Da bi vsaj v obrisih ugotovili, katere sadne sorte so na Goriškem obstajale in kje se nahajajo drevesa z uporabnimi cepiči različnih starih sort, smo v letih 2012 in 2013 izvedli pilotno terensko raziskavo, ki naj bi dala približno sliko...
moreDa bi vsaj v obrisih ugotovili, katere sadne sorte so na Goriškem obstajale in kje se nahajajo drevesa z uporabnimi cepiči različnih starih sort, smo v letih 2012 in 2013 izvedli pilotno terensko raziskavo, ki naj bi dala približno sliko stanja in bila tudi podlaga za bolj sistematične in obširnejše nadaljnje raziskave. Prvi del terenske raziskave je potekal individualno, in sicer najprej s preučevanjem tuje in slovenske (predvsem starejše) literature, potem pa z obiskovanjem posameznih vasi, iskanjem informatorjev in opazovanjem starih sadovnjakov. Predvsem nekateri starejši sadjarji so bili dragocen vir podatkov, ki so omogočali širjenje kroga informatorjev, preverjanje že dobljenih informacij o starih sadnih sortah, njihovih značilnostih in možnostih uporabe, predvsem pa tudi nabiranje cepičev za vzgojo dreves v matičnem sadovnjaku. Pri drugem delu terenske raziskave so sodelovali predvsem dijaki Biotehnične šole iz Šempetra pri Novi Gorici, Škofijske gimnazije iz Vipave in Srednje ekonomske in trgovske šole iz Nove Gorice, njim pa se je pridružilo še nekaj posameznikov. Naloga popisovalcev je bila, da v posamezni vasi poiščejo starejšega informatorja, poznavalca starih sort, skupaj z njim izpolnijo vprašalnik in ga v določenem roku oddajo svojemu učitelju. Informacije o starih sadnih sortah so bile zbrane v naslednjih petdesetih naseljih (največ iz Goriških Brd in Vipavske doline) Sledila je analiza, ki je prinesla zanimivo sliko ohranjenosti in nekdanje razprostranjenosti starih sort na Goriškem. Najprej se je pokazalo, da ima lahko ista sadna sorta več različnih imen (npr. pastorjevka ali rončarca ali zimka), isto ime pa ne pomeni nujno tudi iste sorte. V Brdih so npr. uspevale štrnivke, rdeče-rumene drobnejše jesenske hruške, ki so jih sušili na soncu in izvažali celo na Dunaj, vendar so se z leti izgubile. Štrnivka je bila po popisu najdena tudi v Čadrgu, in sicer gre za staro drevo, ki pa ima drobne zeleno-rumene poletne hruške, podobne tepkam. Šele dodatna terenska raziskava, pri kateri bi si v vseh obdelanih naseljih ogledali posamezna drevesa in preučili njihove sadeže, bi omogočila zanesljivo določiti različna poimenovanja za isto sadno sorto. Največ starih sort smo našli pri hruškah (okoli devetdeset), jablanah (okoli petdeset), češnjah (okoli petintrideset), figah (okoli trideset) in breskvah (okoli petindvajset). Našli smo še okoli petnajst sort sliv in le osem sort marelic. Te razlike v številu sort so razumljive, in sicer zato, ker so sveže in posušene hruške nekoč gotovo predstavljale najpomembnješe prehransko dopolnilo, ker so sorte hrušk po času zrelosti razporejene od zgodnjih poletnih do poznih jesenskih in ker hruškova drevesa lahko dosežejo zelo visoko starost. Podobno je pričakovano veliko število sort jablan, čeprav se ta po življenjski dobi dreves ne morejo meriti s hruškami. Po drugi strani so češnje po času dozorevanja omejene na dober mesec, drevesa marelic in breskev pa propadejo že po nekaj desetletjih.