pa so vedeli o tem sadju povedati še kaj več. Na primer to, da so pod škorši nekoč živeli veliki in debeli kačoni, ki so se kot gosenice premikali s stotimi nogami, na glavi pa so nosili velik zlati rog. Komur se je posrečilo ta rog odbiti, je obogatel, kačon pa se je tedaj spremenil v štrik, ki se ga ni bilo dobro dotikati, ker je prinašal nesrečo. Kdor je želel kačonu sneti rog, se je moral naprej posvetovati s štrijami, nato pa je moral stopiti do kovača, da mu je ta po meri skoval primerno sabljo. Ker je bilo takih, ki so hoteli na hitro obogateti, več kot kačonov, so vse kačone kmalu pokončali in jih danes pod škorši ni več. Stoji pa še zmeraj nekaj bogatih hiš, ki so jih sezidali s kačonovim zlatom. A sreča se teh hiš izogiba, saj kačon njihovim stanovalcem tudi mrtev ne da miru. Prav zaradi kačonove moči pa je škoršev les najtrši les na svetu – v tem mu je podoben samo še drenov grm. V drugi polovici 20. stoletja so po goriških brajdah rili buldožerji in pripravljali terase za monokulturo trte. Večina stoletnih škoršev je bila takrat izruvana, obenem pa je ostalo v pokrajini malo ljudi, ki so vedeli, da velja skoršev les zaradi svoje trdnosti in počasne rasti za enega najbolj cenjenih in najdražjih na svetu. Zaradi navdušenja nad 9 novim, mestnim načinom življenja, ki je vplival tudi na njihov odnos do narave, so ljudje v nekaj desetletjih pozabili, da so bili iz škorševega lesa narejeni najtrši deli mizarskih miz, ki so si jo lahko od nekdaj privoščili le najbogatejši mizarji. Tudi leseni vijaki v vinskih prešah so bili izdelani iz škorševega lesa, zaradi česar se je nekoč reklo, da je v vinu vedno nekaj kačona. Izgubilo pa se je tudi nekdaj splošno vedenje o škorševih sadežih, ki so jih pri nas nekoč jedli reveži, groje pa so iz njih kuhali najbolj cenjeno žganje. Na italijanski strani so škorševe sadeže v velikih količinah prodajali v Nemčijo, kjer so z njim izboljšali jabolčno vino, še danes pa v Italiji pripravljajo izvrsten škoršev liker sorbolino. V nekaj letih raziskovanja starih sadnih sort na Goriškem sem slišal veliko podobnih ljudskih pripovedi o različnih vrstah sadja. Ko je bilo zgodb preveč, da bi jih vse obdržal v spominu, sem začel nekatere od njih zapisovati in čez čas zbral pravo majhno zbirko najrazličnejših zgodb in spominov: lepih, kakršen je na primer spomin na veliko hruškovo drevo, ki je s svojim enoletnim pridelkom poplačala šolanje enega od članov družine, ali na češnjo, ki jo je družina posadila ob rojstvu prvorojenca, pa tudi bridkih, kot denimo tisti o jablani, ki so jo svojci umrlemu v čast posadili na mestu, kjer je padel. Vsem zapisanim zgodbam in spominom je skupno nekdaj splošno sprejeto vedenje o tem, da vse, kar je dobrega in lepega, potrebuje svoj čas. Zato so ljudje sadno drevje in trte sadili za svoje otroke, oljke za svoje vnuke, škorše pa za vse prihodnje rodove. Na tak način je vsako drevo dobilo svoj pomen, živelo je z družino oziroma vaško skupnostjo in nemalokrat preživelo več rodov. Pobuda, ki je nastala na podlagi zanimanja za stare sadne sorte v Goriški regiji in ob zavedanju vrednosti, ki jo je sadje nekoč imelo za tukajšnje prebivalce, je v začetku leta 2012 na javnem razpisu med več kot 200 prijavljenimi predlogi pridobila inančno podporo Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji. S pomočjo donacije se je v marcu 2012 začel izvajati intenziven leto in pol trajajoč projekt z 10 naslovom Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji: možnosti rabe in trženja – prispevek k odgovornemu regionalnemu gospodarstvu. Večletno raziskovanje pomena in vrednosti dolge sadjarske tradicije mediteranske Slovenije je s tem pridobilo uradno potrditev ter konkretni izvedbeni okvir. V okviru projekta smo se lotili ponovnega odkrivanja preživelih sort iz bogatih spominov prebivalcev Goriške, sort, ki se jih danes predvsem starejši ljudje spomnijo še iz svojega otroštva. Iskali smo sorte, katerih primerki so se z leti zaradi spreminjanja sadjarskih usmeritev skoraj povsem izgubili, a je pri starejših prebivalcih Goriške še ohranjen spomin nanje in na njihovo vrednost. Brez tega spomina bi bila večina sadnih sort, ki so nekoč pomembno oblikovale življenje v regiji, izgubljenih. Kmetje so nekdaj zelo dobro poznali različne sorte sadnih dreves. Vedeli so, kateri sadež ima boljši okus, kateri bolj diši in kdaj ga je najbolje obirati, kateri je boljši za pečenje, kateri za kuhanje, kateri se po obiranju obdrži in koliko časa, kateremu ustrezajo bogata, kateremu revna tla in podobno. Vse te lastnosti so upoštevali pri sajenju in jih tudi cenili, saj so ti sadeži še zlasti pozimi mnogokrat predstavljali glavni vir preživetja, obenem pa so izboljšali vsakdanje življenje. V splošnem pomanjkanju je sadje nekdaj pomenilo razkošje. Če se je izgubil namen uporabe sadeža, se je s tem velikokrat izgubilo bistvo njegove vrednosti. Goriška ima izjemne podnebne pogoje za sadjarstvo in prav sadjarstvo je bilo do druge svetovne vojne poleg vinogradništva ena pomembnejših kmetijskih panog pokrajine, za precejšen del prebivastva pa poglavitni vir preživetja. Z leti so se sadne sorte, avtohtone in prinesene iz drugih krajev, prilagajale posebnostim goriškega alpsko-sredozemskega podnebja. Na tak način so nastali različni lokalni ekotipi sadja, ki v teh pedoklimatskih pogojih dobro uspevajo, so v precejšnji meri odporni proti boleznim in imajo odlične organoleptične lastnosti. 11 V pričujočih dveh dvojnih številkah publikacije o starih sadnih sortah v Goriški regiji bomo skušali predstaviti samo delček te bogate kulturne tradicije. Publikacija je namenjena ljubiteljskim sadjarjem in širši zainteresirani javnosti. Slovenska in še prav posebej primorska posebnost je ta, da ima veliko število prebivalcev v lasti vsaj manjšo površino obdelovalne zemlje. To je privilegij, ki v mnogih drugih evropskih državah in zlasti v velikih mestih nikakor ni samoumeven. Za take domače sadovnjake so zaradi odpornosti proti škodljivcem, sorazmerno nezahtevne vzgoje in okusnih plodov posebej primerne stare lokalne sorte. Ljubiteljskemu sadjarju se ni potrebno prilagajati nemalokrat nesmiselnim pravilom tržišča, ki med vsemi lastnostmi prav okus velikokrat obravnavajo kot postransko merilo, v ospredju pa so zahteve glede količine, velikosti in videza sadja. Zato si pridelovalec lahko posadi sadno drevje glede na svoj okus in glede na interes oziroma možnosti predelave (marmelade, sokovi, sušenje ipd.). Ljubiteljski sadjar, ki se sam oskrbuje s sadjem, ne potrebuje velike količine ene vrste sadja, zato si lahko privošči zasaditev pisanega sadovnjaka z različnimi sortami, ki bodo rodile v različnih obdobjih in bodo razveseljevale družino v celotnem obdobju dozorevanja: na mizi bo različno sadje, od prvomajskih češenj do poznih sort jabolk in hrušk, ki se dobro skladiščijo in počakajo v mrzli kleti do začetka pomladi. Da bi si ljubiteljski sadjar zmogel urediti svoj lastni sadovnjak in si z njim zagotoviti vsaj delno samooskrbo s sadjem, je poznavanje lastnosti različnih sort in možnosti njihove uporabe in predelave bistvenega pomena. Na kakšen način obirati različne sorte? Kdaj so najboljše za uživanje? Ali so primernejše za takojšnjo, sprotno rabo ali za predelavo? Se dobro skladiščijo? So primerne za sušenje ali so boljše za sok? So dobre pečene ali kuhane v kompotu izrazijo najboljšo aromo? Vse te lastnosti so bile včasih goriškim kmetom dobro znane. Nekateri med njimi so s skrbnim odnosom do tradicije svoje najljubše sorte ohranili do današnjih dni. V predstavitvah nekaterih danes skoraj že pozabljenih sort bomo skušali na nekatera od teh vprašanj ponuditi odgovore. 14 Poziv k pridelavi starih sort po drugi strani ne naslavlja samo ljubiteljskih sadjarjev. Projekt namreč opozarja na neizkoriščene razvojne možnosti posebnega dela živilske industrije, ki se je v zadnjih letih v Evropi močno razširil in uveljavil, to je industrije z ekološko pridelanim sadjem lokalnega izvora. V času, ko velika podjetja, ki se ukvarjajo z odkupom in prodajo oziroma predelavo sadja, propadajo ali pa slepo sledijo neizprosni tržni logiki, kjer je tudi na račun absurdnih ponudb glavno merilo postala najnižja možna odkupna cena, je potrebno razmisliti o novi, dopolnilni vrsti izdelkov, prijaznejši tako do lokalnega pridelovalca kakor tudi do potrošnika. Tržnice, katerih kultura je v Sloveniji sicer manj razvita kot npr. v Italiji, Franciji ali Švici, so najbolj osnovni in najučinkovitejši način prodaje svežega lokalnega sadja. Za učinkovito delovanje potrebujejo ozaveščenega kupca, ki se raje kot v trgovski center odpravi na pisano lokalno tržnico, ter lokalne pridelovalce in predelovalce, ki pridelajo sadje oziroma ga predelajo v pristne domače izdelke iz lokalnih sort. Tržnice dejansko predstavljajo alternativo izdelkom iz supermarketov – še zlasti v primeru svežega sadja, ki kupca doseže šele po tem, ko je bilo obrano nezrelo in naredilo dolgo in v marsičem nesmiselno pot iz nasadov v oddaljenih krajih sveta. V nekaterih evropskih državah je lokalnim izdelkom, predvsem svežemu in predelanemu sadju in zelenjavi že uspelo prodreti na police večjih trgovskih verig v državi. Švicarski organizaciji ProSpecieRara, ki jo podrobno predstavljamo v pričujoči številki, je na primer uspelo, da je v vsakem supermarketu v regiji vedno prisoten izdelek iz neposredne bližine, kar omogoča hitro dostavo in učinkovit dostop lokalnih pridelovalcev do državnega trga. Vsa pridelava je ekološka, pri čemer ne gre samo za ekonomsko spodbudo pridelovalca, temveč za zahtevo zavednih kupcev, ki želijo ohraniti svoje bivalno okolje zdravo, raznovrstno in naravno bogato. ProSpecieRara deluje na več področjih hkrati, od sadjarstva in poljedeljstva do ohranjanja avtohtonih pasem živine in tradicionalnih načinov obdelovanja zemlje, skratka, do obli15 kovanja prostora v sožitju z naravo. Organizacija inancira svoje delovanje pretežno s prispevki članov, ki jih je vsako leto več. Ko smo odgovorne pri ProSpecieRara vprašali, kako jim je uspelo izpeljati tako obsežen projekt in pri ljudeh ponovno vzpostaviti zanimanje za stare sorte sadja in zelenjave, so nam odgovorili: »Samo z okusom.« Posebni okus sadežev je bil najpomembnejši dejavnik, ki je ljudi prepričal v to, da je vlaganje v lokalno pridelano sadje in zelenjavo smiselno; da so lokalni pridelki tisto bogastvo, ki ga ne smejo izgubiti. Goriška ima izjemne naravne danosti, da se priključi temu in nekaterim drugim pozitivnim zgledom in ob ustrezni dolgoročni viziji oblikuje novo lokalno sadjarsko politiko. Z upoštevanjem geografskih posebnosti in premišljenim izkoriščanjem le-teh bi bilo mogoče ustvariti dobre delovne pogoje in nova delovna mesta. Na tak način bi se bilo mogoče vsaj deloma upreti trenutni krizi in splošni apatiji, ki vlada na Goriškem, v Sloveniji in celotni južni Evropi in ki spodbuja mlade prebivalce k mislim o izselitvi v tuje, tudi zelo oddaljene kraje. Idealni pogoji za sadjarstvo in posebne, okusne sorte sadja nam omogočajo, da bi goriško sadje v krajih, ki takšnih pogojev ne premorejo, tržili kot izdelek z dodatno vrednostjo. Na tak način bi podobno kot pred stotimi leti, ko so goriške prunele kot vrhunski, luksuzni izdelek po visoki ceni prodajali na Dunaj, vzpostavili prepoznavno blagovno znamko sadja iz Goriške. Morda vendarle še ni prepozno, da se ponovno naučimo ceniti to, kar je v naši pokrajini posebnega in vrednega, in da tega ne le ohranimo, ampak razvijemo do te stopnje, da bi lahko postali zgled in navdih širšemu krogu ljudi in različnim starostnim skupinam. 17 B R U N U P O D V E R Š I Č U V spomin B runo Podveršič se je rodil leta 1926 v Gorici. Šolal se je v Števerjanu in Dolnjem Cerovem, nato pa na gimnaziji in liceju v Gorici in Vidmu. Leta 1944 je po nalogu takratnih partizanskih oblasti postavil slovensko šolo v Števerjanu. Do leta 1955 je poučeval na osnovnih šolah v Višnjeviku in Golem Brdu. Nato je do leta 1969 služboval na občini Dobrovo, kasneje pa je deloval še v trgovskem podjetju Brda ter v stanovanjskem podjetju občine Nova Gorica. Leta 1990 je bil na prvih povojnih demokratičnih volitvah izvoljen za poslanca v Zbor občin Skupščine Republike Slovenije. Bruno Podveršič se je vse življenje trudil za materialni in duhovni napredek ter za ohranitev bogate kulturne dediščine v rodnih Goriških Brdih. Leta 1978 je zasadil prvi oljčnik na tem območju, dvajset let kasneje pa je ustanovil Društvo oljkarjev Brda. Bruno Podveršič je najzaslužnejši za to, da se je kultura gojenja oljk po letu 1929 vrnila na Goriško. Januarja 2013 se je po dolgotrajni bolezni poslovil. Bruno Podveršič, ki smo ga spoznali med raziskovanji Goriške, njenih prebivalcev in njenih naravnih vrednot, je eden glavnih pobudnikov za to, da je iz naše radovednosti in začetnega ljubiteljskega zanimanja za stare sadne sorte nastal projekt Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji. Bruno je bil med pripravo projekta naš najbolj dragoceni vir informacij, hkrati pa je bil projektu s spodbudami in vsebinskimi usmeritvami navdihujoč in srčen podpornik. Bil je vzor predanosti zemlji in njenim sadovom. Vsak obisk 22 na njegovi domačiji v Gradnem, od koder smo se vračali bogatejši za nova spoznanja, je bil izjemno doživetje. O velikem eruditu Brunu Podveršiču iz Gradnega, ki je poznal zgodovino Goriške in predvsem rodnih Brd do zadnje potankosti, je bilo napisanega in povedanega veliko, a vendar ne dovolj. V svojih poznih letih je kulturno in naravno dediščino goriških krajev skušal ohranjati načrtno in z mislijo na prihajajoče rodove. Za njim so ostali številni zapisi in razmišljanja, ki bi jih bilo vredno urediti in izdati. Nekaj mesecev pred njegovo smrtjo smo z njim v Gradnem opravili daljši intervju. Z objavo le-tega začenjamo našo zgodbo, ustvarjalni družbeni in naravovarstveni poskus, s katerim smo si zadali vzpostaviti temelje za ohranitev in razširitev gojenja starih sort sadja na Goriškem. Obenem s tem Brunu izkazujemo hvaležnost in globoko spoštovanje. 23 I N T E R V J U Z B R U N O M P O D V E R Š I Č E M Kakšne spomine imate na sadjarstvo in na trg s sadjem, kakor je nekoč potekal v Brdih? Iz otroških let so mi v spominu najbolj ostale češnje. Zelo dobro se spominjam, kako so briške ženske zgodaj zjutraj na glavi nosile zvrhane koše sveže obranih češenj na trg v Gorico. Sadje je bilo nekoč najpomembnejši vir preživetja briškega kmeta, še prav posebej pod avstrijskim cesarstvom, ko se je s sadjem začelo resneje trgovati. Ni uspeval samo trg s svežim sadjem, ampak se je razvila tudi prodaja predelanega, posušenega sadja. Brda so bila tedaj kot južnosredozemski del države privilegirana pokrajina, ki niti ni zmogla pridelati toliko sadja, vina in vrtnin, da bi zadostila potrebam srednjeevropskega kontinentalnega cesarstva. Trdim, da je bila posebno od odprtja bohinjske železnice leta 1906 do začetka soške fronte leta 1915 za Brda zlata doba. 25 Znano je, da se je pred prvo svetovno vojno briško suho sadje dobro prodajalo na trgih v tujini, posebej na Dunaju. Zakaj je bilo sadje iz Brd med vsemi drugimi pridelovalci tako cenjeno? Suhe ige, ki so prihajale na srednjeevropske oziroma avstrijske trge iz sredozemskih dežel, npr. Sicilije, Grčije in Turčije, so bile naravno suhe. Zaradi sušnega podnebja brez dežja so se posušile na drevesu in suhe odpadle. Ni bilo treba drugega, kot jih pobrati in poslati na trg. Vendar so bile te sredozemske ige presušene, manjkala jim je potrebna sočnost. Brici, ki so postajali vse večji predelovalci sadja, so zaradi vse večjega povpraševanja tudi sami začeli sušiti sadje, vendar pa niso sušili samo ig, ampak tudi in predvsem češplje, v manjši meri pa še domače breskve kadone, hruške štrnivke in češnje karnjevke. Ker klima v Brdih ni tako suha, kot je v ožjem Sredozemlju, so morali Brici seveda iznajti posebne postopke za sušenje. Ti postopki so zahtevali določeno delo in sušenje je bilo uspešno, če je bilo vreme suho in sončno. Suho sadje, narejeno po teh postopkih, je ohranilo sočnost in s tem višjo kakovost. Tržišče se je zmeraj bolj širilo in povpraševanje po briškem suhem sadju je bilo vse večje. Kako so briški sadjarji zmogli zadostiti potrebam trga? Vedno večje povpraševanje po svežem in suhem sadju je sililo Brice k vse intenzivnejšemu sajenju različnih vrst sadja, k širjenju izbora in iskanju čim bolj zgodnjih sort. Poudarjene mikroklimatske razlike in različna nadmorska višina na srečo v Brdih omogočajo sajenje tako zgodnjih kakor tudi poznejših sort sadja. V Cerovem ali Gradnem npr. uspevajo najzgodnejše sorte češenj, na Vrhovlju, ki leži dvesto metrov više, pa najpoznejše. V zavetnih in sončnih legah so Brici grah sejali že februarja. Take »prvence« so bližnji trgi nestrpno pričakovali in dobro plačali. Gospodinja je lahko odnesla na bližnji trg v Gorico, Krmin ali Čedad 26 že zelo majhno količino češenj prvačenk in zanjo dobila izdatno vsoto denarja. Ceste so bile zelo slabe, zato je bila važna bližina trga, saj so sadje v glavnem nosili: iz zgornjih in vzhodnih Brd v Gorico, iz spodnjih in južnih v Krmin, iz zahodnih pa v Čedad. Rekli ste, da so največ posušili suhih sliv, čeprav so danes Brda bolj znana po češnjah, marelicah in breskvah? Najbolj cenjeno suho sadje so bile olupljene suhe slive – prunele. Ko je briškim sadjarjem zmanjkalo zalog sliv, so jih začeli kupovati drugje, v Istri in celo na Kranjskem, v Beli krajini in na Bizeljskem. Najprej pa so pokupili ročinjske slive. Ročinj je še pod vplivom sredozemskega podnebja, ki se zapre v Doblarju, in na njegovem jugovzodnem pobočju so podobno kot v Brdih zeleneli vinogradi in uspevale so vse vrste sadja. Kranjske oziroma belokranjske slive so dozorevale, ko so bile briške, ročinjske in istrske že pobrane in posušene. Podjetni Brici so odhajali v Belo krajino do Semiča, kjer je bilo največ sliv. Ali so sadje potem pripeljali nazaj v Brda? Ne, s sabo so peljali skupino pridnih “žaudarc”, briških in benečanskih deklet, ki so slive znale lupiti. Olupljene slive so tam tudi posušili in prodali trgovcem grosistom. Izplačali so lupilke, ki so se peš vrnile domov, tako kot so peš prišle iz Brd do Semiča. O tem mi je pripovedovala tudi moja “nona”, ki je večkrat naredila to pot. Dekleta so hodila od vasi do vasi skozi notranjsko deželo, na bogatih kmetijah so prosila za hrano in spala na senikih. Niso povsod, kjer so prosila, tudi kaj dobila. Nekateri so jim dali kos črnega kruha, drugi so jih odgnali kot nadležne laške pritepenke. A so bila dekleta iznajdljiva. Eno so poslala v hišo prosit, drugi dve sta se izmuznili v preddverje hlevov, kjer je bil vzidan velik kotel, v katerem so kuhali krompir, korenje in repo za prašiče. S temi “dobrotami” so si napolnile žepe zase in za kompanijo. Ko so prišle domov, so prinesle nazaj nedotaknjen zaslužek, obenem pa so pripo27 vedovale o dolgem potovanju, o čudežni deželi, kjer so vsi oblečeni v belo in kjer možje nimajo srajce v “brgešah”, kot pri nas, ampak povrhu. Kako pa je potekalo lupljenje sliv? Postopek je bil poseben in je zahteval določeno spretnost. Izurjene lupilke so olupile cel sadež z enim samim potegljajem nožiča, na sadežu pa niso smele pustiti nobenega koščka olupka. Na olupljeni slivi ni smela ostati niti ena “bolha”, saj bi ta v postopku sušenja plavo onesnažila olupljeni sadež. Olupke so dali v »plavnik«, kjer so jih prevreli in pozimi iz te brozge skuhali žganje. Na kakšen način so potem olupljene slive posušili? Da so se slive obelile in se niso skisale, so jih morali okaditi z žveplom. Na primernem sončnem kraju ob hiši so potem postavili preprost lesen oder, po domače “rušt”, kamor so zjutraj znosili “picone” s sadjem. Zvečer, preden je sonce zašlo, so “picone” znosili pod streho, ker bi jim nočna vlaga, megla ali rosa tako škodile, da bi se iznakazile in ne bi bile več primerne za prodajo. Tiste slive, ki so bile že primerno suhe, so zvečer prinesli v hišo in jih razsuli na veliko mizo. Okrog so sedeli otroci, ki so posušene sadeže previdno odprli na polovico in odstranili koščice. Slednje so spravili in jih v majhnih količinah polagali v korito svinjam. Odraslim je pripadlo zahtevnejše delo: suhe sadeže, ki so jim otroci pravkar odstranili koščice, so združili po dva skupaj, poravnali in zaokrožili kot majhno pogačico in jih nato s prsti stisnili oziroma “spenčali”. Na podoben način so sušili tudi ige rjave madone, domače breskve kadone in hruške štrnivke. Breskve in ige so prav tako kot češplje sploščili ročno. Za “penčanje” suhih hrušk, ki so bile bolj trde, so imeli posebno pripravo, ročno stiskalnico: dve deščici z ročajem, speti z mehkim usnjem. Hruško so stisnili, da je postala lep zlatorumen hlebček. 28 Do zime je moralo biti posušeno sadje neprodušno zaprto v lesenih zabojih, “kasonih”, da se ne bi presušilo. Ko so jih ob sv. Miklavžu ali za božične praznike odprli in sadje razsuli, se je v nekaj dneh dokončno posušilo in se na površju pokrilo z belo sladkorno moko. Zlatorumeni, “cukreni” sadeži so bili že na oko slastni. Kako pa so kmetje prodajali svoje pridelke? Ženske so sadje nosile na glavi, v okrogli pleteni posodi z ravnim dnom, imenovani “češtelca”, “kaštelca” ali “pletenica”. Na glavi je moral biti podložen “svitek”, saj je bilo v pletenici tudi do 40 kg češenj. Tako so ženske po slabi cesti ali celo po strmi stezi nosile sadje več kilometrov daleč na trg, kjer so morale biti že ob zori, ker so takrat prihajali trgovci na debelo. Postavile so se v vrsto, s košare, ki so jo imele pred sabo, odgrnile en vogal prta, ki je pokrival češnje, in čakale na kupca. Trgovec je prišel, pogledal sadje in ponudil ceno. Če se je prodajalka strinjala, je kupec napisal listek s ceno, z njim je kmetica odnesla sadje v trgovčevo odkupno postajo, vsula češnje na kup, dobila plačilo in odšla. V odkupnih postajah so dninarke polnile enotne posode za prevoz in v kratkem času je bilo sadje na železniški postaji, od koder je potovalo za Celovec, Dunaj ali Solnograd. Trgovci na debelo v Gorici so bili Slovenci (Komjanc, Martelanc, Orel itd.), v Krminu pa so odkupovali dunajski Židje. Po letu 1918, ko so bila Brda priključena Italiji, so se razmere verjetno spremenile? Ko jih je z rapalsko pogodbo dokončno zasedla Italija, so Brda naredila korak nazaj. Pokrajina je postala najsevernejši del nove države, ki je povsem sredozemska, zato briški pridelki niso bili več zanimivi. Brda so postajala revnejša in so začela z izseljevanjem izgubljati prebivalstvo. Tudi zaradi drugih vzrokov (narodnostno preganjanje, politično šikaniranje, nevzdržna davčna politika itd.) je postalo preživetje na kmetiji težje, vendar še zmeraj možno. 30 Napredek pa je bil v tem, da so se s prihodom Italije močno izboljšale briške ceste. Zato so Brici poskusili namesto “čestelce” na glavi ali oprtnika na plečih sadje pripeljati na trg z vozom. In ko so se ceste popolnoma zgladile, so začeli prevažati sadje s kolesom. Na sprednjo stran kolesa so pritrdili neke vrste obešalnik, imenovan “rušt”, na katerega so obesili dve okrogli “tamani”, dva koša, ki sta nosila približno 50 kg sadja. Tako so bili lahko na trgu v Vidmu že ob peti uri zjutraj. Po drugi svetovni vojni so bila Brda najprej del cone A, ki so jo upravljali zavezniki. Ali se je trg s sadjem v tem času spremenil? Zelo pomemben korak v razvoju trgovanja z briškim sadjem je pomenil način, ki se je uveljavil v Brdih v času Zavezniške vojaške uprave med junijem 1945 in septembrom 1947. V tem zelo kratkem času so Brda doživela izreden gospodarski razvoj in imela napredno politično ureditev, ker je ZVU slonela na demokratičnih temeljih in je izključevala kakršnokoli prisilo. V tem povojnem času, ko se še ni odprl širši medkrajevni trg, je obstajalo močno povpraševanje po lokalnih prehrambenih artiklih in seveda tudi po briškem sadju. Na razpolago je bilo veliko odsluženih vojaških zavezniških kamionov. Podjetni trgovci na debelo, predvsem Furlani, so ob zelo živahnih trgih v Gorici in Krminu prihajali na dom k briškim sadjarjem, sklenili z njimi ustno pogodbo o prodaji sadja po dnevni ceni in ob sklenjenem dogovoru pustili pri sadjarju tehtnico. Ko je kmet trgovcu povedal, da ima pripravljeno nabrano sadje, je trgovec prišel zvečer s kamionom in nabrano stehtal, naložil, plačal in odpeljal. So se po priključitvi Primorske k Jugoslaviji leta 1947 pogoji za pridelovanje in trženje sadja izboljšali? S priključitvijo k socialistični Jugoslaviji smo spet prišli pod politično in gospodarsko prisilo. Trgovino je prevzela država in preko Nabavno-prodajnih zadrug (NAPROZA) odkupovala in razvažala 31 briško sadje. Novonastale zadruge so se po letu 1955 še nekaj časa ukvarjale z odkupom sadja, čez čas pa je združena Kmetijska zadruga odkup opustila. Briški kmetje so se začeli po letu 1963 množično zaposlovati v Salonitu, tovarni cementa, kar jim je prinašalo reden dohodek. Z zaslužkom so si kupili rabljen avto in začeli sami voziti sadje na trge izven regije, v notranjost Slovenije in v hrvaško Primorje. Takšno stanje traja vse do osamosvojitve Slovenije, ko se je nova država nepremišljeno vključila v svetovni trg, ne da bi pred globalizacijo zavarovala lastno pridelavo in trgovske mreže. Ker se v Sloveniji do sedaj še ni razvil srednji sloj trgovcev na debelo, se briški sadjarji ne morejo vključiti v globalni trg, obenem pa niso sposobni ustvariti svojega ekskluzivnega trga. V Sloveniji in s tem v Brdih se doslej ni mogla razviti normalna trgovina, ker smo se po lastni odločitvi predali tujim kapitalističnim trgovskim sistemom, ki so uničili domačo trgovino in s tem onemogočili tudi normalno pridelovanje briškega sadja. Na kakšen način bi se po vašem mnenju moral organizirati lokalni trg sadja? Menim, da briški kmet ne bi smel biti obremenjen s celotnim procesom, pridelavo in prodajo, ker tega ne zmore, še posebno, če se mu je družina razpršila v iskanju drugih poklicev in zaposlitev. V zahodni Evropi, tudi v našem neposrednem sosedstvu v Julijski krajini, odlično delujejo nekateri zadružni sistemi odkupa, ki se je v zadnji polovici stoletja svobodno in organizirano razvijal v skladu s poštenimi nameni ustanoviteljev. Pri nas je socializem sprevrgel namen zadružništva v nepoštene politične namene in prevare, tako da imamo danes velike ovire, ki zaenkrat ne dovoljujejo uveljavitve novega zadružnega sistema. Po drugi strani pa se še ni rodil na Goriškem, še manj pa v Brdih samostojen sposoben srednji sloj trgovcev grosistov, ki bi plasirali briške pridelke na srednjeevropski trg, ki nas čaka, ker smo z njim povezani že iz časov avstrijskega cesarstva. 32 Ob rojstvu samostojne Slovenije, ko je zadruga izgubila politične pristojnosti in ekskluziven vpliv na razvoj kmetijstva, so se posamezni kooperanti osvobodili in ustanovili samostojne kmetije. Ob tej pozitivni spremembi pa je potrebno poudariti tudi dve skrajno negativni posledici: nastale so samo vinarske kmetije – nastati bi namreč morale še predvsem sadjarske, poleg teh pa še živinorejske in poljedeljskovrtnarske. Nova država Slovenija pa ni imela toliko posluha in moči, da bi z zakonom uredila pravni, ekonomski in socialni status kmetije in ji dala lastnost pravne osebe v prometu. Morda je iskati možnosti za rehabilitacijo vrednosti in pomena sadjarstva tudi v sodelovanju s turizmom? Brda so območje, primerno za prehodni turizem, zato bi morali tu obenem z ustreznim prikazom kulturne in naravne dediščine ustvarjati manjše gostinske lokale in butične trgovine, ki bi gostu nudile domačo hrano in domače pridelke in izdelke skozi ves letni čas. Tako na primer zelo uspešno deluje španski turizem, ki je s pomočjo države prodrl tudi v najbolj zakotne vasi v Pirenejih. Bistveno pa je to, da bi moral razvoj regije temeljiti na družinski kmetiji, ki jo moramo varovati kot najžlahtnejše in najpomembnejše delovno mesto. Ne smemo kar na pamet ponavljati, “da je briška kmetija majhna in razdrobljena in zato ne more uspevati”. To ni res! O veliki, zaokroženi kmetiji lahko govorimo samo tam, kjer vlada monokultura: ali živinoreja ali poljedelstvo ali gozdarstvo ... Sredozemska kmetija je sama v sebi raznolika: ima sadovnjak, vinograd, njivo, travnik, gozd – na različnih krajih in vrednostno različnih površinah. Ravno raznolikost je velika prednost sredozemske kmetije. 33 PRO SPECIE RARA Zgled ohranjanja biotske raznovrstnosti P ri snovanju projekta Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji smo se glede strategij in aktivnosti zgledovali po organizaciji ProSpecieRara, švicarskem skladu za kulturno in gensko raznolikost rastlin in živali. Začetni cilj leta 1982 ustanovljenega neproitnega sklada je bil zaščititi izumirajoče švicarske vrste kulturnih rastlin in živalskih pasem. TEMNE NAPOVEDI Leta 1980 je poročilo o prihodnosti sveta he Global 2000, ki ga je naročil ameriški predsednik Carter, po vsem svetu poskrbelo za precejšnje razburjenje. Poročilo, ki so ga pripravili različni strokovnjaki pod vodstvom ameriškega Odbora za kvaliteto okolja, je med drugim opozarjalo na nevarnost enoličnosti človeške prehrane, ki naj bi v prihodnih desetletjih močno narasla. Vse močnejši ekonomsko-politični pritiski na večanje produktivnosti pridelave hrane naj bi spodbujali ohranjanje samo nekaterih donosnejših sort in pasem, kar bi posledično nevarno zmanjšalo genetsko raznolikost rastlin in živali ter povečalo tveganje za križanje oz. parjenje med sorodnimi vrstami. Tak razvoj bi v prihodnosti na svetovni ravni resno ogrozil stabilnost oskrbe s hrano. Skrb vzbujajoče poročilo, ki so ga še v istem letu prevedli v nemščino, je hitro doseglo Evropo in v Švici vzbudilo posebno pozornost. 39 Ljudje iz krogov švicarskega svetovnega sklada za naravo WWF se se povezali v iniciativo, katere namen je bil ohranitev in zaščita genetske in kulturnozgodovinske dediščine švicarskih kulturnih rastlin in pasem domačih živali. 15. decembra 1982 je bil v vzhodnošvicarskem mestu St. Gallen ustanovljen sklad ProSpecieRara. Z A Č E T K I D E L O V A N J A S K L A D A Iniciativa, združena v sklad, je nemudoma prešla od teorije k dejanjem: na odročnih območjih so poiskali zadnje predstavnike živalskih pasem, ki so bile povsem pozabljene ali za katere so menili, da so že izumrle. Na tak način jim je uspelo rešiti nekatere od zadnjih predstavnikov švicarskih avtohtonih pasem ovc in goveda. S pozivi med prebivalstvom so obenem začeli zbrati primerke domačih sort zelenjave in drugih kmetijskih rastlin, leta 1985 pa so svojo dejavnost razširili še na področje sadja. Vse to se je dogajalo v času, ko pojem »biotska raznovrstnost« še ni bil docela uveljavljen v znanosti, kar pomeni, da so bili v ProSpecieRara neke vrste pionirji. Deset let po ustanovitvi sklada je v Riu de Janeiru 187 držav sveta podpisalo konvencijo o biotski raznovrstnosti. Države podpisnice so se v konvenciji zavezale k ohranjanju raznolikosti vrst za bodoče generacije v svojih državah. Nacionalno koordinacijo ukrepov za ohranitev vrst, ki so izhajali iz te konvencije, je Švica leta 1998 prenesla na Komisijo za ohranitev raznolikosti kulturnih rastlin (SKEK), katere ustanovitveni član je bil med drugim tudi sklad ProSpecieRara. U S P E Š N O P O V E Z O VA N J E S PA RT N E R J I Naslednji pomembni mejnik je sklad ProSpecieRara postavil leta 1999, ko je sklenil partnerstvo z velikim švicarskim trgovskim 40 podjetjem Coop. V tem primeru že od vsega začetka partnerstvo ni temeljilo samo na inančnih učinkih, ampak ga je določala jasna vizija ponovno vpeljati stare in lokalne sorte sadja in zelenjave na prodajne police največjega švicarskega prodajalca. Domače živali in kulturne rastline se namreč ohranjajo in pridelujejo v zadostnem obsegu samo, če obstaja tudi povpraševanje s strani potrošnikov. Da so izdelki ProSpecieRara na trgu v splošnem zelo dobro sprejeti, kaže pospešen razvoj ponudbe ProSpecieRara v podjetju Coop. Razvoj izdelkov poteka skupaj s ciljno povezanimi organizacijami za zaščito narave in okolja, predelovalnimi podjetji, gastronomskimi ponudniki, raziskovalnimi inštituti in velikimi distributerji. Združevanje tako različnih organizacij predstavlja osrednjo opredelitev sklada ProSpecieRara pri varovanju kulturnozgodovinske dediščine dežele. Leta 2012 je Coop prodajal 26 različnih avtohtonih sort sadja in zelenjave ter serijo mlečnih izdelkov lokalne pasme koze. Spomladi so med kupci zelo priljubljene sadike domačih paradižnikov in paprike. Aktivno sodelovanje veletrgovca in organizacije za ohranitev ogroženih vrst s ciljem zaščite in ohranjanja genskih virov je zraslo v pionirski dosežek in uspeh v svetovnem merilu. TRŽENJE IZDELKOV Preden se novi izdelek pridruži ponudbi, mora prestati preizkusno prodajo, s katero se razišče zanimanje kupcev. Tako sveži pridelki kot proizvodi na podlagi domačih sort rastlin in živalskih pasem so posebnosti, primerne le za določeno tržno nišo. Glede na kategorijo izdelka morajo imeti ponujeni artikli ProSpecieRara za uspeh na trgu različne lastnosti. Tako se sveže sadje, zelenjava ali sadike ne tržijo dobro samo zato, ker so to stari, lokalni in redki proizvodi, temveč morajo prepričati tudi s svojim okusom. Na bolezni odporne sorte, 41 ki jih je mogoče pridelovati po smernicah biološkega poljedelstva in pri katerih je mogoče pričakovati večji pridelek, so v ospredju. Skrbna izbira sort ima torej tu odločilno vlogo. Dejavnost sklada ProSpecieRara ima poleg ohranjanja in trženja redkih domačih sort in pasem pogosto tudi to vlogo, da ohranja lepo pokrajino. Takšen primer so npr. robustne pasme živali ProSpecieRara, ki so pomembne pri vzdrževanju naravnih rezervatov, ali sadovnjaki z visokodebelnim sadnim drevjem, ki dajejo pokrajini svojstven videz. Oznaka kakovosti ProSpecieRara je zaščitena znamka, ki na eni strani zagotavlja uporabo stare sorte ali pasme, na drugi strani pa označuje pazljivo ravnanje z naravnimi viri, ki so se razvijali več let. Trenutno je med imetniki oznake kakovosti okoli dvesto rejcev in pridelovalcev. ProSpecieRara za take izdelke organizira širše tržne platforme, poleg prodaje v Coopu npr. tudi letne sejme, spomladanskega s sadikami in domačimi izdelki ter jesenskega s kmetijskimi in vrtnimi pridelki. Povečanje stopnje prepoznavnosti oznake kakovosti ProSpecieRara in razvoj tržišča sta pomembna poudarka v nadaljnjem delu sklada. S starimi sortami rastlin in pasmami živali bogata švicarska kulturnozgodovinska dediščina ne tone v pozabo, kakor se to dogaja marsikje drugod po Evropi, temveč živi naprej v obliki okusnih, tudi tržno zanimivih posebnosti. R E Z U LTAT I Skupaj s partnerji ima ProSpecieRara že četrtstoletne izkušnje na področju ohranjanja ogroženih pasem domačih živali in sort kulturnih rastlin. Pri tem se je izkazalo, da so izbrane stare sorte in izdelki živalskega izvora s svojim okusom, estetiko in vpetostjo v tradicijo povsem sposobni vztrajati na trgu. Na današnjem vedno bolj enoličnem, globaliziranem trgu izstopajo s svojo avtentičnostjo. Danes se sklad uspešno zavzema za ohranitev 1800 sort sadja in 400 42 sort jagodičevja, 1100 sort vrtnih in kmetijskih rastlin, 200 sort okrasnih rastlin in 26 pasem domačih živali. To poteka v sodelovanju z mrežo več kot 3000 delovnih skupin, torej prostovoljno delujočih živinorejcev in pridelovalcev. Skladu inančno pomaga okrog 9000 podpornikov. ŠIRJENJE ZNANJA ProSpecieRara omogoča, da si lahko otroci in odrasli v naravnem okolju ogledajo vse pasmi živali in rastlinske sorte. Mrežo, ki jo sestavlja sedemdeset sadovnjakov, kmetij, vrtov z zelenjavo in okrasnimi rastlinami ter restavracij, inancirajo s sredstvi iz Coopovega sklada Naturaplan. Ljubitelji starih sort sadja si lahko ogledajo dvajset sadovnjakov ProSpecieRara. Eden izmed teh sadovnjakov je bil urejen v mestu Kehrsiten v osrednji Švici. 283 večinoma doraslih visokodebelnih sadnih dreves sestavlja sadovnjak, ki je videti kot iz časa naših starih staršev. Sadovnjak leži ob sprehajalni poti s pogledom na Luzernsko jezero, do njega pa je mogoče dostopati kadarkoli po javnih poteh. Učna pot po sadovnjaku nudi dodatne informacije, ob različnih priložnostih pa čakajo na obiskovalce posebna doživetja. V decembru je na primer možno videti žganjekuho starih sadnih sort, ki ji sledi pokušnja. Projekt, v okviru katerega je izšla pričujoča publikacija, je kljub celoviti zasnovi zelo omejen v primerjavi z aktivnostmi, ki jih že več kot tri desetletja izvaja švicarski sklad ProSpecieRara. Z vodilnimi predstavniki organizacije smo si izmenjali uporabne informacije o njihovih izkušnjah in mogočih težavah pri vzpostavljanju ponovne razpoznavnosti starih sort sadja. Najbolj dragocen nasvet, ki so nam ga posredovali, je ta, da ljudi o smiselnosti pridelave starih sort zares prepriča predvsem ena stvar – okus. Speciični okus sadežev bo prepričal pridelovalce, da bodo sorto gojili, ter kupce, da bodo zanjo pripravljeni odšteti več denarja kot za brezokusne nove sorte, uvožene iz tujine. 43 IZBOR SADNIH SORT Zgodnje in poletne sorte V prvi dvojni številki publikacije bomo predstavili nekaj sort češenj, marelic, zgodnje in poletne sorte hrušk, breskve in dren. V drugi publikaciji bomo predstavili izbor ig, jablan, poznih hrušk in drugega jesensko–zimskega sadja. Pri sajenju sadnega drevja je potrebno poznavanje podlage, na katero je sorta cepljena. Marsikateri ljubiteljski sadjar namreč ne ve, da podlaga močno vpliva na rast določene sorte. Med raziskavo smo večkrat opazili sadje, ki je bilo posajeno z neprimerno podlago in na neprimerna tla. Tako na primer hruška, cepljena na kutini, težko raste na revnih tleh, potrebuje posebno nego in je primerna za majhne vzgojne oblike drevesa, npr. špalir ali palmeto. Na podlagi izkušenj nekaterih goriških sadjarjev z vzgojo starih sort smo ugotovili, da so za večja, za nego manj zahtevna drevesa, ki imajo daljšo življenjsko dobo in uspevajo v podnebnih pogojih Goriške, najprimernejše naslednje podlage: - za češnje sejanec divje češnje s svetlim lubjem ali sejanec češnje, - za marelice modri cimber (prunus insistita), - za hruške sejanec hruške ali sejanec divje hruške (pirus piraster), - za jablane sejanec jablane ali bujna podlaga MM 111, - za slive sejanec slive (velikokrat je sliva sorte domača posajena neposredno iz peške, brez cepljenja), 48 - za breskve sejanec mandljevca ali sejanec breskve (najbolj odporna drevesa pa dobimo z necepljenimi sejanci, tako imenovanimi vinogradniškimi breskvami). Drevesa, cepljena na bujne in odporne podlage, potrebujejo primeren življenjski prostor. Tako moramo razdalje med vrstami dreves prilagoditi sadni vrsti po naslednjem načelu: - za češnjo na sejancu vsaj 9 metrov. Drevo bo lahko doživelo starost 100 let, zarodilo pa bo po petem letu, - za marelico na cimberju vsaj 6 metrov. Drevo bo lahko doživelo starost 60 let, zarodilo pa bo po tretjem letu, - za hruško na sejancu vsaj 8 metrov. Takšno drevo bo lahko doživelo starost preko 100 let, zarodilo pa bo, glede na sorto, šele po četrtem do sedmem letu. - za jablano na sejancu vsaj 7 metrov. Drevo bo lahko doživelo starost preko 80 let, zarodilo pa bo, glede na sorto, po četrtem do šestem letu. Cepljeno na podlago MM 111 in sajeno na razdaljo vsaj 6 metrov lahko doživi starost preko 50 let, zarodi pa po tretjem letu, - za slivo na sejancu vsaj 6 metrov. Drevo bo lahko doživelo starost 60 let, zarodilo pa bo po tretjem letu. - za breskev na mandljevcu ali sejancu vsaj 4 metre. Drevo bo lahko doživelo starost 25 let, zarodi pa že po drugem letu. Necepljena vinogradniška breskev bo zarodila kakšno leto kasneje, živela pa bo lahko tudi do petintrideset let. 49 To plemenito drevo iz družine rožnic, prunus avium, je v svoji sladki, najbolj razširjeni obliki, zelo lepa rastlina, opazna in pogosta. Les češnje je trd, rdečkasto rjav, z dokaj kompaktno sestavo, cenjen je v umetnem mizarstvu. Izvira iz Male Azije, sicer pa je najbolj razširjena prav v Evropi. Uvrščamo jo med koščičasto sadje. Raste prosto v gozdovih na gričevnatem in gorskem svetu. Dobro uspeva v globokem, rahlem in dobro propustnem zemljišču, izogiba se stoječi vlagi, a ne mara suhe zemlje, ker se njen koreninski sistem razvije precej na površini. Goriška je kot sadjarska pokrajina zaslovela s češnjami. Še danes imajo briške češnje prepoznavno ime na slovenskem tržišču. V času Avstro-Ogrske pa so bile znane vse do Petrograda, kjer so se za lep denar prodajale kot ekskluzivno južno sadje. Zgodnje sorte so potovale na evropske trge, medtem ko so poznejše sorte pred drugo svetovno vojno »pobelili« (žveplali) in jih v sodih izvažali v Ameriko. Iz češenj so na Goriškem izdelovali odlično žganje in likerje, sušene češnje in njihove peclje pa so uporabljali za zdravilni čaj. V normalnem deželnem sadnem izboru za Goriško iz leta 1891 51 so pri češnjah navedene predvsem lokalne oz. avtohtone sorte. Pri vseh drugih vrstah sadja so avtorji izbora večinoma svetovali tuje sorte. V primeru češenj pa zagovarjajo kakovost avtohtonih sort, njihovo prilagojenost zemlji in podnebju ter predvsem izjemen okus, ki je goriške češnje proslavil po vsem svetu. Grof Heinrich von Attems piše v svojem poročilu o sadjarstvu Avstro-Ogrske: “Goriška premore dovolj kvalitetnih lokalnih sort češenj za uspešno prodajo na trgu … Njihovi največji odliki sta zgodnja dozorelost in poseben okus … Uvajanje novih sort bi bilo zato nesmiselno.” V pričujoči številki bomo predstavili izbor avtohtonih sort goriških češenj, ki so bile močno razširjene in priljubljene v preteklosti, a se danes najdejo le še na redkih mestih, čeprav bi si po svojih kvalitetah, predsem okusu in odpornosti proti boleznim, zaslužile ponovno zasaditev. 53 Marelica izhaja iz severovzhodne Kitajske, blizu meje z Rusijo, ter Srednjega vzhoda (Armenija in Sirija), od koder so jo v Evropo prinesli Rimljani. Uvrščamo jo med koščičasto sadje. Marelica je rodovitna vrsta sadja tako na jugu Evrope kot v naši pokrajini in se prilagaja tudi podnebju severnih dežel, kjer je še kar razširjena. Ker pa cveti med prvimi rastlinami, jo pogosto prizadenejo pozne pozebe, ki včasih uničijo ves pridelek. Prav zato moramo pri sajenju upoštevati to značilnost in izbrati najbolj ustrezno mesto. Tradicionalna območja, kjer je bilo v preteklosti veliko nasadov marelic, so bila med drugim na Madžarskem – lastniki tamkajšnjih velikih nasadov so bili do svojega odhoda Turki. Na tem območju so ponovno obudili gojenje marelic v 19. stoletju. Številnejši nasadi so tudi v Sredozemlju (v Italiji in Španiji). Največji nasadi na svetu so v turški provinci Malatya ob Evfratu; okoli 95% vseh marelic na evropskem trgu je uvoženih ravno iz Malatye. V Evropo pridejo predvsem v sušeni obliki. Sadeži marelice so verjetno med vsemi vrstami sadja, gojenega v Evropi, najbolj odvisni od lege sajenja. Zato so tekom stoletij na različnih 67 krajih nastali različni ekotipi marelic, ki samo v domači dolini dosežejo najvišjo stopnjo kakovosti sadeža. Že majhen premik v sosednjo dolino oz. drugačne vremenske razmere lahko povzročijo, da sadeži odpadejo, drevo ne rodi, da sadeži ne dosežejo prave arome, izgleda ipd. Dejstvo, da recimo širše znana marelica bergeron v istoimenskem kraju rodi odlične sadeže, še zdaleč ne pomeni, da bo ta ista sorta rodila okusne sadeže pri nas. Zaradi teh značilnosti so v državah, kjer marelice dobro uspevajo (Francija, Italija), sistematično raziskovali, katere sorte marelic dobro uspevajo v določenih pokrajinah. Poznavanje starih lokalnih sort je imelo pri takšnih raziskavah ključno vlogo in marsikje se še vedno sadijo stare sorte marelic, predvsem zaradi njihovega okusa in posledično predelave v vloženo sadje, marmelade ipd. Na Goriškem postaja marelica v zadnjem času vedno bolj popularna. Novi nasadi nastajajo na različnih legah, a z mešanimi rezultati. Marelice so pred stoletjem namreč sadili samo na kraje, ki jim najbolj ustrezajo. Tople, a vetrovne, na višjih legah, kjer ni megle ali slane. V Goriških Brdih so marelice nekoč gojili predvsem v okolici Kojskega in Cerovega, razširjene in zelo cenjene pa so bile tudi marelice iz zgornje Vipavske doline – predvsem iz okolice Budanj. Marelica je bila zaradi majhne pridelave vedno zelo drag sadež. Izmenična rodnost in slabe letine so bile zaradi nepredvidljivih vremenskih razmer v času cvetenja stalnica. Goriške marelice so bile zato pred 2 sv. vojno kot luksuzni sadež namenjene predvsem izvozu in prodaji na meščanskih tržnicah. V poročilu o avstro-ogrskem sadju se Henrik von Attems pritožuje 68 nad dejstvom, da so včasih goriške marelice pobrane prezgodaj in zato ne dosežejo prave stopnje zrelosti in dobrega okusa, ko dospejo na tržnico. Zaradi tega naj bi bilo veliko pritožb meščanskih kupcev in posledično nižje cene. Attems priporoča tudi, da bi se Goriška lahko zgledovala po Američanih, ki poberejo popolnoma zrele marelice in jih takoj predelajo v konzerve z ekskluzivnim vloženim sadjem, ki na trgu ravno tako dosežejo dobro ceno. Kot vse kaže, se podobne želje in pobude na Goriškem do danes še niso uresničile. 69 Hruške so upravičeno ena najpomembnejših sadnih vrst, predvsem zaradi razširjenosti in prilagajanja najrazličnejšim pogojem okolja. Že v davni preteklosti so jih gojili na obalah Sredozemlja in v vzhodnih deželah, od koder so jih Rimljani razširili po vsej Evropi. Najdemo jih vse od obmorskih krajev do visokih hribov. Hruške spadajo v skupino pečkatih sadežev. Na Goriškem so hruške nekoč poleg češenj predstavljale najpomembnejšo sadno vrsto. Zgodnje poletne hruške so se dobro prodajale na lokalnih trgih in so v velikih količinah potovale na Dunaj. Poznejše sorte z manjšimi plodovi so se olupljene in posušene prodajale kot delikatesa. Najzanimivejši je primer hrušk štrnivk iz gornjih Brd, ki so včasih na trgu dosegale tudi višjo ceno kot olupljene slive – prunele. Iz nekaterih sort hrušk se je izdelovalo cenjeno žganje, priljubljen pa je bil tudi hruškov liker, imenovan »rataija«. Določene sorte hrušk, na primer znana sorta iz Vipavske doline – funtarica ali kodiljka, so se prodajale izključno v tujino za vkuhavanje. Surove namreč niso imele posebno dobrega okusa. Ta se je razkril šele ob pravi toplotni obdelavi. 79 Med našo raziskavo ohranjenosti starih sadnih dreves na Goriškem smo našli več kot 60 različnih starih sort hrušk. Nobena druga sadna vrsta ni tako številčno zastopana na naših tleh. Kljub temu pa je pravih nasadov hrušk vse manj in manj. Večinoma smo med raziskavo naleteli na osamljena drevesa v starih sadovnjakih. Prve hruške dozorijo na Goriškem že konec junija, zadnje pa v shrambi zdržijo do pomladi. V pričujoči številki bomo predstavili izbor nekaterih poletnih sort, v naslednji številki pa jesensko-zimske hruške. 81 Breskev izhaja s Kitajske, od koder se je kmalu razširila v Evropo in Ameriko, in postaja vse bolj pomembna v modernem sadjarstvu. Raje ima zmerno toplo podnebje, čeprav zdrži tudi zimske zmrzali; zelo ji prija naplavljen, propusten in peščen teren, lahko pa se prilagodi tudi drugačnim pogojem. Breskev uvrščamo v družino koščičarjev. Drevo breskve je hitre rasti, a ostane majhno in nima dolge življenjske dobe. Z razširitvijo različnih bolezni v zadnjih letih se je le-ta še skrajšala in redko doseže več kot 20 let, še posebej, če gre za novejšo sorto in cepljeno drevo. Breskev cveti zgodaj in cvetovi so občutljivi na spomladanske pozebe, zato jo lahko v Sloveniji gojimo le v vinogradniških ali zavetnih legah. Različne sorte breskev zorijo pri nas od konca junija pa vse do septembra. Breskev je ena najbolj zahtevnih sadnih vrst za biološko vzgojo, ker je večina novejših sort zelo občutljiva na virusna obolenja in je število odpornih zelo majhno. Na Goriškem so bile do nastanka Avstro-Ogrske razširjene predvsem breskve, ki jih ni bilo potrebno cepiti, danes poimenovane »vinogradniške«. Teh je bilo več vrst, razmnoževali pa so jih s 97 koščicami. Nekatere vrste so imele tudi večje in čvrste sadeže; te so bile izbrane za prodajo na trg in so dobile svoja lastna imena: v Brdih sta bili prepoznavni sorti kadona in mohnica, v Vipavski dolini pa urhovke in pomarančnice. Teh sort v naši raziskavi žal nismo uspeli več najti. V drugi polovici 19. stoletja so se poskusno uvajale francoske in italijanske sorte, ki so imele večje in okusnejše sadeže, a so bile še vedno precej prilagojene na vzgojo v naših vremenskih razmerah. Najbolj prepoznavne sorte so bile kraljica vrtov – reine des vergers, duraccina massima in breskve iz družine madeleines – madalenščice. Vse te sorte je še mogoče dobiti v specializiranih drevesnicah s starimi sortami v Franciji in Italiji. Na splošno je pred uvedbo sort iz Amerike veljalo, da so bolj cenjene breskve z belim mesom, ker prijetneje dišijo in so bolj aromatičnega okusa. V začetku 20. stoletja so se pospešeno začele uvajati ameriške sorte. Njihova prednost so bili večji in bolj gladki plodovi, večja sočnost plodov in zgodnejša zrelost le-teh. Vedno pogosteje so se sadile sorte z rumenim mesom, saj so bile bolj sladkega okusa. Žal se je z uvedbo ameriških sort pojavil problem breskove kodravosti – glivične bolezni, ki je pred tem pri nas skoraj nismo poznali, saj so evropske sorte bistveno manj občutljive nanjo. Pridelava breskev je postala še bolj zahtevna, saj brez preventivnega škropljenja občutljivo drevo sploh ne more preživeti. Ponekod po Evropi so v nekaterih razvojnih kmetijskih inštitutih z načrtnim križanjem skušali 98 ustvariti sorte, ki bi bile bolj prilagojene lokalnim razmeram in s tem manj občutljive na glivične bolezni. Eden takšnih inštitutov je deloval v Podgori pri Gorici med letoma 1930 in 1960. Vodil ga je Pietro Martinis, ki je v tem obdobju selekcioniral skoraj sto različnih vrst breskev, kar nekaj teh sort pa se je močno razširilo na Goriškem. Najbolj znane sorte, razvite v inštitutu, so soška, triestina, pi 8 in iris rosso. Z uvedbo ameriških sort breskev so se izgubili tudi stari načini predelovanja teh sadežev. S starimi sortami breskev, ki so vsebovale manj soka, so včasih pridelovali odlične krhlje. Z nastopom novih, bolj sočnih sort pa se je predelava breskev usmerila predvsem v izdelavo sokov in vloženega sadja. 99 V knjigi Pavla Medveščka Na rdečem oblaku vinograd rase je zapisana razlagalna pripovedka iz vasi Zarščina, ki pripoveduje o nastanku in pomenu drena: Dren, zavedajoč se svoje trdnosti in skromnosti, postane neposlušen. Namesto da bi zacvetel, kot mu je bilo določeno, zacveti kar sredi zime. Ko to stvarnik vidi, se razjezi in reče: »Naj bo kar po tvoje, toda za kazen bodo tvoji sadeži dozoreli zadnji.« In tako se je tudi zgodilo. Hudič, skrit za skalo, pa je še dodal: »Bodo pa zato zdravilni in vsestransko uporabni.« In tudi to se je zgodilo. Tako je dren božji in hudičev les … Ta legenda opisuje večino lastnosti tega lepega grma. Drenov grm raste zelo počasi in ima izredno trden les, ki je bil v preteklosti zelo cenjen pri izdelavi posebnih zahtevnih lesenih predmetov. Iz drena so tako izdelovali napere za kolesa pri vozovih, zobe za grablje in podobne stvari. Dren zraste največ šest metrov v višino in ima dolgo življenjsko dobo. Druga značilnost drena je, da cveti januarja ali februarja in je v tem obdobju prav slikovit, saj se na golih vejah pojavi veliko rumenih, 105 dišečih cvetov. Na Goriškem se pozimi ob cestah večkrat zagleda rumeno cvetoče drenove grme. Tretja lastnost, ki jo opisuje legenda, so drenovi sadeži. Dozorijo relativno pozno, šele konec poletja. Sadeži so drobni, škrlatno rdeče barve in elipsaste oblike. Imenujemo jih drnulje. Drnulje imajo prijeten in kiselkast okus. Znotraj plodu je seme s trdo lupino. Iz drnulj se lahko skuha posebno aromatična marmelada, ki je razširjena in zelo cenjena v sosednji Avstriji. V času AvstroOgrske se je dren z Goriške in Istre prodajal izključno na Dunaj, kjer so iz njega delali marmelade, sokove in odlično drenovo žganje. Dren uspeva na vseh terenih in dobro raste tudi na tleh, bogatih s kalcijem. Na Goriškem je razširjen predvsem po delih Goriških Brd, na Banjški planoti in na Krasu. Glede na to, da pri nas raste divje, se do sedaj še nihče ni načrtno odločil, da bi ga gojil. V Avstriji in Nemčiji, kjer imajo drnulje visoko tržno vrednost, pa obstajajo plantaže žlahtnejših sort drena, ki imajo večje in slajše plodove. Za ljubiteljski sadovnjak je dren zelo primerna lastnina. Zaradi svojih okusnih plodov, dekorativnih cvetov pozimi, uporabnega lesa in zgodb, ki so se ohranile iz preteklosti. Dren ni navdihoval samo goriških pripovedovalcev; znana je legenda, da je Romul označil prostor, kjer je bilo potem zgrajeno večno mesto Rim, z drenovim lesom. 106 STARE SADNE SORTE NA GORIŠKEM 1. IN 2. Z V E ZEK: ZGODNJE IN POLE TNE SORTE Izdajatelj in nosilec avtorskih pravic: Nosorogi, zavod za kulturno dejavnost Uredniki in avtorji prispevkov: Zoran Božič (odgovorni), Gregor Božič, Marina Gumzi Lektor: Zoran Božič Ilustracija na naslovnici: Maria Wernicke Oblikovanje: ap, DHDA Fotograije: Gregor Božič, arhiv Slovenskega etnografskega muzeja, arhiv ProSpecieRara Tisk: Graika Soča Naklada: 500 izvodov ISBN 978-961-281-112-9 © Nosorogi, 2013 E-pošta: info@nosorogi.si Sedež zavoda: Rimska cesta 23, 1000 Ljubljana Publikacija je izdana v okviru projekta “Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji: možnosti rabe in trženja – prispevek k odgovornemu regionalnemu gospodarstvu” Projekt je podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji. Soinancerji: Občina Renče-Vogrsko, Mestna občina Nova Gorica, Soške Elektrarne Posebna zahvala: Bruno Podveršič, Nedjan Brataševec, Stanislav Bučinel, Zarjan Drnovšček, Barbara Sosič CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 634.1/.7(497.473) STARE sadne sorte na Goriškem / [uredništvo Zoran Božič, Gregor Božič, Marina Gumzi ; fotograije Gregor Božič, arhiv Slovenskega etnografskega muzeja, arhiv ProSpecieRara]. Ljubljana : Nosorogi, zavod za kulturno dejavnost, 2013 Zv. 1 in 2, Zgodnje in poletne sorte. - 2013 ISBN 978-961-281-112-9 (1. in 2. zv.) 1. Božič, Zoran, 1951268283392