STARE SADNE SORTE NA GORIŠKEM
I. IN 2. ZVEZEK
ZGODNJE IN POLETNE SORTE
KAZALO
7
STARE SADNE SORTE NA GORIŠKEM
Skoraj pozabljeno bogastvo
21
B R U N U P O D V E R Š I Č U
V spomin
I N T E R V J U Z B R U N O M P O D V E R Š I Č E M
37
PRO SPECIE RARA
Zgled ohranjanja biotske raznovrstnosti
47
IZBOR SADNIH SORT
Zgodnje in poletne sorte
51
67
79
97
105
Č E Š N J E
MARELICE
HRUŠKE
BRESKVE
DREN
STARE SADNE SORTE NA GORIŠKEM
Skoraj pozabljeno bogastvo
G R E G O R B O Ž I Č
N
ekoč je bil škorš razširjen po vsej Goriški. V goriških
brajdah so ta mogočna drevesa nudila prijetno senco
in pozno jeseni svoje sladke sadeže. Starejši prebivalci
Goriške so vedeli, da je škorš koristen, ker v vsaki brajdi
iz sadovnjaka odganja nadležni mrčes.
V Seniku v Goriških Brdih pa so vedeli o tem sadju
povedati še kaj več. Na primer to, da so pod škorši nekoč živeli veliki
in debeli kačoni, ki so se kot gosenice premikali s stotimi nogami, na
glavi pa so nosili velik zlati rog. Komur se je posrečilo ta rog odbiti,
je obogatel, kačon pa se je tedaj spremenil v štrik, ki se ga ni bilo dobro dotikati, ker je prinašal nesrečo. Kdor je želel kačonu sneti rog,
se je moral naprej posvetovati s štrijami, nato pa je moral stopiti do
kovača, da mu je ta po meri skoval primerno sabljo. Ker je bilo takih,
ki so hoteli na hitro obogateti, več kot kačonov, so vse kačone kmalu pokončali in jih danes pod škorši ni več. Stoji pa še zmeraj nekaj
bogatih hiš, ki so jih sezidali s kačonovim zlatom. A sreča se teh hiš
izogiba, saj kačon njihovim stanovalcem tudi mrtev ne da miru. Prav
zaradi kačonove moči pa je škoršev les najtrši les na svetu – v tem mu
je podoben samo še drenov grm.
V drugi polovici 20. stoletja so po goriških brajdah rili buldožerji
in pripravljali terase za monokulturo trte. Večina stoletnih škoršev je
bila takrat izruvana, obenem pa je ostalo v pokrajini malo ljudi, ki
so vedeli, da velja skoršev les zaradi svoje trdnosti in počasne rasti za
enega najbolj cenjenih in najdražjih na svetu. Zaradi navdušenja nad
9
novim, mestnim načinom življenja, ki je vplival tudi na njihov odnos
do narave, so ljudje v nekaj desetletjih pozabili, da so bili iz škorševega
lesa narejeni najtrši deli mizarskih miz, ki so si jo lahko od nekdaj
privoščili le najbogatejši mizarji. Tudi leseni vijaki v vinskih prešah so
bili izdelani iz škorševega lesa, zaradi česar se je nekoč reklo, da je v
vinu vedno nekaj kačona. Izgubilo pa se je tudi nekdaj splošno vedenje o škorševih sadežih, ki so jih pri nas nekoč jedli reveži, groje pa so
iz njih kuhali najbolj cenjeno žganje. Na italijanski strani so škorševe
sadeže v velikih količinah prodajali v Nemčijo, kjer so z njim izboljšali
jabolčno vino, še danes pa v Italiji pripravljajo izvrsten škoršev liker
sorbolino.
V nekaj letih raziskovanja starih sadnih sort na Goriškem sem
slišal veliko podobnih ljudskih pripovedi o različnih vrstah sadja. Ko je
bilo zgodb preveč, da bi jih vse obdržal v spominu, sem začel nekatere
od njih zapisovati in čez čas zbral pravo majhno zbirko najrazličnejših
zgodb in spominov: lepih, kakršen je na primer spomin na veliko
hruškovo drevo, ki je s svojim enoletnim pridelkom poplačala šolanje
enega od članov družine, ali na češnjo, ki jo je družina posadila ob
rojstvu prvorojenca, pa tudi bridkih, kot denimo tisti o jablani, ki
so jo svojci umrlemu v čast posadili na mestu, kjer je padel. Vsem
zapisanim zgodbam in spominom je skupno nekdaj splošno sprejeto
vedenje o tem, da vse, kar je dobrega in lepega, potrebuje svoj čas.
Zato so ljudje sadno drevje in trte sadili za svoje otroke, oljke za svoje
vnuke, škorše pa za vse prihodnje rodove. Na tak način je vsako drevo
dobilo svoj pomen, živelo je z družino oziroma vaško skupnostjo in
nemalokrat preživelo več rodov.
Pobuda, ki je nastala na podlagi zanimanja za stare sadne sorte
v Goriški regiji in ob zavedanju vrednosti, ki jo je sadje nekoč imelo za tukajšnje prebivalce, je v začetku leta 2012 na javnem razpisu
med več kot 200 prijavljenimi predlogi pridobila inančno podporo
Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji. S pomočjo donacije se
je v marcu 2012 začel izvajati intenziven leto in pol trajajoč projekt z
10
naslovom Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji:
možnosti rabe in trženja – prispevek k odgovornemu regionalnemu gospodarstvu. Večletno raziskovanje pomena in vrednosti dolge sadjarske
tradicije mediteranske Slovenije je s tem pridobilo uradno potrditev
ter konkretni izvedbeni okvir.
V okviru projekta smo se lotili ponovnega odkrivanja preživelih
sort iz bogatih spominov prebivalcev Goriške, sort, ki se jih danes
predvsem starejši ljudje spomnijo še iz svojega otroštva. Iskali smo sorte, katerih primerki so se z leti zaradi spreminjanja sadjarskih usmeritev skoraj povsem izgubili, a je pri starejših prebivalcih Goriške še
ohranjen spomin nanje in na njihovo vrednost. Brez tega spomina bi
bila večina sadnih sort, ki so nekoč pomembno oblikovale življenje v
regiji, izgubljenih.
Kmetje so nekdaj zelo dobro poznali različne sorte sadnih dreves.
Vedeli so, kateri sadež ima boljši okus, kateri bolj diši in kdaj ga je
najbolje obirati, kateri je boljši za pečenje, kateri za kuhanje, kateri se
po obiranju obdrži in koliko časa, kateremu ustrezajo bogata, kateremu revna tla in podobno. Vse te lastnosti so upoštevali pri sajenju in
jih tudi cenili, saj so ti sadeži še zlasti pozimi mnogokrat predstavljali
glavni vir preživetja, obenem pa so izboljšali vsakdanje življenje. V
splošnem pomanjkanju je sadje nekdaj pomenilo razkošje. Če se je
izgubil namen uporabe sadeža, se je s tem velikokrat izgubilo bistvo
njegove vrednosti.
Goriška ima izjemne podnebne pogoje za sadjarstvo in prav sadjarstvo je bilo do druge svetovne vojne poleg vinogradništva ena
pomembnejših kmetijskih panog pokrajine, za precejšen del prebivastva pa poglavitni vir preživetja. Z leti so se sadne sorte, avtohtone in prinesene iz drugih krajev, prilagajale posebnostim goriškega
alpsko-sredozemskega podnebja. Na tak način so nastali različni
lokalni ekotipi sadja, ki v teh pedoklimatskih pogojih dobro uspevajo, so v precejšnji meri odporni proti boleznim in imajo odlične
organoleptične lastnosti.
11
V pričujočih dveh dvojnih številkah publikacije o starih sadnih
sortah v Goriški regiji bomo skušali predstaviti samo delček te bogate
kulturne tradicije. Publikacija je namenjena ljubiteljskim sadjarjem
in širši zainteresirani javnosti. Slovenska in še prav posebej primorska
posebnost je ta, da ima veliko število prebivalcev v lasti vsaj manjšo
površino obdelovalne zemlje. To je privilegij, ki v mnogih drugih
evropskih državah in zlasti v velikih mestih nikakor ni samoumeven.
Za take domače sadovnjake so zaradi odpornosti proti škodljivcem,
sorazmerno nezahtevne vzgoje in okusnih plodov posebej primerne
stare lokalne sorte. Ljubiteljskemu sadjarju se ni potrebno prilagajati
nemalokrat nesmiselnim pravilom tržišča, ki med vsemi lastnostmi
prav okus velikokrat obravnavajo kot postransko merilo, v ospredju
pa so zahteve glede količine, velikosti in videza sadja. Zato si pridelovalec lahko posadi sadno drevje glede na svoj okus in glede na interes
oziroma možnosti predelave (marmelade, sokovi, sušenje ipd.). Ljubiteljski sadjar, ki se sam oskrbuje s sadjem, ne potrebuje velike količine
ene vrste sadja, zato si lahko privošči zasaditev pisanega sadovnjaka z
različnimi sortami, ki bodo rodile v različnih obdobjih in bodo razveseljevale družino v celotnem obdobju dozorevanja: na mizi bo različno
sadje, od prvomajskih češenj do poznih sort jabolk in hrušk, ki se
dobro skladiščijo in počakajo v mrzli kleti do začetka pomladi.
Da bi si ljubiteljski sadjar zmogel urediti svoj lastni sadovnjak in
si z njim zagotoviti vsaj delno samooskrbo s sadjem, je poznavanje lastnosti različnih sort in možnosti njihove uporabe in predelave bistvenega pomena. Na kakšen način obirati različne sorte? Kdaj so najboljše za
uživanje? Ali so primernejše za takojšnjo, sprotno rabo ali za predelavo?
Se dobro skladiščijo? So primerne za sušenje ali so boljše za sok? So
dobre pečene ali kuhane v kompotu izrazijo najboljšo aromo? Vse te
lastnosti so bile včasih goriškim kmetom dobro znane. Nekateri med
njimi so s skrbnim odnosom do tradicije svoje najljubše sorte ohranili
do današnjih dni. V predstavitvah nekaterih danes skoraj že pozabljenih sort bomo skušali na nekatera od teh vprašanj ponuditi odgovore.
14
Poziv k pridelavi starih sort po drugi strani ne naslavlja samo ljubiteljskih sadjarjev. Projekt namreč opozarja na neizkoriščene razvojne
možnosti posebnega dela živilske industrije, ki se je v zadnjih letih v
Evropi močno razširil in uveljavil, to je industrije z ekološko pridelanim sadjem lokalnega izvora. V času, ko velika podjetja, ki se ukvarjajo z odkupom in prodajo oziroma predelavo sadja, propadajo ali pa
slepo sledijo neizprosni tržni logiki, kjer je tudi na račun absurdnih
ponudb glavno merilo postala najnižja možna odkupna cena, je potrebno razmisliti o novi, dopolnilni vrsti izdelkov, prijaznejši tako do
lokalnega pridelovalca kakor tudi do potrošnika.
Tržnice, katerih kultura je v Sloveniji sicer manj razvita kot npr.
v Italiji, Franciji ali Švici, so najbolj osnovni in najučinkovitejši način
prodaje svežega lokalnega sadja. Za učinkovito delovanje potrebujejo
ozaveščenega kupca, ki se raje kot v trgovski center odpravi na pisano
lokalno tržnico, ter lokalne pridelovalce in predelovalce, ki pridelajo
sadje oziroma ga predelajo v pristne domače izdelke iz lokalnih sort.
Tržnice dejansko predstavljajo alternativo izdelkom iz supermarketov
– še zlasti v primeru svežega sadja, ki kupca doseže šele po tem, ko je
bilo obrano nezrelo in naredilo dolgo in v marsičem nesmiselno pot iz
nasadov v oddaljenih krajih sveta.
V nekaterih evropskih državah je lokalnim izdelkom, predvsem
svežemu in predelanemu sadju in zelenjavi že uspelo prodreti na police
večjih trgovskih verig v državi. Švicarski organizaciji ProSpecieRara, ki
jo podrobno predstavljamo v pričujoči številki, je na primer uspelo,
da je v vsakem supermarketu v regiji vedno prisoten izdelek iz neposredne bližine, kar omogoča hitro dostavo in učinkovit dostop lokalnih
pridelovalcev do državnega trga. Vsa pridelava je ekološka, pri čemer
ne gre samo za ekonomsko spodbudo pridelovalca, temveč za zahtevo
zavednih kupcev, ki želijo ohraniti svoje bivalno okolje zdravo, raznovrstno in naravno bogato. ProSpecieRara deluje na več področjih
hkrati, od sadjarstva in poljedeljstva do ohranjanja avtohtonih pasem
živine in tradicionalnih načinov obdelovanja zemlje, skratka, do obli15
kovanja prostora v sožitju z naravo. Organizacija inancira svoje delovanje pretežno s prispevki članov, ki jih je vsako leto več. Ko smo odgovorne pri ProSpecieRara vprašali, kako jim je uspelo izpeljati tako
obsežen projekt in pri ljudeh ponovno vzpostaviti zanimanje za stare
sorte sadja in zelenjave, so nam odgovorili: »Samo z okusom.« Posebni
okus sadežev je bil najpomembnejši dejavnik, ki je ljudi prepričal v to,
da je vlaganje v lokalno pridelano sadje in zelenjavo smiselno; da so
lokalni pridelki tisto bogastvo, ki ga ne smejo izgubiti.
Goriška ima izjemne naravne danosti, da se priključi temu in
nekaterim drugim pozitivnim zgledom in ob ustrezni dolgoročni viziji
oblikuje novo lokalno sadjarsko politiko. Z upoštevanjem geografskih
posebnosti in premišljenim izkoriščanjem le-teh bi bilo mogoče ustvariti dobre delovne pogoje in nova delovna mesta. Na tak način bi se
bilo mogoče vsaj deloma upreti trenutni krizi in splošni apatiji, ki
vlada na Goriškem, v Sloveniji in celotni južni Evropi in ki spodbuja
mlade prebivalce k mislim o izselitvi v tuje, tudi zelo oddaljene kraje. Idealni pogoji za sadjarstvo in posebne, okusne sorte sadja nam
omogočajo, da bi goriško sadje v krajih, ki takšnih pogojev ne premorejo, tržili kot izdelek z dodatno vrednostjo.
Na tak način bi podobno kot pred stotimi leti, ko so goriške
prunele kot vrhunski, luksuzni izdelek po visoki ceni prodajali na
Dunaj, vzpostavili prepoznavno blagovno znamko sadja iz Goriške.
Morda vendarle še ni prepozno, da se ponovno naučimo ceniti to, kar
je v naši pokrajini posebnega in vrednega, in da tega ne le ohranimo,
ampak razvijemo do te stopnje, da bi lahko postali zgled in navdih
širšemu krogu ljudi in različnim starostnim skupinam.
17
B R U N U P O D V E R Š I Č U
V spomin
B
runo Podveršič se je rodil leta 1926 v Gorici. Šolal se
je v Števerjanu in Dolnjem Cerovem, nato pa na gimnaziji in liceju v Gorici in Vidmu. Leta 1944 je po nalogu takratnih partizanskih oblasti postavil slovensko
šolo v Števerjanu. Do leta 1955 je poučeval na osnovnih
šolah v Višnjeviku in Golem Brdu. Nato je do leta 1969
služboval na občini Dobrovo, kasneje pa je deloval še v trgovskem
podjetju Brda ter v stanovanjskem podjetju občine Nova Gorica.
Leta 1990 je bil na prvih povojnih demokratičnih volitvah izvoljen za poslanca v Zbor občin Skupščine Republike Slovenije. Bruno
Podveršič se je vse življenje trudil za materialni in duhovni napredek
ter za ohranitev bogate kulturne dediščine v rodnih Goriških Brdih.
Leta 1978 je zasadil prvi oljčnik na tem območju, dvajset let kasneje pa
je ustanovil Društvo oljkarjev Brda. Bruno Podveršič je najzaslužnejši
za to, da se je kultura gojenja oljk po letu 1929 vrnila na Goriško.
Januarja 2013 se je po dolgotrajni bolezni poslovil.
Bruno Podveršič, ki smo ga spoznali med raziskovanji Goriške,
njenih prebivalcev in njenih naravnih vrednot, je eden glavnih pobudnikov za to, da je iz naše radovednosti in začetnega ljubiteljskega zanimanja za stare sadne sorte nastal projekt Rehabilitacija starih
in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji. Bruno je bil med pripravo
projekta naš najbolj dragoceni vir informacij, hkrati pa je bil projektu
s spodbudami in vsebinskimi usmeritvami navdihujoč in srčen podpornik. Bil je vzor predanosti zemlji in njenim sadovom. Vsak obisk
22
na njegovi domačiji v Gradnem, od koder smo se vračali bogatejši za
nova spoznanja, je bil izjemno doživetje.
O velikem eruditu Brunu Podveršiču iz Gradnega, ki je poznal
zgodovino Goriške in predvsem rodnih Brd do zadnje potankosti, je
bilo napisanega in povedanega veliko, a vendar ne dovolj. V svojih poznih letih je kulturno in naravno dediščino goriških krajev skušal ohranjati načrtno in z mislijo na prihajajoče rodove. Za njim so ostali številni
zapisi in razmišljanja, ki bi jih bilo vredno urediti in izdati.
Nekaj mesecev pred njegovo smrtjo smo z njim v Gradnem opravili daljši intervju. Z objavo le-tega začenjamo našo zgodbo, ustvarjalni družbeni in naravovarstveni poskus, s katerim smo si zadali vzpostaviti temelje za ohranitev in razširitev gojenja starih sort sadja na
Goriškem. Obenem s tem Brunu izkazujemo hvaležnost in globoko
spoštovanje.
23
I N T E R V J U Z B R U N O M P O D V E R Š I Č E M
Kakšne spomine imate na sadjarstvo in na trg s sadjem, kakor je
nekoč potekal v Brdih?
Iz otroških let so mi v spominu najbolj ostale češnje. Zelo dobro
se spominjam, kako so briške ženske zgodaj zjutraj na glavi nosile
zvrhane koše sveže obranih češenj na trg v Gorico. Sadje je bilo nekoč
najpomembnejši vir preživetja briškega kmeta, še prav posebej pod
avstrijskim cesarstvom, ko se je s sadjem začelo resneje trgovati. Ni
uspeval samo trg s svežim sadjem, ampak se je razvila tudi prodaja
predelanega, posušenega sadja.
Brda so bila tedaj kot južnosredozemski del države privilegirana
pokrajina, ki niti ni zmogla pridelati toliko sadja, vina in vrtnin, da
bi zadostila potrebam srednjeevropskega kontinentalnega cesarstva.
Trdim, da je bila posebno od odprtja bohinjske železnice leta 1906 do
začetka soške fronte leta 1915 za Brda zlata doba.
25
Znano je, da se je pred prvo svetovno vojno briško suho sadje dobro
prodajalo na trgih v tujini, posebej na Dunaju. Zakaj je bilo sadje iz
Brd med vsemi drugimi pridelovalci tako cenjeno?
Suhe ige, ki so prihajale na srednjeevropske oziroma avstrijske
trge iz sredozemskih dežel, npr. Sicilije, Grčije in Turčije, so bile naravno suhe. Zaradi sušnega podnebja brez dežja so se posušile na drevesu in suhe odpadle. Ni bilo treba drugega, kot jih pobrati in poslati
na trg. Vendar so bile te sredozemske ige presušene, manjkala jim je
potrebna sočnost.
Brici, ki so postajali vse večji predelovalci sadja, so zaradi vse
večjega povpraševanja tudi sami začeli sušiti sadje, vendar pa niso
sušili samo ig, ampak tudi in predvsem češplje, v manjši meri pa še
domače breskve kadone, hruške štrnivke in češnje karnjevke. Ker klima v Brdih ni tako suha, kot je v ožjem Sredozemlju, so morali Brici
seveda iznajti posebne postopke za sušenje. Ti postopki so zahtevali
določeno delo in sušenje je bilo uspešno, če je bilo vreme suho in
sončno. Suho sadje, narejeno po teh postopkih, je ohranilo sočnost in
s tem višjo kakovost.
Tržišče se je zmeraj bolj širilo in povpraševanje po briškem suhem
sadju je bilo vse večje. Kako so briški sadjarji zmogli zadostiti potrebam trga?
Vedno večje povpraševanje po svežem in suhem sadju je sililo
Brice k vse intenzivnejšemu sajenju različnih vrst sadja, k širjenju izbora in iskanju čim bolj zgodnjih sort. Poudarjene mikroklimatske
razlike in različna nadmorska višina na srečo v Brdih omogočajo sajenje tako zgodnjih kakor tudi poznejših sort sadja. V Cerovem ali
Gradnem npr. uspevajo najzgodnejše sorte češenj, na Vrhovlju, ki leži
dvesto metrov više, pa najpoznejše.
V zavetnih in sončnih legah so Brici grah sejali že februarja.
Take »prvence« so bližnji trgi nestrpno pričakovali in dobro plačali.
Gospodinja je lahko odnesla na bližnji trg v Gorico, Krmin ali Čedad
26
že zelo majhno količino češenj prvačenk in zanjo dobila izdatno vsoto
denarja. Ceste so bile zelo slabe, zato je bila važna bližina trga, saj
so sadje v glavnem nosili: iz zgornjih in vzhodnih Brd v Gorico, iz
spodnjih in južnih v Krmin, iz zahodnih pa v Čedad.
Rekli ste, da so največ posušili suhih sliv, čeprav so danes Brda bolj
znana po češnjah, marelicah in breskvah?
Najbolj cenjeno suho sadje so bile olupljene suhe slive – prunele.
Ko je briškim sadjarjem zmanjkalo zalog sliv, so jih začeli kupovati
drugje, v Istri in celo na Kranjskem, v Beli krajini in na Bizeljskem.
Najprej pa so pokupili ročinjske slive. Ročinj je še pod vplivom sredozemskega podnebja, ki se zapre v Doblarju, in na njegovem jugovzodnem pobočju so podobno kot v Brdih zeleneli vinogradi in uspevale
so vse vrste sadja. Kranjske oziroma belokranjske slive so dozorevale,
ko so bile briške, ročinjske in istrske že pobrane in posušene. Podjetni
Brici so odhajali v Belo krajino do Semiča, kjer je bilo največ sliv.
Ali so sadje potem pripeljali nazaj v Brda?
Ne, s sabo so peljali skupino pridnih “žaudarc”, briških in
benečanskih deklet, ki so slive znale lupiti. Olupljene slive so tam
tudi posušili in prodali trgovcem grosistom. Izplačali so lupilke, ki so
se peš vrnile domov, tako kot so peš prišle iz Brd do Semiča. O tem
mi je pripovedovala tudi moja “nona”, ki je večkrat naredila to pot.
Dekleta so hodila od vasi do vasi skozi notranjsko deželo, na bogatih
kmetijah so prosila za hrano in spala na senikih. Niso povsod, kjer so
prosila, tudi kaj dobila. Nekateri so jim dali kos črnega kruha, drugi
so jih odgnali kot nadležne laške pritepenke.
A so bila dekleta iznajdljiva. Eno so poslala v hišo prosit, drugi
dve sta se izmuznili v preddverje hlevov, kjer je bil vzidan velik kotel, v katerem so kuhali krompir, korenje in repo za prašiče. S temi
“dobrotami” so si napolnile žepe zase in za kompanijo. Ko so prišle
domov, so prinesle nazaj nedotaknjen zaslužek, obenem pa so pripo27
vedovale o dolgem potovanju, o čudežni deželi, kjer so vsi oblečeni
v belo in kjer možje nimajo srajce v “brgešah”, kot pri nas, ampak
povrhu.
Kako pa je potekalo lupljenje sliv?
Postopek je bil poseben in je zahteval določeno spretnost. Izurjene lupilke so olupile cel sadež z enim samim potegljajem nožiča, na
sadežu pa niso smele pustiti nobenega koščka olupka. Na olupljeni
slivi ni smela ostati niti ena “bolha”, saj bi ta v postopku sušenja plavo onesnažila olupljeni sadež. Olupke so dali v »plavnik«, kjer so jih
prevreli in pozimi iz te brozge skuhali žganje.
Na kakšen način so potem olupljene slive posušili?
Da so se slive obelile in se niso skisale, so jih morali okaditi z
žveplom. Na primernem sončnem kraju ob hiši so potem postavili
preprost lesen oder, po domače “rušt”, kamor so zjutraj znosili “picone” s sadjem. Zvečer, preden je sonce zašlo, so “picone” znosili pod
streho, ker bi jim nočna vlaga, megla ali rosa tako škodile, da bi se
iznakazile in ne bi bile več primerne za prodajo. Tiste slive, ki so bile
že primerno suhe, so zvečer prinesli v hišo in jih razsuli na veliko
mizo. Okrog so sedeli otroci, ki so posušene sadeže previdno odprli
na polovico in odstranili koščice. Slednje so spravili in jih v majhnih
količinah polagali v korito svinjam.
Odraslim je pripadlo zahtevnejše delo: suhe sadeže, ki so jim
otroci pravkar odstranili koščice, so združili po dva skupaj, poravnali
in zaokrožili kot majhno pogačico in jih nato s prsti stisnili oziroma “spenčali”. Na podoben način so sušili tudi ige rjave madone,
domače breskve kadone in hruške štrnivke. Breskve in ige so prav
tako kot češplje sploščili ročno. Za “penčanje” suhih hrušk, ki so bile
bolj trde, so imeli posebno pripravo, ročno stiskalnico: dve deščici z
ročajem, speti z mehkim usnjem. Hruško so stisnili, da je postala lep
zlatorumen hlebček.
28
Do zime je moralo biti posušeno sadje neprodušno zaprto v
lesenih zabojih, “kasonih”, da se ne bi presušilo. Ko so jih ob sv.
Miklavžu ali za božične praznike odprli in sadje razsuli, se je v nekaj
dneh dokončno posušilo in se na površju pokrilo z belo sladkorno
moko. Zlatorumeni, “cukreni” sadeži so bili že na oko slastni.
Kako pa so kmetje prodajali svoje pridelke?
Ženske so sadje nosile na glavi, v okrogli pleteni posodi z ravnim dnom, imenovani “češtelca”, “kaštelca” ali “pletenica”. Na glavi
je moral biti podložen “svitek”, saj je bilo v pletenici tudi do 40 kg
češenj. Tako so ženske po slabi cesti ali celo po strmi stezi nosile sadje več kilometrov daleč na trg, kjer so morale biti že ob zori, ker so
takrat prihajali trgovci na debelo. Postavile so se v vrsto, s košare, ki
so jo imele pred sabo, odgrnile en vogal prta, ki je pokrival češnje, in
čakale na kupca. Trgovec je prišel, pogledal sadje in ponudil ceno.
Če se je prodajalka strinjala, je kupec napisal listek s ceno, z njim
je kmetica odnesla sadje v trgovčevo odkupno postajo, vsula češnje na
kup, dobila plačilo in odšla. V odkupnih postajah so dninarke polnile
enotne posode za prevoz in v kratkem času je bilo sadje na železniški
postaji, od koder je potovalo za Celovec, Dunaj ali Solnograd. Trgovci na debelo v Gorici so bili Slovenci (Komjanc, Martelanc, Orel itd.),
v Krminu pa so odkupovali dunajski Židje.
Po letu 1918, ko so bila Brda priključena Italiji, so se razmere verjetno
spremenile?
Ko jih je z rapalsko pogodbo dokončno zasedla Italija, so Brda
naredila korak nazaj. Pokrajina je postala najsevernejši del nove
države, ki je povsem sredozemska, zato briški pridelki niso bili več
zanimivi. Brda so postajala revnejša in so začela z izseljevanjem izgubljati prebivalstvo. Tudi zaradi drugih vzrokov (narodnostno preganjanje, politično šikaniranje, nevzdržna davčna politika itd.) je postalo
preživetje na kmetiji težje, vendar še zmeraj možno.
30
Napredek pa je bil v tem, da so se s prihodom Italije močno
izboljšale briške ceste. Zato so Brici poskusili namesto “čestelce” na
glavi ali oprtnika na plečih sadje pripeljati na trg z vozom. In ko
so se ceste popolnoma zgladile, so začeli prevažati sadje s kolesom.
Na sprednjo stran kolesa so pritrdili neke vrste obešalnik, imenovan
“rušt”, na katerega so obesili dve okrogli “tamani”, dva koša, ki sta
nosila približno 50 kg sadja. Tako so bili lahko na trgu v Vidmu že
ob peti uri zjutraj.
Po drugi svetovni vojni so bila Brda najprej del cone A, ki so jo upravljali zavezniki. Ali se je trg s sadjem v tem času spremenil?
Zelo pomemben korak v razvoju trgovanja z briškim sadjem je
pomenil način, ki se je uveljavil v Brdih v času Zavezniške vojaške
uprave med junijem 1945 in septembrom 1947. V tem zelo kratkem
času so Brda doživela izreden gospodarski razvoj in imela napredno
politično ureditev, ker je ZVU slonela na demokratičnih temeljih in
je izključevala kakršnokoli prisilo. V tem povojnem času, ko se še
ni odprl širši medkrajevni trg, je obstajalo močno povpraševanje po
lokalnih prehrambenih artiklih in seveda tudi po briškem sadju.
Na razpolago je bilo veliko odsluženih vojaških zavezniških
kamionov. Podjetni trgovci na debelo, predvsem Furlani, so ob zelo
živahnih trgih v Gorici in Krminu prihajali na dom k briškim sadjarjem, sklenili z njimi ustno pogodbo o prodaji sadja po dnevni ceni
in ob sklenjenem dogovoru pustili pri sadjarju tehtnico. Ko je kmet
trgovcu povedal, da ima pripravljeno nabrano sadje, je trgovec prišel
zvečer s kamionom in nabrano stehtal, naložil, plačal in odpeljal.
So se po priključitvi Primorske k Jugoslaviji leta 1947 pogoji za pridelovanje in trženje sadja izboljšali?
S priključitvijo k socialistični Jugoslaviji smo spet prišli pod
politično in gospodarsko prisilo. Trgovino je prevzela država in preko
Nabavno-prodajnih zadrug (NAPROZA) odkupovala in razvažala
31
briško sadje. Novonastale zadruge so se po letu 1955 še nekaj časa
ukvarjale z odkupom sadja, čez čas pa je združena Kmetijska zadruga
odkup opustila. Briški kmetje so se začeli po letu 1963 množično zaposlovati v Salonitu, tovarni cementa, kar jim je prinašalo reden dohodek. Z zaslužkom so si kupili rabljen avto in začeli sami voziti sadje
na trge izven regije, v notranjost Slovenije in v hrvaško Primorje.
Takšno stanje traja vse do osamosvojitve Slovenije, ko se je nova
država nepremišljeno vključila v svetovni trg, ne da bi pred globalizacijo zavarovala lastno pridelavo in trgovske mreže. Ker se v Sloveniji
do sedaj še ni razvil srednji sloj trgovcev na debelo, se briški sadjarji
ne morejo vključiti v globalni trg, obenem pa niso sposobni ustvariti
svojega ekskluzivnega trga. V Sloveniji in s tem v Brdih se doslej ni
mogla razviti normalna trgovina, ker smo se po lastni odločitvi predali
tujim kapitalističnim trgovskim sistemom, ki so uničili domačo trgovino in s tem onemogočili tudi normalno pridelovanje briškega sadja.
Na kakšen način bi se po vašem mnenju moral organizirati lokalni
trg sadja?
Menim, da briški kmet ne bi smel biti obremenjen s celotnim
procesom, pridelavo in prodajo, ker tega ne zmore, še posebno, če
se mu je družina razpršila v iskanju drugih poklicev in zaposlitev.
V zahodni Evropi, tudi v našem neposrednem sosedstvu v Julijski
krajini, odlično delujejo nekateri zadružni sistemi odkupa, ki se je
v zadnji polovici stoletja svobodno in organizirano razvijal v skladu s poštenimi nameni ustanoviteljev. Pri nas je socializem sprevrgel
namen zadružništva v nepoštene politične namene in prevare, tako
da imamo danes velike ovire, ki zaenkrat ne dovoljujejo uveljavitve
novega zadružnega sistema.
Po drugi strani pa se še ni rodil na Goriškem, še manj pa v Brdih samostojen sposoben srednji sloj trgovcev grosistov, ki bi plasirali
briške pridelke na srednjeevropski trg, ki nas čaka, ker smo z njim
povezani že iz časov avstrijskega cesarstva.
32
Ob rojstvu samostojne Slovenije, ko je zadruga izgubila politične
pristojnosti in ekskluziven vpliv na razvoj kmetijstva, so se posamezni kooperanti osvobodili in ustanovili samostojne kmetije. Ob tej pozitivni spremembi pa je potrebno poudariti tudi dve skrajno negativni
posledici: nastale so samo vinarske kmetije – nastati bi namreč morale še predvsem sadjarske, poleg teh pa še živinorejske in poljedeljskovrtnarske. Nova država Slovenija pa ni imela toliko posluha in moči,
da bi z zakonom uredila pravni, ekonomski in socialni status kmetije
in ji dala lastnost pravne osebe v prometu.
Morda je iskati možnosti za rehabilitacijo vrednosti in pomena sadjarstva tudi v sodelovanju s turizmom?
Brda so območje, primerno za prehodni turizem, zato bi morali
tu obenem z ustreznim prikazom kulturne in naravne dediščine ustvarjati manjše gostinske lokale in butične trgovine, ki bi gostu nudile
domačo hrano in domače pridelke in izdelke skozi ves letni čas. Tako
na primer zelo uspešno deluje španski turizem, ki je s pomočjo države
prodrl tudi v najbolj zakotne vasi v Pirenejih.
Bistveno pa je to, da bi moral razvoj regije temeljiti na družinski
kmetiji, ki jo moramo varovati kot najžlahtnejše in najpomembnejše
delovno mesto. Ne smemo kar na pamet ponavljati, “da je briška kmetija majhna in razdrobljena in zato ne more uspevati”. To ni res! O
veliki, zaokroženi kmetiji lahko govorimo samo tam, kjer vlada monokultura: ali živinoreja ali poljedelstvo ali gozdarstvo ... Sredozemska kmetija je sama v sebi raznolika: ima sadovnjak, vinograd, njivo,
travnik, gozd – na različnih krajih in vrednostno različnih površinah.
Ravno raznolikost je velika prednost sredozemske kmetije.
33
PRO SPECIE RARA
Zgled ohranjanja biotske raznovrstnosti
P
ri snovanju projekta Rehabilitacija starih in avtohtonih
sadnih sort v Goriški regiji smo se glede strategij in aktivnosti zgledovali po organizaciji ProSpecieRara, švicarskem
skladu za kulturno in gensko raznolikost rastlin in živali.
Začetni cilj leta 1982 ustanovljenega neproitnega sklada
je bil zaščititi izumirajoče švicarske vrste kulturnih rastlin
in živalskih pasem.
TEMNE NAPOVEDI
Leta 1980 je poročilo o prihodnosti sveta he Global 2000, ki ga je
naročil ameriški predsednik Carter, po vsem svetu poskrbelo za precejšnje
razburjenje. Poročilo, ki so ga pripravili različni strokovnjaki pod vodstvom ameriškega Odbora za kvaliteto okolja, je med drugim opozarjalo na nevarnost enoličnosti človeške prehrane, ki naj bi v prihodnih
desetletjih močno narasla. Vse močnejši ekonomsko-politični pritiski
na večanje produktivnosti pridelave hrane naj bi spodbujali ohranjanje
samo nekaterih donosnejših sort in pasem, kar bi posledično nevarno
zmanjšalo genetsko raznolikost rastlin in živali ter povečalo tveganje za
križanje oz. parjenje med sorodnimi vrstami. Tak razvoj bi v prihodnosti na svetovni ravni resno ogrozil stabilnost oskrbe s hrano.
Skrb vzbujajoče poročilo, ki so ga še v istem letu prevedli v nemščino, je hitro doseglo Evropo in v Švici vzbudilo posebno pozornost.
39
Ljudje iz krogov švicarskega svetovnega sklada za naravo WWF se se
povezali v iniciativo, katere namen je bil ohranitev in zaščita genetske
in kulturnozgodovinske dediščine švicarskih kulturnih rastlin in pasem
domačih živali. 15. decembra 1982 je bil v vzhodnošvicarskem mestu
St. Gallen ustanovljen sklad ProSpecieRara.
Z A Č E T K I D E L O V A N J A S K L A D A
Iniciativa, združena v sklad, je nemudoma prešla od teorije
k dejanjem: na odročnih območjih so poiskali zadnje predstavnike
živalskih pasem, ki so bile povsem pozabljene ali za katere so menili,
da so že izumrle. Na tak način jim je uspelo rešiti nekatere od zadnjih
predstavnikov švicarskih avtohtonih pasem ovc in goveda. S pozivi
med prebivalstvom so obenem začeli zbrati primerke domačih sort
zelenjave in drugih kmetijskih rastlin, leta 1985 pa so svojo dejavnost
razširili še na področje sadja. Vse to se je dogajalo v času, ko pojem
»biotska raznovrstnost« še ni bil docela uveljavljen v znanosti, kar pomeni, da so bili v ProSpecieRara neke vrste pionirji.
Deset let po ustanovitvi sklada je v Riu de Janeiru 187 držav sveta
podpisalo konvencijo o biotski raznovrstnosti. Države podpisnice so
se v konvenciji zavezale k ohranjanju raznolikosti vrst za bodoče generacije v svojih državah. Nacionalno koordinacijo ukrepov za ohranitev vrst, ki so izhajali iz te konvencije, je Švica leta 1998 prenesla na
Komisijo za ohranitev raznolikosti kulturnih rastlin (SKEK), katere
ustanovitveni član je bil med drugim tudi sklad ProSpecieRara.
U S P E Š N O P O V E Z O VA N J E S PA RT N E R J I
Naslednji pomembni mejnik je sklad ProSpecieRara postavil
leta 1999, ko je sklenil partnerstvo z velikim švicarskim trgovskim
40
podjetjem Coop. V tem primeru že od vsega začetka partnerstvo ni
temeljilo samo na inančnih učinkih, ampak ga je določala jasna vizija
ponovno vpeljati stare in lokalne sorte sadja in zelenjave na prodajne
police največjega švicarskega prodajalca.
Domače živali in kulturne rastline se namreč ohranjajo in pridelujejo v zadostnem obsegu samo, če obstaja tudi povpraševanje s
strani potrošnikov. Da so izdelki ProSpecieRara na trgu v splošnem
zelo dobro sprejeti, kaže pospešen razvoj ponudbe ProSpecieRara v
podjetju Coop. Razvoj izdelkov poteka skupaj s ciljno povezanimi
organizacijami za zaščito narave in okolja, predelovalnimi podjetji,
gastronomskimi ponudniki, raziskovalnimi inštituti in velikimi distributerji. Združevanje tako različnih organizacij predstavlja osrednjo
opredelitev sklada ProSpecieRara pri varovanju kulturnozgodovinske
dediščine dežele.
Leta 2012 je Coop prodajal 26 različnih avtohtonih sort sadja
in zelenjave ter serijo mlečnih izdelkov lokalne pasme koze. Spomladi so med kupci zelo priljubljene sadike domačih paradižnikov in
paprike. Aktivno sodelovanje veletrgovca in organizacije za ohranitev
ogroženih vrst s ciljem zaščite in ohranjanja genskih virov je zraslo v
pionirski dosežek in uspeh v svetovnem merilu.
TRŽENJE IZDELKOV
Preden se novi izdelek pridruži ponudbi, mora prestati preizkusno prodajo, s katero se razišče zanimanje kupcev. Tako sveži pridelki
kot proizvodi na podlagi domačih sort rastlin in živalskih pasem so
posebnosti, primerne le za določeno tržno nišo. Glede na kategorijo
izdelka morajo imeti ponujeni artikli ProSpecieRara za uspeh na trgu
različne lastnosti. Tako se sveže sadje, zelenjava ali sadike ne tržijo
dobro samo zato, ker so to stari, lokalni in redki proizvodi, temveč
morajo prepričati tudi s svojim okusom. Na bolezni odporne sorte,
41
ki jih je mogoče pridelovati po smernicah biološkega poljedelstva in
pri katerih je mogoče pričakovati večji pridelek, so v ospredju. Skrbna
izbira sort ima torej tu odločilno vlogo.
Dejavnost sklada ProSpecieRara ima poleg ohranjanja in trženja
redkih domačih sort in pasem pogosto tudi to vlogo, da ohranja lepo
pokrajino. Takšen primer so npr. robustne pasme živali ProSpecieRara,
ki so pomembne pri vzdrževanju naravnih rezervatov, ali sadovnjaki z
visokodebelnim sadnim drevjem, ki dajejo pokrajini svojstven videz.
Oznaka kakovosti ProSpecieRara je zaščitena znamka, ki na eni strani zagotavlja uporabo stare sorte ali pasme, na drugi strani pa označuje
pazljivo ravnanje z naravnimi viri, ki so se razvijali več let. Trenutno je
med imetniki oznake kakovosti okoli dvesto rejcev in pridelovalcev.
ProSpecieRara za take izdelke organizira širše tržne platforme, poleg
prodaje v Coopu npr. tudi letne sejme, spomladanskega s sadikami in
domačimi izdelki ter jesenskega s kmetijskimi in vrtnimi pridelki.
Povečanje stopnje prepoznavnosti oznake kakovosti ProSpecieRara in razvoj tržišča sta pomembna poudarka v nadaljnjem delu
sklada. S starimi sortami rastlin in pasmami živali bogata švicarska
kulturnozgodovinska dediščina ne tone v pozabo, kakor se to dogaja
marsikje drugod po Evropi, temveč živi naprej v obliki okusnih, tudi
tržno zanimivih posebnosti.
R E Z U LTAT I
Skupaj s partnerji ima ProSpecieRara že četrtstoletne izkušnje na
področju ohranjanja ogroženih pasem domačih živali in sort kulturnih rastlin. Pri tem se je izkazalo, da so izbrane stare sorte in izdelki
živalskega izvora s svojim okusom, estetiko in vpetostjo v tradicijo povsem sposobni vztrajati na trgu. Na današnjem vedno bolj enoličnem,
globaliziranem trgu izstopajo s svojo avtentičnostjo.
Danes se sklad uspešno zavzema za ohranitev 1800 sort sadja in 400
42
sort jagodičevja, 1100 sort vrtnih in kmetijskih rastlin, 200 sort okrasnih
rastlin in 26 pasem domačih živali. To poteka v sodelovanju z mrežo več
kot 3000 delovnih skupin, torej prostovoljno delujočih živinorejcev in
pridelovalcev. Skladu inančno pomaga okrog 9000 podpornikov.
ŠIRJENJE ZNANJA
ProSpecieRara omogoča, da si lahko otroci in odrasli v naravnem
okolju ogledajo vse pasmi živali in rastlinske sorte. Mrežo, ki jo sestavlja sedemdeset sadovnjakov, kmetij, vrtov z zelenjavo in okrasnimi
rastlinami ter restavracij, inancirajo s sredstvi iz Coopovega sklada
Naturaplan.
Ljubitelji starih sort sadja si lahko ogledajo dvajset sadovnjakov ProSpecieRara. Eden izmed teh sadovnjakov je bil urejen v mestu Kehrsiten v osrednji Švici. 283 večinoma doraslih visokodebelnih
sadnih dreves sestavlja sadovnjak, ki je videti kot iz časa naših starih
staršev. Sadovnjak leži ob sprehajalni poti s pogledom na Luzernsko jezero, do njega pa je mogoče dostopati kadarkoli po javnih poteh. Učna
pot po sadovnjaku nudi dodatne informacije, ob različnih priložnostih
pa čakajo na obiskovalce posebna doživetja. V decembru je na primer
možno videti žganjekuho starih sadnih sort, ki ji sledi pokušnja.
Projekt, v okviru katerega je izšla pričujoča publikacija, je kljub
celoviti zasnovi zelo omejen v primerjavi z aktivnostmi, ki jih že več kot
tri desetletja izvaja švicarski sklad ProSpecieRara. Z vodilnimi predstavniki organizacije smo si izmenjali uporabne informacije o njihovih
izkušnjah in mogočih težavah pri vzpostavljanju ponovne razpoznavnosti starih sort sadja. Najbolj dragocen nasvet, ki so nam ga posredovali, je ta, da ljudi o smiselnosti pridelave starih sort zares prepriča
predvsem ena stvar – okus. Speciični okus sadežev bo prepričal pridelovalce, da bodo sorto gojili, ter kupce, da bodo zanjo pripravljeni
odšteti več denarja kot za brezokusne nove sorte, uvožene iz tujine.
43
IZBOR SADNIH SORT
Zgodnje in poletne sorte
V
prvi dvojni številki publikacije bomo predstavili nekaj
sort češenj, marelic, zgodnje in poletne sorte hrušk, breskve in dren. V drugi publikaciji bomo predstavili izbor
ig, jablan, poznih hrušk in drugega jesensko–zimskega
sadja.
Pri sajenju sadnega drevja je potrebno poznavanje podlage, na katero je sorta cepljena. Marsikateri ljubiteljski sadjar namreč
ne ve, da podlaga močno vpliva na rast določene sorte. Med raziskavo
smo večkrat opazili sadje, ki je bilo posajeno z neprimerno podlago
in na neprimerna tla. Tako na primer hruška, cepljena na kutini, težko
raste na revnih tleh, potrebuje posebno nego in je primerna za majhne vzgojne oblike drevesa, npr. špalir ali palmeto.
Na podlagi izkušenj nekaterih goriških sadjarjev z vzgojo starih
sort smo ugotovili, da so za večja, za nego manj zahtevna drevesa,
ki imajo daljšo življenjsko dobo in uspevajo v podnebnih pogojih
Goriške, najprimernejše naslednje podlage:
- za češnje sejanec divje češnje s svetlim lubjem ali sejanec
češnje,
- za marelice modri cimber (prunus insistita),
- za hruške sejanec hruške ali sejanec divje hruške (pirus piraster),
- za jablane sejanec jablane ali bujna podlaga MM 111,
- za slive sejanec slive (velikokrat je sliva sorte domača posajena
neposredno iz peške, brez cepljenja),
48
- za breskve sejanec mandljevca ali sejanec breskve (najbolj odporna drevesa pa dobimo z necepljenimi sejanci, tako imenovanimi
vinogradniškimi breskvami).
Drevesa, cepljena na bujne in odporne podlage, potrebujejo primeren življenjski prostor. Tako moramo razdalje med vrstami dreves
prilagoditi sadni vrsti po naslednjem načelu:
- za češnjo na sejancu vsaj 9 metrov. Drevo bo lahko doživelo
starost 100 let, zarodilo pa bo po petem letu,
- za marelico na cimberju vsaj 6 metrov. Drevo bo lahko doživelo
starost 60 let, zarodilo pa bo po tretjem letu,
- za hruško na sejancu vsaj 8 metrov. Takšno drevo bo lahko
doživelo starost preko 100 let, zarodilo pa bo, glede na sorto, šele
po četrtem do sedmem letu.
- za jablano na sejancu vsaj 7 metrov. Drevo bo lahko doživelo
starost preko 80 let, zarodilo pa bo, glede na sorto, po četrtem do
šestem letu. Cepljeno na podlago MM 111 in sajeno na razdaljo
vsaj 6 metrov lahko doživi starost preko 50 let, zarodi pa po
tretjem letu,
- za slivo na sejancu vsaj 6 metrov. Drevo bo lahko doživelo starost 60 let, zarodilo pa bo po tretjem letu.
- za breskev na mandljevcu ali sejancu vsaj 4 metre. Drevo bo
lahko doživelo starost 25 let, zarodi pa že po drugem letu. Necepljena vinogradniška breskev bo zarodila kakšno leto kasneje,
živela pa bo lahko tudi do petintrideset let.
49
To plemenito drevo iz družine rožnic, prunus avium, je v svoji
sladki, najbolj razširjeni obliki, zelo lepa rastlina, opazna in pogosta.
Les češnje je trd, rdečkasto rjav, z dokaj kompaktno sestavo, cenjen je v umetnem mizarstvu. Izvira iz Male Azije, sicer pa je najbolj
razširjena prav v Evropi. Uvrščamo jo med koščičasto sadje. Raste
prosto v gozdovih na gričevnatem in gorskem svetu. Dobro uspeva v
globokem, rahlem in dobro propustnem zemljišču, izogiba se stoječi
vlagi, a ne mara suhe zemlje, ker se njen koreninski sistem razvije
precej na površini.
Goriška je kot sadjarska pokrajina zaslovela s češnjami. Še danes
imajo briške češnje prepoznavno ime na slovenskem tržišču. V času
Avstro-Ogrske pa so bile znane vse do Petrograda, kjer so se za lep denar prodajale kot ekskluzivno južno sadje. Zgodnje sorte so potovale
na evropske trge, medtem ko so poznejše sorte pred drugo svetovno
vojno »pobelili« (žveplali) in jih v sodih izvažali v Ameriko. Iz češenj
so na Goriškem izdelovali odlično žganje in likerje, sušene češnje in
njihove peclje pa so uporabljali za zdravilni čaj.
V normalnem deželnem sadnem izboru za Goriško iz leta 1891
51
so pri češnjah navedene predvsem lokalne oz. avtohtone sorte. Pri
vseh drugih vrstah sadja so avtorji izbora večinoma svetovali tuje sorte. V primeru češenj pa zagovarjajo kakovost avtohtonih sort, njihovo
prilagojenost zemlji in podnebju ter predvsem izjemen okus, ki je
goriške češnje proslavil po vsem svetu.
Grof Heinrich von Attems piše v svojem poročilu o sadjarstvu Avstro-Ogrske: “Goriška premore dovolj kvalitetnih lokalnih
sort češenj za uspešno prodajo na trgu … Njihovi največji odliki sta
zgodnja dozorelost in poseben okus … Uvajanje novih sort bi bilo zato
nesmiselno.”
V pričujoči številki bomo predstavili izbor avtohtonih sort
goriških češenj, ki so bile močno razširjene in priljubljene v preteklosti, a se danes najdejo le še na redkih mestih, čeprav bi si po svojih
kvalitetah, predsem okusu in odpornosti proti boleznim, zaslužile
ponovno zasaditev.
53
Marelica izhaja iz severovzhodne Kitajske, blizu meje z Rusijo,
ter Srednjega vzhoda (Armenija in Sirija), od koder so jo v Evropo
prinesli Rimljani. Uvrščamo jo med koščičasto sadje. Marelica je rodovitna vrsta sadja tako na jugu Evrope kot v naši pokrajini in se prilagaja tudi podnebju severnih dežel, kjer je še kar razširjena. Ker pa
cveti med prvimi rastlinami, jo pogosto prizadenejo pozne pozebe, ki
včasih uničijo ves pridelek. Prav zato moramo pri sajenju upoštevati
to značilnost in izbrati najbolj ustrezno mesto.
Tradicionalna območja, kjer je bilo v preteklosti veliko nasadov
marelic, so bila med drugim na Madžarskem – lastniki tamkajšnjih
velikih nasadov so bili do svojega odhoda Turki. Na tem območju
so ponovno obudili gojenje marelic v 19. stoletju. Številnejši nasadi
so tudi v Sredozemlju (v Italiji in Španiji). Največji nasadi na svetu
so v turški provinci Malatya ob Evfratu; okoli 95% vseh marelic na
evropskem trgu je uvoženih ravno iz Malatye. V Evropo pridejo predvsem v sušeni obliki.
Sadeži marelice so verjetno med vsemi vrstami sadja, gojenega v
Evropi, najbolj odvisni od lege sajenja. Zato so tekom stoletij na različnih
67
krajih nastali različni ekotipi marelic, ki samo v domači dolini dosežejo
najvišjo stopnjo kakovosti sadeža. Že majhen premik v sosednjo dolino
oz. drugačne vremenske razmere lahko povzročijo, da sadeži odpadejo,
drevo ne rodi, da sadeži ne dosežejo prave arome, izgleda ipd. Dejstvo, da recimo širše znana marelica bergeron v istoimenskem kraju rodi
odlične sadeže, še zdaleč ne pomeni, da bo ta ista sorta rodila okusne
sadeže pri nas. Zaradi teh značilnosti so v državah, kjer marelice dobro
uspevajo (Francija, Italija), sistematično raziskovali, katere sorte marelic dobro uspevajo v določenih pokrajinah. Poznavanje starih lokalnih sort je imelo pri takšnih raziskavah ključno vlogo in marsikje se še
vedno sadijo stare sorte marelic, predvsem zaradi njihovega okusa in
posledično predelave v vloženo sadje, marmelade ipd.
Na Goriškem postaja marelica v zadnjem času vedno bolj popularna. Novi nasadi nastajajo na različnih legah, a z mešanimi rezultati.
Marelice so pred stoletjem namreč sadili samo na kraje, ki jim najbolj
ustrezajo. Tople, a vetrovne, na višjih legah, kjer ni megle ali slane. V
Goriških Brdih so marelice nekoč gojili predvsem v okolici Kojskega in
Cerovega, razširjene in zelo cenjene pa so bile tudi marelice iz zgornje
Vipavske doline – predvsem iz okolice Budanj. Marelica je bila zaradi
majhne pridelave vedno zelo drag sadež. Izmenična rodnost in slabe
letine so bile zaradi nepredvidljivih vremenskih razmer v času cvetenja
stalnica. Goriške marelice so bile zato pred 2 sv. vojno kot luksuzni
sadež namenjene predvsem izvozu in prodaji na meščanskih tržnicah.
V poročilu o avstro-ogrskem sadju se Henrik von Attems pritožuje
68
nad dejstvom, da so včasih goriške marelice pobrane prezgodaj in zato
ne dosežejo prave stopnje zrelosti in dobrega okusa, ko dospejo na
tržnico. Zaradi tega naj bi bilo veliko pritožb meščanskih kupcev in
posledično nižje cene. Attems priporoča tudi, da bi se Goriška lahko
zgledovala po Američanih, ki poberejo popolnoma zrele marelice in
jih takoj predelajo v konzerve z ekskluzivnim vloženim sadjem, ki na
trgu ravno tako dosežejo dobro ceno. Kot vse kaže, se podobne želje
in pobude na Goriškem do danes še niso uresničile.
69
Hruške so upravičeno ena najpomembnejših sadnih vrst, predvsem zaradi razširjenosti in prilagajanja najrazličnejšim pogojem
okolja. Že v davni preteklosti so jih gojili na obalah Sredozemlja in
v vzhodnih deželah, od koder so jih Rimljani razširili po vsej Evropi.
Najdemo jih vse od obmorskih krajev do visokih hribov. Hruške spadajo v skupino pečkatih sadežev.
Na Goriškem so hruške nekoč poleg češenj predstavljale najpomembnejšo sadno vrsto. Zgodnje poletne hruške so se dobro prodajale na lokalnih trgih in so v velikih količinah potovale na Dunaj.
Poznejše sorte z manjšimi plodovi so se olupljene in posušene prodajale kot delikatesa. Najzanimivejši je primer hrušk štrnivk iz gornjih
Brd, ki so včasih na trgu dosegale tudi višjo ceno kot olupljene slive
– prunele. Iz nekaterih sort hrušk se je izdelovalo cenjeno žganje,
priljubljen pa je bil tudi hruškov liker, imenovan »rataija«. Določene
sorte hrušk, na primer znana sorta iz Vipavske doline – funtarica
ali kodiljka, so se prodajale izključno v tujino za vkuhavanje. Surove
namreč niso imele posebno dobrega okusa. Ta se je razkril šele ob
pravi toplotni obdelavi.
79
Med našo raziskavo ohranjenosti starih sadnih dreves na
Goriškem smo našli več kot 60 različnih starih sort hrušk. Nobena
druga sadna vrsta ni tako številčno zastopana na naših tleh. Kljub
temu pa je pravih nasadov hrušk vse manj in manj. Večinoma smo
med raziskavo naleteli na osamljena drevesa v starih sadovnjakih.
Prve hruške dozorijo na Goriškem že konec junija, zadnje pa v
shrambi zdržijo do pomladi. V pričujoči številki bomo predstavili
izbor nekaterih poletnih sort, v naslednji številki pa jesensko-zimske
hruške.
81
Breskev izhaja s Kitajske, od koder se je kmalu razširila v Evropo
in Ameriko, in postaja vse bolj pomembna v modernem sadjarstvu.
Raje ima zmerno toplo podnebje, čeprav zdrži tudi zimske zmrzali;
zelo ji prija naplavljen, propusten in peščen teren, lahko pa se prilagodi
tudi drugačnim pogojem. Breskev uvrščamo v družino koščičarjev.
Drevo breskve je hitre rasti, a ostane majhno in nima dolge
življenjske dobe. Z razširitvijo različnih bolezni v zadnjih letih se je
le-ta še skrajšala in redko doseže več kot 20 let, še posebej, če gre za
novejšo sorto in cepljeno drevo. Breskev cveti zgodaj in cvetovi so
občutljivi na spomladanske pozebe, zato jo lahko v Sloveniji gojimo
le v vinogradniških ali zavetnih legah. Različne sorte breskev zorijo
pri nas od konca junija pa vse do septembra.
Breskev je ena najbolj zahtevnih sadnih vrst za biološko vzgojo,
ker je večina novejših sort zelo občutljiva na virusna obolenja in je
število odpornih zelo majhno.
Na Goriškem so bile do nastanka Avstro-Ogrske razširjene
predvsem breskve, ki jih ni bilo potrebno cepiti, danes poimenovane »vinogradniške«. Teh je bilo več vrst, razmnoževali pa so jih s
97
koščicami. Nekatere vrste so imele tudi večje in čvrste sadeže; te so
bile izbrane za prodajo na trg in so dobile svoja lastna imena: v Brdih
sta bili prepoznavni sorti kadona in mohnica, v Vipavski dolini pa
urhovke in pomarančnice. Teh sort v naši raziskavi žal nismo uspeli
več najti.
V drugi polovici 19. stoletja so se poskusno uvajale francoske
in italijanske sorte, ki so imele večje in okusnejše sadeže, a so bile
še vedno precej prilagojene na vzgojo v naših vremenskih razmerah.
Najbolj prepoznavne sorte so bile kraljica vrtov – reine des vergers,
duraccina massima in breskve iz družine madeleines – madalenščice.
Vse te sorte je še mogoče dobiti v specializiranih drevesnicah s starimi
sortami v Franciji in Italiji. Na splošno je pred uvedbo sort iz Amerike
veljalo, da so bolj cenjene breskve z belim mesom, ker prijetneje dišijo
in so bolj aromatičnega okusa.
V začetku 20. stoletja so se pospešeno začele uvajati ameriške sorte. Njihova prednost so bili večji in bolj gladki plodovi, večja sočnost
plodov in zgodnejša zrelost le-teh. Vedno pogosteje so se sadile sorte
z rumenim mesom, saj so bile bolj sladkega okusa.
Žal se je z uvedbo ameriških sort pojavil problem breskove kodravosti – glivične bolezni, ki je pred tem pri nas skoraj nismo poznali, saj so evropske sorte bistveno manj občutljive nanjo. Pridelava
breskev je postala še bolj zahtevna, saj brez preventivnega škropljenja
občutljivo drevo sploh ne more preživeti. Ponekod po Evropi so v nekaterih razvojnih kmetijskih inštitutih z načrtnim križanjem skušali
98
ustvariti sorte, ki bi bile bolj prilagojene lokalnim razmeram in s tem
manj občutljive na glivične bolezni.
Eden takšnih inštitutov je deloval v Podgori pri Gorici med letoma 1930 in 1960. Vodil ga je Pietro Martinis, ki je v tem obdobju selekcioniral skoraj sto različnih vrst breskev, kar nekaj teh sort pa se je
močno razširilo na Goriškem. Najbolj znane sorte, razvite v inštitutu,
so soška, triestina, pi 8 in iris rosso.
Z uvedbo ameriških sort breskev so se izgubili tudi stari načini
predelovanja teh sadežev. S starimi sortami breskev, ki so vsebovale
manj soka, so včasih pridelovali odlične krhlje. Z nastopom novih,
bolj sočnih sort pa se je predelava breskev usmerila predvsem v izdelavo sokov in vloženega sadja.
99
V knjigi Pavla Medveščka Na rdečem oblaku vinograd rase je
zapisana razlagalna pripovedka iz vasi Zarščina, ki pripoveduje o nastanku in pomenu drena:
Dren, zavedajoč se svoje trdnosti in skromnosti, postane neposlušen. Namesto da bi zacvetel, kot mu je bilo določeno, zacveti kar sredi
zime. Ko to stvarnik vidi, se razjezi in reče: »Naj bo kar po tvoje,
toda za kazen bodo tvoji sadeži dozoreli zadnji.« In tako se je tudi
zgodilo. Hudič, skrit za skalo, pa je še dodal: »Bodo pa zato zdravilni
in vsestransko uporabni.« In tudi to se je zgodilo. Tako je dren božji in
hudičev les …
Ta legenda opisuje večino lastnosti tega lepega grma. Drenov
grm raste zelo počasi in ima izredno trden les, ki je bil v preteklosti
zelo cenjen pri izdelavi posebnih zahtevnih lesenih predmetov. Iz drena so tako izdelovali napere za kolesa pri vozovih, zobe za grablje in
podobne stvari. Dren zraste največ šest metrov v višino in ima dolgo
življenjsko dobo.
Druga značilnost drena je, da cveti januarja ali februarja in je v
tem obdobju prav slikovit, saj se na golih vejah pojavi veliko rumenih,
105
dišečih cvetov. Na Goriškem se pozimi ob cestah večkrat zagleda rumeno cvetoče drenove grme.
Tretja lastnost, ki jo opisuje legenda, so drenovi sadeži. Dozorijo
relativno pozno, šele konec poletja. Sadeži so drobni, škrlatno rdeče
barve in elipsaste oblike. Imenujemo jih drnulje.
Drnulje imajo prijeten in kiselkast okus. Znotraj plodu je seme
s trdo lupino. Iz drnulj se lahko skuha posebno aromatična marmelada, ki je razširjena in zelo cenjena v sosednji Avstriji. V času AvstroOgrske se je dren z Goriške in Istre prodajal izključno na Dunaj, kjer
so iz njega delali marmelade, sokove in odlično drenovo žganje.
Dren uspeva na vseh terenih in dobro raste tudi na tleh, bogatih s kalcijem. Na Goriškem je razširjen predvsem po delih Goriških
Brd, na Banjški planoti in na Krasu. Glede na to, da pri nas raste
divje, se do sedaj še nihče ni načrtno odločil, da bi ga gojil. V Avstriji
in Nemčiji, kjer imajo drnulje visoko tržno vrednost, pa obstajajo
plantaže žlahtnejših sort drena, ki imajo večje in slajše plodove.
Za ljubiteljski sadovnjak je dren zelo primerna lastnina. Zaradi
svojih okusnih plodov, dekorativnih cvetov pozimi, uporabnega lesa
in zgodb, ki so se ohranile iz preteklosti. Dren ni navdihoval samo
goriških pripovedovalcev; znana je legenda, da je Romul označil prostor, kjer je bilo potem zgrajeno večno mesto Rim, z drenovim lesom.
106
STARE SADNE SORTE NA GORIŠKEM
1. IN 2. Z V E ZEK: ZGODNJE IN POLE TNE SORTE
Izdajatelj in nosilec avtorskih pravic: Nosorogi, zavod za kulturno dejavnost
Uredniki in avtorji prispevkov: Zoran Božič (odgovorni), Gregor Božič, Marina Gumzi
Lektor: Zoran Božič
Ilustracija na naslovnici: Maria Wernicke
Oblikovanje: ap, DHDA
Fotograije: Gregor Božič, arhiv Slovenskega etnografskega muzeja, arhiv ProSpecieRara
Tisk: Graika Soča
Naklada: 500 izvodov
ISBN 978-961-281-112-9
© Nosorogi, 2013
E-pošta: info@nosorogi.si
Sedež zavoda: Rimska cesta 23, 1000 Ljubljana
Publikacija je izdana v okviru projekta
“Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji: možnosti rabe in trženja
– prispevek k odgovornemu regionalnemu gospodarstvu”
Projekt je podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.
Soinancerji: Občina Renče-Vogrsko, Mestna občina Nova Gorica, Soške Elektrarne
Posebna zahvala: Bruno Podveršič, Nedjan Brataševec, Stanislav Bučinel,
Zarjan Drnovšček, Barbara Sosič
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
634.1/.7(497.473)
STARE sadne sorte na Goriškem / [uredništvo Zoran Božič,
Gregor Božič, Marina Gumzi ; fotograije Gregor Božič, arhiv
Slovenskega etnografskega muzeja, arhiv ProSpecieRara]. Ljubljana : Nosorogi, zavod za kulturno dejavnost, 2013
Zv. 1 in 2, Zgodnje in poletne sorte. - 2013
ISBN 978-961-281-112-9 (1. in 2. zv.)
1. Božič, Zoran, 1951268283392