4
Na Kanalskem velike možnosti za pridelavo
kakovostnega sadja
Dr. Zoran Božič je profesor na SETŠ Nova Gorica in predavatelj na Univerzi v Novi Gorici, v zadnjem mandatu je bil izvoljen v Državni svet RS kot predstavnik vzgoje in izobraževanja. V prostem času, ki ga sicer ni ravno veliko, se ukvarja z vzgojo starih sort
sadnega drevja. Ker se z Zoranom Božičem dobra poznava in sva bila dolgo poklicna
kolega, ga v pogovoru tikam.
avtor je Gregor, ki je poskrbel za pretežni
del vsebine, za oblikovanje in avtorske fotograije. Sam sem z veseljem prispeval
terensko raziskavo, v kateri smo s sodelovanjem dijakov Škoijske gimnazije Vipava,
Biotehniške šole Šempeter in Srednje ekonomske in trgovske šole Nova Gorica opravili kar obsežen popis starih sadnih sort iz
Brd, Vipavske doline in Posočja. Naslednje
leto je Gregor v sklopu projekta Las Leader
za razvoj podeželja pripravil še knjigo Sadje
sonca: bogastvo starih briških sadnih sort.
Vseh tisoč izvodov je žal že pošlo.
Projekt je bil izbran med
prijavljenimi
v okviru švicarskega prispevka k razširjeni
Evropski uniji. Sklepam, da se v razviti
Evropi zavedajo pomena ohranjanja
avtohtonih sadnih sort. Ali morda ne?
Vsekakor se zavedajo, kajti ohranjanje biotske raznovrstnosti je pomembno tudi za
preživetje človeštva. V Nemčiji, Švici,
Avstriji, Franciji, )taliji spodbujajo to dejavnost številne organizacije. Čeprav razen v
)taliji in južni Franciji še zdaleč ne morejo
doseči take pestrosti kot na Goriškem,
ohranjajo in razmnožujejo stare sadne sorte in pridelke tudi uspešno tržijo. Ponekod
imajo za to dejavnost celo posebne inštitute in se tesno povezujejo z lokalno trgovino
in domačo gostinsko dejavnostjo.
Zoran Božič v svojem sadovnjaku Pod skalco, foto: Karla Božič
Rodil si se v Ljubljani, nato preživel otroštvo in mladost v Kranju, zdaj je tvoj dom v
Novi Gorici. Kljub temu si povezan tudi z
našo občino. V Avčah sta si z ženo zgledno obnovila del stare hiše. Kako si pravzaprav zašel v naše kraje?
Ko sem diplomiral in končal vojsko, v Kranju nisem mogel dobiti stalne službe. Samo
nadomeščanja porodniških dopustov. Na
tedanjem Šolskem centru za blagovni promet v Novi Gorici pa sem dobil delo za nedoločen čas in še garsonjero. Starši, oba
Primorca, so živeli v Avčah, kjer smo že prej
vsi štirje otroci večinoma preživljali poletne
počitnice. Kmalu sem si ustvaril družino
žena Karla, profesorica italijanščine in
francoščine, je Brika iz Kojskega in ostal.
Že dolgo let si profesor slovenščine na
SETŠ v Novi Gorici in v zadnjih letih tudi
predavatelj prihodnjim slovenistom na
Univerzi v Novi Gorici. Od kod torej zanimanje za sadne sorte?
Že kot otrok in mladostnik sem se rad družil s stricem Karlom Makarovičem, ki je imel
V publikaciji preberemo, da so v zadnjih
petnajstih letih v več zahodnoevropskih
državah odprli drevesnice, namenjene
na koncu Avč kar nekaj sadnega drevja. Z
veseljem mi je razlagal značilnosti dreves in
plodov. Po smrti staršev leta
sem s
sorodniki podedoval očetov manjši sadovnjak v Avčah, ki smo ga začeli pomlajevati.
V Kojskem sem pomagal pri obiranju češenj
in drugega sadja, potem pa se je leta
sin Gregor, ki je sicer ilmski režiser, odločil,
da na robu kojščanske Gmajne posadi nekaj
starih drevesnih sort. Tako je začel nastajati vzorčni sadovnjak Pod skalco. Gregor je
lastnik, snovalec in organizator, midva z
ženo pa pretežno izvajalca.
Leta
je v dveh zvezkih izšla brošura
Stare sadne sorte na Goriškem, kjer si zapisan kot odgovorni urednik in avtor več
prispevkov. Kaj je bil namen te publikacije
in kaj te je predvsem spodbudilo, da si pri
projektu sodeloval?
V okviru sinovega projekta Rehabilitacija
starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški
regiji smo ustvarili in brezplačno razdelili to
brošuro, ki je v celoti dostopna tudi na
spletu www.zgodbasadeza.eu . Glavni
(ruška fermentinka, foto: Gregor Božič
zlasti ljubiteljskim sadjarjem, ki nudijo izključno sadike domačih sort. Kako je s
prodajo sadik starih avtohtonih sort pri
nas?
Na Štajerskem je stanje precej boljše kot na
Primorskem. Tam dobite kar nekaj starih
sort, seveda predvsem jablan in hrušk. V
našem koncu dobite kakšno staro sorto v
drevesnici Janez v Vipavi, v Biljah pa so npr.
sadjarju Mavriču iz Kojskega cepili večje
število češenj karnjevk in trcink. Težava je v
tem, da mora biti matično drevo dve leti na
opazovanju, šele potem lahko začnete razmnoževati. Zato so nam za sadovnjak Pod
skalco cepili podlage v drevesnici Dal Monte
v Brisighelli pri Bologni in v drevesnici
Omezzolli na severu Gardskega jezera, pa
tudi budanjski pridelovalci marelic so morali iti v )talijo.
V trgovinah lahko kupimo le nekaj sort za
oči lepih jabolk, čeprav v brošuri ugotavljate, da se jih je včasih samo v )taliji gojilo
približno
? Zakaj se to dogaja? So te
sorte, ki prihajajo na trg, resnično bolj
primerne za gojenje?
Gre za sodobne tržne mehanizme, za težnjo
po čim cenejši pridelavi in vpliv tržnih mrež
na proizvajalce in potrošnike. Še huje je pri
hruškah, ki imajo vsaj na Goriškem daleč
največ starih sort, v trgovinah pa lahko
kupite predvsem sorti viljamovka in abate
fetel. Popoln nesmisel je, da v svetovni pridelavi hrušk zavzema viljamovka čez devetdeset odstotkov, saj v različnih okoljih ne
more enako dobro uspevati. Že goriški sadjarski strokovnjak )van Bolle je zapisal, da
ista sorta češnje daje povsem drugačne
rezultate, če jo namesto v lapornatih Brdih
sadimo v peščenih tleh spodnje Vipavske
doline.
Tudi ljubiteljski sadjarji, ki jih je pri nas še
vedno veliko, se pogosto navdušujejo za
eksotično sadje. Aronija, goji jagode, ameriške borovnice … naj bi bile vir antioksidantov in vitaminov. Ali po tvojem mnenju
drži, da je to sadje bolj zdravo, kot je bilo
sadje naših prednikov?
Tudi mi gojimo aronijo, z ameriškimi borovnicami pa zaradi apnenčaste zemlje nimamo sreče. Menim, da gre predvsem za
modni trend, saj so ravno tako zdrave robidnice, ki jih ni treba škropiti in so izvrstne
presne, v mešani marmeladi ali kot preliv za
sladice. Enakovreden jim je rdeči ribez v
Avčah mu lepo pravimo ivanovo grozdjice ,
ki ima poleg antioksidantov še veliko pektina.
Marelica v sadovnjaku Pod skalco, foto: Zoran Božič
Raziskovali ste, katere sadne sorte so nekoč gojili na Goriškem. Katere ugotovitve
se ti zdijo zanimive?
Najbolj znane so prunele, olupljene, žveplane, na soncu sušene in pogačane češplje, ki
so jih v velikih količinah pridelovali v Brdih
in pošiljali po vsem svetu. Lupili in sušili so
jih tudi v Avčah. Sveže češnje so prodajali
celo v Sankt Peterburg, žveplane obeljene
pa v sodih pošiljali v Ameriko. (ruške štrnivke so sušili na soncu in pošiljali na Dunaj,
prav tako hruške funtarce, iz katerih so
dunajske gospodinje kuhale slastne kompote. Briški lokarji so prihajali na tržnice v
Celovcu in Gradcu. )z budanjskih marelic so
delali marmelado za trojanske krofe. Sušili
so češnje, slive, hruške, ige in jabolka, pa
tudi breskve: polovičke in narezane na trakove.
V raziskavo ste vključili tudi pridelavo sadja v Avčah. Katera sadna drevesa so bila tu
v preteklosti najbolj razširjena? Kako so to
sadje predelovali in shranjevali?
Največ je bilo sliv, hrušk, jablan in češenj.
Od hrušk naj omenim zgodnji sorti fermentinko in igovko, srednjo vrtolanko v Avčah
ji sicer rečejo brtljanka in pozni pastorjevko in vahtenco. Fermentinka je ena najbolj aromatičnih hrušk, pastorjevka pa je
omedena odlična za sušenje. Vahtenca ima
podobno zrnasto strukturo kot pituralka ali
francoska sorta martin sec in je odlična za
kuhanje in pečenje. Najbolj znani jablani sta
Perigi – igovka, foto: Gregor Božič
bili sevka in dunajca. V slednjo je priletel
znani avški meteorit. Posebnost je izjemno
sladka češnja bela dreža dve drevesi sta še
vedno ob cesti v bližini avškega pokopališča . S svežimi ali suhimi drežami so namesto z rozinami sladkali močnik. V Avčah je
bilo še po drugi svetovni vojni več zidanih
sušilnic, imenovanih pajštvo. Češplje ter
jabolčne in hruškove krhlje so sušili na lesah, ki so jih za več ur izpostavili dimu. Najraje so uporabljali bukova drva. Olupljene
češplje, češnje in ige pa so žveplali in sušili
na soncu.
Katere sadne sorte so pri nas zelo ogrožene? Zakaj?
Nekatere stare sorte so se že izgubile, čeprav jih poznamo po opisih v sadjarski literaturi ali po pripovedovanju domačinov.
Takšna sorta so npr. hruške štrnivke. Najslabše je z breskvami, ki nimajo dolge življenjske dobe in so nekatere stare sorte,
… nadaljevanje s prejšnje strani
npr. kadona, mohorka in masasana, samo
še spomin. Bolje je s sortami soča, pi , pi
, triunf liš in triunf kosmat, ki so jih pred
desetletji vzgojili v italijanskem sadjarskem
inštitutu v Podgori.
Meniš, da je gojenje avtohtonih sadnih
sort primerno le za ljubiteljske sadjarje ali
vidiš v tem tudi možnost trženja?
Vsekakor je najbolj primerno za ljubiteljske
sadjarje, ki hočejo uživati čimbolj zdravo in
okusno sadje, pridelano v domačem sadovnjaku. Nekatere sorte so za trženje manj
primerne, predvsem zaradi manjše debeline plodov, izmenične rodnosti ali problemov s skladiščenjem. Pa tudi tukaj se interes in zavest potrošnikov spreminjata,
tako da sem prepričan, da je predvsem
ekološko pridelano avtohtono sadje tržno
zelo perspektivno. Tudi drevesnica s sadikami starih sort bi lepo uspevala.
Sadovnjak Pod skalco naj bi bil neke vrste
genetska banka. Katere so njegove posebnosti? Kakšne načrte imate?
Visokodebelni terasasti sadovnjak leži na
začetku Kojskega v smeri Svete Gore. Na
površini skoraj pol hektarja je trenutno
zasajenih
dreves, starih od dveh do
sedemdeset let. Zdaj imamo petdeset tujih
in devetdeset domačih sort češenj, marelic, hrušk, ig, breskev, sliv in jablan, poleg
tega pa še orehe, mandljevca, granatovce
in dve sorti drena. Največ je hrušk, najmanj
pa sliv in breskev. Vsako drevo je opremljeno z lično leseno tablico, na kateri so podatki o sorti in njenem izvoru. Gnojimo
izključno s hlevskim gnojem, škropimo pa
samo z bordojsko brozgo, zeleno galico in
propolisom. Sadovnjak je odprt za javnost
seveda po predhodni najavi , vsak zainteresiran ljubitelj, ki sam poskrbi za podlage,
pa avgusta ali januarja brezplačno dobi
cepiče. Ko bomo imeli viške pridelave, bo
možno tudi kaj kupiti.
sta zlatnik za prvo mesto osvojila dva Kanalca: Franc Vuga, po domače Črnč, nekdanji graščinski upravnik in lastnik sadovnjaka V Dragi, in Štefan Vidič iz Kanala .
Avtor poročila Ernest Klavžar je o velikih
možnostih območja zapisal tole: »Kanalski
okraj pripada po svojih podnebnih razmerah, po svojih legah in po sedanji dejanski
sadjereji bliže Brdom in sploh goriški okolici nego gorski pokrajini. Na Kanalskem
uspevajo zraven najinejših breskev, marelic, smokev in sliv prav posebno hruške
najplemenitejših vrst in seveda tudi jabolka, od najizbornejših do priprostih domačih.«
Res se je v zadnjem stoletju zaradi zaraščanja travnikov in pašnikov ter akumulacijskih jezer spremenila mikroklima, ampak
menim, da ima Kanalsko še vedno možnosti za pridelavo kakovostnega sadja, predvsem za domače potrebe. Pa tudi turisti bi
z veseljem okusili stare sadne sorte, sveže,
posušene ali predelane v marmelade, kompote in podobno. Seveda pa je pred tem
treba doseči, da cementarna v Anhovem
preneha z vsakodnevnim onesnaževanjem
okolja.
Demografski podatki,
ki nas lahko skrbijo
)rena (očevar Križnič
Občina Kanal ob Soči sodi med srednje
velike občine v Sloveniji. Smo del goriške
regije, za katero velja, da je regija s povprečno boljšim življenjskim standardom
in daljšo življenjsko dobo prebivalcev.
Žal podatki zadnjih let v naši občini kažejo drugačno sliko.
Po podatkih statističnega urada RS
Slovenije je občina Kanal ob Soči četrta
med vsemi slovenskimi občinami po negativnem selitvenem prirastu število
tistih, ki so se iz občine odselili v primerjavi s številom tistih, ki so se vanjo priselili, na
prebivalcev med letoma
in
. Selitveni prirast je povprečno v zadnjih šestih letih – ,84.
Povprečna starost prebivalcev v naši
občini je bila v letu
44,8 let, kar pomeni, da sodimo med občine z nizkim
deležem mladega prebivalstva. Število
prebivalcev občine Kanal se v zadnjem
času zelo zmanjšuje. Leta
8 nas je
bilo 8 8, leta
, leta
,
za zadnje četrtletje
pa najdemo
podatek, da nas prebiva v občini Kanal le
še 484. V lanskem letu se je rodilo
otrok, manj kot eno leto starosti je namreč po podatkih statističnega urada ob
koncu leta
imelo v kanalski občini
dečkov in deklic.
)n še najbolj zaskrbljujoč podatek:
v primerjavi s sosednjimi občinami v naši
občini umre veliko mlajših od let.
Podatke zbrala: )rena (očevar Križnič
Soška dolina, vir: T)C Kanal
Leto
Ka al
Brda
,
,
Tol i
No a Gori a
,
,
,
,
,
,
V Brdih so ljudje nekako bolj podjetni,
znajo reklamirati svoje sočne briške češnje, marelice, breskve, vino, v zadnjem
času oljke … Pri nas pa smo nekako brez
idej. Ali imamo tudi mi kaj posebnega, kar
bi lahko ponudili kupcem kot našo veliko
priložnost?
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
Za pogled v prihodnost se je treba ozreti v
preteklost. Že v času Avstro-Ogrske je bila
v Kanalu drevesnica, saj je imela spodnja
Soška dolina izjemne pogoje za razvoj sadjarstva. Leta
je bila na Mostu na Soči
znamenita sadjarska razstava, na kateri
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
,
Primerjava odstotka umrlih pod
let starosti med občinami. Vir: Statistični urad RS